Moje ime je Stefan Lanka, sem biolog in virolog. Odkril sem prvi virus, ki je bil v oceanu. Tako sem se vpletel v to zadevo. Najprej sem ugotovil, da ta virus ne povzroča škode. Drugič, avstrijski profesor Fritz Pol me je opozoril na dejstvo, da je s celotno afero AIDS nekaj narobe in virusa morda sploh ni. To sem preveril in ugotovil, da je res tako. Mislil sem, da to ne more biti in sem pol leta molčal, saj sem domneval, da sem nekaj narobe razumel. Nisem si mogel predstavljati, da bi se ves svet strinjal s tem.

Nato sem začel raziskovati in se vključil v teorijo okužbe. Spoznal sem, da je vse narobe, sprva se je začelo z napako, ki se je nato spremenila v goljufijo, politično goljufijo že pod Ottom von Bismarckom, to je mogoče zlahka dokazati in rekonstruirati. Ta goljufivi koncept je bil po drugi svetovni vojni opuščen, nato pa so ga Američani ponovno vzpostavili, da bi vzbujali strah in izvajali nadzor prebivalstva.

Poleg tega sem spoznal, kot bom tukaj pokazal, kako je teorija okužbe pripeljala do teorije genov in tako imenovane molekularne tehnologije ter manipulacije z geni in tehnologijo. Današnji model teorije okužbe se uporablja v obliki cepiv, strahu pred materialno okužbo, v obliki pandemije, tako kot v sedanjem, ko naj bi vsak trenutek izbruhnila ali izbruhnila v drugi fazi oz. še kasneje in se potem srečati z zdravilom, imenovanim Tamiflu. Mimogrede, Tamiflu pomeni toksični amiflue, poimenovanje tega kemoterapevtskega zdravila je bila očitna napaka.

Povedal bom zgodbo o tem, kako se je vse razvijalo, da boste razumeli, kako se je napaka spremenila v goljufijo, goljufija v zločin in kako je industrializacija tega zločina razvila norost, nekakšno norost, ki ogroža vse nas, celotno človeško raso.

Začeli bomo na točki v zgodovini antične Grčije, kjer se je razvil ta koncept okužbe. Je osnova današnjega sistema medicine, v katerem vladata sistematični boj in zastrupljanje. Tudi zato naj bi Tamiflu zaužili celo preventivno, po razglasitvi pandemije pa bi ga morali jemati v velikih količinah.

Preden se poglobimo v staro Grčijo: Goethe je skušal opozoriti na pandemijo vpliva iz leta 2006, pa tudi na aids in zaužitje Tamifluja. To je storil v Faustu I, ne v prvi izdaji, ki je šla skozi cenzuro, ne v drugi, v tretjo ali četrto izdajo pa je vključil ta bistveni odlomek, v katerem opisuje, kako je že takrat en sam zdravnik pobil na tisoče ljudi:

Najprej v alkimističnem jeziku opiše, kako sta nastajala Tamiflu in kemoterapija njegovega časa: organske spojine živega srebra, pomešane s sirupom, Latwergen pomeni mešanice sirupov, to pa bodo v alkimističnem jeziku peklenski Latwergen in kako so nastali. Tukaj so pomembne vrstice:

Tu je bilo zdravilo: bolniki so umrli.

Nihče ni vprašal: kdo si je opomogel?

(Tukaj je bil Tamiflu, bolniki so umrli (bodo umrli?)

In nihče ni vprašal: kdo si je opomogel? Nihče ni vprašal: ali je teorija pravilna? Ali virus sploh obstaja?)

Tako smo romali z našimi peklenskimi tabletami,

med dolinami in hribi,

bili smo hujši od same kuge (kuge).

In obravnavali bomo tudi črno kugo, politično bolezen tako kot AIDS, gripo, SARS, BSE, tako kot črne koze, zbirni izraz gobavost, iz katere je nastala črna kuga, in tudi zbirni izraz otroška paraliza.

Sam sem zastrupil na tisoče ljudi: to je čisto jasno: In zdaj morate od usahlega starca slišati, kako ljudje hvalijo nesramne morilce.

Goethe. Do danes ga niso jemali resno.

Kadarkoli pride do cunamija ali potresa, si mislim: Goethe spet govori. Kajti on je opozoril in to opozorilo je bilo zavrnjeno.

Kako je prišlo do tega, kaj je napaka, splošna napačna predpostavka? Splošna napačna predpostavka, na kateri temelji celotna zahodna akademska medicina, je naslednja: v okviru doktrine o sokovih so verjeli, da je bolezen posledica neravnovesja sokov ali tekočin v telesu. V telesu imamo veliko različnih tekočin, približno 270 različnih vrst, v sklepih, v očesu, znojnih žlezah, prebavnih žlezah, tekočinah notranjega ušesa, možganskih tekočinah, tekočinah hrbtenice in tako naprej.

Domnevalo se je, da bi neravnovesje sokov povzročilo razvoj toksinov, ki povzročajo bolezni. Iz izkušenj so verjeli, da bi dajanje majhnih količin strupov povzročilo v telesu reakcijo proizvodnje protistrupa. Ta ideja izhaja iz izkušenj z alkoholom celičnega toksina. Zaužitje v majhnih količinah je lahko zabavno, lahko tudi zmanjša tesnobo in podobno, če pa mlad človek, ki nikoli ni bil v stiku z alkoholom, popije pol steklenice žganja, ko je dovolj paraliziran, da ne more pljuniti, potem mu je treba izprazniti želodec, sicer umre zaradi zastrupitve z alkoholom.

Jelcin in drugi po dveh litrih delajo svetovno politiko.

Ta ugotovitev je bila osnovna premisa: zaužiti strup postopoma. Lahko poskusiš sam, nehaš piti alkohol za pol leta, potem pa popiješ dva kozarca vina, skoraj boš padel. A ne zato, ker je telo izdelalo protistrup, ampak ker je telo izurjeno, pripravilo je encime za hitro predelavo in nevtralizacijo ter izločanje alkohola. Ta doktrina o sokovih v tej obliki je eksplicitna osnova celotne zahodne akademske medicine, vključno z lažnim prepričanjem v imunski sistem. Zakaj?

Verjeli so, da se lahko razvije strup, ki povzroča bolezni, in če bi nekdo vzel strup preventivno, bi telo naredilo protistrup, tako da bi pridobil imuniteto. In kadarkoli pride strup, ki povzroča bolezni, bi bili že neranljivi.

Zato sta Rasputin in Napoleon (to je mogoče izmeriti v laseh) pogosto jemala različne vrste toksinov v majhnih količinah, da bi pridobila imuniteto proti napadu strupa. Potem pa se je v 19. stoletju, ko je bilo mogoče zaznati majhne količine toksinov, ugotovilo, da pri nobeni bolezni ni mogoče zaznati toksinov. V nobeni od njih, do danes.

Tako se je teorija izkazala za napačno. Toda celotno razmišljanje je temeljilo na tem, to pomeni, da se spojine živega srebra dajajo preventivno, kot v Goethejevih časih, tako da je vedno, ko se toksin, ki povzroča bolezen, pojavi v obliki epidemije, človek že neranljiv. To dojemanje epidemij se je razvilo že v zgodovini antične Grčije. Trdili so, da bo demon bolezni obsedel in oskrunil človeka. Iz tega izhaja grška beseda miasma.

Oskrunjenost, nekdo je omamljen zaradi demona bolezni in lahko prenese bolezen na druge.

Demon bolezni me okuži, se razmnožuje v meni in se lahko prenese na druge in nastajajo toksini, ki povzročajo bolezni. Zato se protistrupi dajejo preventivno, tako kot to opisuje Goethe, preživeli pa so ploskali.

Goethe je tako rekoč obudil Paracelsa v liku Fausta, vendar se je sramoval, da so ga prej slavili kmetje, ko so mu pravili: "Rešili ste nam življenja!", umrlo pa jih je na tisoče. Tega se je sramoval in se usedel s svojo Atlanto Wagner na skalo blizu vasi ter meditiral in pripovedoval, kaj je storil in kaj je storil njegov oče.

Opazili so, da bakterije proizvajajo toksine. To so raziskali in vsi so bili zelo prepričani, da lahko bakterije proizvajajo toksine samo v mrtvem telesu.

To je zato, ker bakterije izvajajo svojo presnovo v aerobnem okolju in med prebavo proizvajajo snovi v črevesju kot so potrebni vitamini. Ko pa tem bakterijam primanjkuje kisika, kar je pri mrtvem telesu po nekaj dneh, in jih lahko nekaj preživi, ​​spremenijo presnovo. Tako kot kvas ob izključitvi kisika spremeni svojo presnovo, da nastane strupen alkohol, tako te bakterije proizvajajo svoje toksine, vendar le ob popolni izključitvi kisika.

To je bilo dobro znano, bakterije ne morejo biti vzrok bolezni. Profesor Henle je to znanje še utrdil, izrazil je svoje postulate in rekel: Če trdite, da se bakterije lahko prenašajo in nato proizvajajo svoje strupe, potem morate to bakterijo identificirati v vsakem primeru bolezni, za katero trdite, da jo povzroča ta bakterija... In temu ni bilo tako. Bakterije so v epruveti premalo prepoznavne, to je mogoče storiti le z nekaj izmed njih. Od vseh bakterij, ki jih poznamo na podlagi njihove učinkovitosti, je le približno 2 % gojivih in množičnih. In tisto, kar je v laboratoriju opredeljeno kot bakterija, ni isto kot prvotna bakterija zunaj. Zakaj?

Ker je ideja o bakterijah v laboratoriju, ki predstavljajo eno samo vrsto, laboratorijski artefakt. Kajti bakterije si med seboj nenehno izmenjujejo informacije in spreminjajo svojo obliko in funkcijo. To je bilo nedavno potrjeno v obsežni študiji: bakterije, tako individualne, kot so po svoji biokemiji, so si po nukleinski kislini zelo podobne. Prilagajajo se. Če bakterijo izločimo in jo gojimo v izolaciji, ta čez nekaj časa izgubi svoje lastnosti in ne more preživeti. Zato jih moram proizvesti veliko količino, jih zamrzniti in potem vedno delam s temi. Toda to že predstavlja množičen poseg v naravo in ne predstavlja realnosti, da si bakterije med seboj izmenjujejo informacije, zato definicija tipov, ki jim je bila vsiljena, ni bila znanstveno utemeljena. To je bil prvi problem. Ni jim na primer uspelo najti znamenite bakterije tuberkuloze, katere gojenje je uspešno opravil Robert Koch: našli so jo le v približno polovici primerov. To ostaja enako do danes.

Drugi Henlejev postulat pravi: tega izoliranega patogena je treba opazovati, v primeru bakterije jo je treba razmnoževati in opazovati, ali lahko naredi, kar ji je dodeljeno ali ne. V vseh teh poskusih, ki so jih ugotovili, bakterije niso mogle proizvesti toksinov v živem organizmu, le po nekaj dneh v mrtvem telesu, potem ko je žival ali človek umrl. To je bilo tudi določeno v celotni znanstveni skupnosti brez izjeme.

Henle je oblikoval tretji postulat, ki pravi: Nato je treba patogen, ki je bil izoliran in razmnožen, vbrizgati v organizem in razviti se mora ista bolezen. In to se seveda ni zgodilo nikoli, nikoli.

Kako pa se je zgodilo, da je nenadoma Robert Koch zaslovel kot odkritelj prenosljivosti bolezni? To je vprašanje.

Na vprašanje je enostavno odgovoriti. Robert Koch si je zaslužil sloves, ker mu je uspelo fotografijo prilagoditi vizualni mikroskopiji in narediti fotografije bakterij. Sama fotografija je bila leta 1885 ponovno odkrita v Evropi. To mu je zasluženo prineslo velik ugled. Fotografija je veljala za sveto, nihče si ni mogel predstavljati, da bi se dalo retuširati negativ, da je mogoče uporabiti dvojno osvetlitev, da je mogoče z njim manipulirati. Šteje se za znanstveno in objektivno.

Preprosto so trdili skupaj s fotografijo, kar je delovalo na zelo hipnotičen način, podobno kot danes televizija, tako da so ljudje te trditve preprosto sprejeli.

Preprosto je fotografiral bakterije, ki jih najdemo povsod. Iz tega izhajata dva različna pojma.

Seveda te bakterije ne povzročajo bolezni, vendar je tretji postulat (ki pravi, da bakterije v veliki meri povzročajo isto bolezen) Koch kršil in uvedel znanstveno goljufijo, ki ima še danes osrednjo vlogo v primerih kot so AIDS, cepljenje, pandemija gripe in tako naprej, vključno s Tamiflu.

Dejal je, da inokulacija testne živali s to bakterijsko kulturo vodi do razvoja PODOBNE bolezni. Ne ista, ampak PODOBNA bolezen. In to je eno od splošnih dejanj goljufije celotne teorije okužbe: razvoj PODOBNE bolezni.

Preberite sami, to je domača naloga številka ena, ne verjemite meni, pojdite v knjižnico, preberite, kaj je naredil Robert Koch.

Antraks, samo en primer: ubija miši s telesnimi toksini. Ta telesni strup, ki ga lahko naredite doma: pustite krompirjevo solato poleti stati zunaj, pokvarjen jajčni obrok, spore bakterij lebdijo v zraku povsod, se usedajo, rastejo, razmnožujejo, porabljajo kisik. Preidejo v anaerobno stanje, večinoma v središču krompirjeve solate, jajčnega obroka ali v truplu. In potem nastanejo toksini. Sami toksini lahko ubijejo, če se s tem po malem hrani človeka in se umazanija prekrije z močnimi začimbami ali ojačevalci okusa. Na ta način se lahko človek kronično zastrupi ali povzroči hudo drisko in krče.

Koch produces these toxins in a meat broth, as you can replicate at home, he injects them into the vein of a mouse, the mouse dies, the milt is swollen, he extracts the milt of the mouse, and transplants it under the skin of a frog. The frog convulses and dies and this is called skin anthrax. Robert Koch, scientific fraud.

Zdaj si lahko predstavljate, kateri poskusi na živalih so bili opravljeni za ugotavljanje pljučnega antraksa. Mleko ubite miši so implantirali v pljuča žabe. Tako se dela vse do danes, tako se dela v pandemiji gripe: živali ubijajo z zarezami v sapnik, neprekinjeno vnašajo tekočine, živali poginejo, potem pa trdijo, da je bil virus. To lahko preučite na našem informativnem letaku o virusu gripe, ki je priložen tej datoteki. Na tej strani boste našli literaturo o tem, kako delujejo v zvezi z gripo. Nobena kontrolna skupina živali, če bi živalim vbrizgali navadne tekočine, bi se zgodilo popolnoma enako.

Druga stvar, ki je bila izpeljana iz Nemčije in Roberta Kocha, je bila ta: Robert Koch se je zanašal na nova barvila, da bi lahko obarval bakterije. In seveda je ta barvila prejel od industrije barvil. Nato so vsi drugi medicinski raziskovalci vzeli enaka barvila, vzeli zdravo tkivo, ga zakisali in odkrili, da imajo enako barvno reakcijo in da je mogoče videti in fotografirati popolnoma enake bakterije, tako kot je to storil Robert Koch.

Odkrili pa so tudi, da ta barvila ubijajo bakterije tako, da v njih naredijo luknje, zavirajo DNK bakterij, te se ne morejo več razmnoževati, bakterije umrejo. Iz tega so nastali antibiotiki, iz barvil. BASF, BAYER, IG Farben, Hoechst, Merk in tako naprej.

Farmacevtska industrija je izhajala iz proizvajalcev barvil na podlagi hipoteze o okužbi.

Ameriška prestolnica je zgradila svoje vzporedne strukture v Švici, da bi držala korak z revolucionarnim znanjem Nemcev, za katere se je domnevalo, da so sposobni imeti nekaj pomembnega kot je postopek H. Boscha, pridobivanje dušika iz zraka. S tem se Nemci niso več zanašali na uvoz natrijevega nitrata iz Čila za izdelavo bomb in granat, saj so bili oceani blokirani. To je zgodovinsko ozadje.

Toda zakaj je nemška vlada zaposlila Roberta Kocha? Že prej je moral pobegniti iz Berlina, ker je s svojim čarobnim zdravilom tuberkulin proti tuberkulozi pobil tisoče ljudi. Sestavine tega zdravila so bile skrite v nasprotju z zakonom. Pobegnil je, Otto von Bismarck ga je poklical nazaj, nujno je potreboval izgovor proti Britancem, ki so nezakonito zavzeli Sueški prekop in tako imeli pomembne vojaške in politične prednosti, saj jim ni bilo treba pluti okoli Afrike, so pa prišli skozi Sueški prekop iz Indije in s svojimi vojaki in blagom, kot so začimbe, ki služijo kot antioksidanti in podobno, pluli po mirnem Sredozemskem morju. Nemec je Angležem skušal odvzeti to prednost z obtožbo, da domov prinašajo antraks, črne koze in črno kugo. Tako je bila zahtevana karantena, niso smeli pristati v nobenem sredozemskem pristanišču, v Gibraltarju pa so nanje streljali. Zato so Roberta Kocha, ki je bil na begu, poklicali nazaj in mu ponudili 100.000 rajhsmark, da bi ustvarili argument, da bodo Angleži prinesli črno kugo, črne koze in antraks, o slednjih smo že govorili. Opazili smo, da je ta posel z barvili pripeljal do nastanka antibiotikov, kasneje do kemoterapije in plinov za vojaške namene, vključno s farmacevtsko industrijo s celotnim kapitalom, z večjimi prihodki kot vsi vojaški proračuni po vsem svetu skupaj. O slednjem smo že razpravljali.

Robert Koch je zagrešil znanstveno goljufijo, ker ni podprl prvega postulata. Znal je gojiti nekatere bakterije, ki jih ni našel v vsakem primeru bolezni. To se na enak način izvaja še danes. Nikoli ni mogel reproducirati bolezni kot v tretjem postulatu, niti ni mogel znova izolirati istega patogena iz teh organizmov. To je datum, ko so bili uvedeni brutalni poskusi na živalih.

Kako je zaživela ideja o virusu? Kochov francoski kolega je bil Luis Pasteur, znanstveni goljuf, ki so ga zaposlili Francozi, saj so bili Francozi leta 1872 v vojni z Nemčijo.

Mrtve so pozneje razglasili za žrtve epidemije malih koz. Nemci so trdili, da prihaja iz Francije, Francozi so rekli, da prihaja iz Nemčije. Pasteur, ki je od Bechampa in drugih znanstvenikov vedel, kaj lahko naredijo bakterije in česa ne, je najprej zanikal novo znanje, da bi se poigraval s cerkvijo, trdil je, da je dokazal prvotno stvarstvo, pozneje pa je vzel reverse stand, ko je bil zaposlen v državi, je rekel, da je vse narobe, bakterije so v kontinuumu, spore so, ne morejo se ustvariti v prvinski juhi. Pasteur je ta spoznanja prodal kot svoja, vendar je vedel, kaj bakterije lahko počnejo in česa ne, in si je za to prislužil nekaj zaslug.

Toda isti Pasteur, ki je vedel, da bakterije ne morejo povzročiti bolezni, je uporabil trik. Da bi ohranili model doktrine o sokovih in boleznih, na katerem temelji celotna zahodna medicina, je bilo treba postulirati o toksinu, ki povzroča bolezni.

Še posebej, ker je bil ta koncept pandemije že večkrat uporabljen za zatiranje pretresov, za nadzor situacij lakote in tako naprej.

Vse se je začelo, ko je zgodnji Vatikan ustvaril strah pred boleznimi s trditvijo, da bolezen izvira iz demona bolezni, tako kot v stari Grčiji. Tako je zgodnji Vatikan za vzpostavitev popolnega nadzora trdil, da je bolezen božja kazen.

Ta koncept so za nekaj let prekinili Staufferji, ko je cesar Oton ob ponovni ustanovitvi Svetega rimskega cesarstva 1. januarja 1000 našega štetja zaposlil francoskega humanista Gerberta de Aureaca za vzpostavitev zdravstvenega sistema, ki ga prej očitno ni bilo.

Kajti vojaška frakcija, zahodno rimsko krilo, se je ločila od Rima, to je dobro znano. Imeli so samo vojaško znanje, tehničnega pa ne, bili so ločeni od univerz in kulture. Zgodnja gotika je znala graditi le majhna okna, nobenih visokih zgradb, gradbeni načrti so bili neuporabni, znanje obrtnikov in inženirjev, ki morajo vedno iti skupaj, se ni zbliževalo. To je vidno v zgodnjegotski arhitekturi.

Tako so zaposlili Gerberta de Aureaca, alias papeža Silvestra. V vsako garnizono, iz katere izvirajo samostani, je pripeljal Arabce, da bi preko Arabcev, ki so sami dodatno razvili medicino, pridobil starodavno znanje Kitajcev. Kajti na Kitajskem koncept okužbe ni obstajal, obstaja koncept preveč in premalo energije, obstaja vpliv, latinska influenca, z zmanjšanjem in povečanjem svetlobe in toplote spomladi in jeseni, ampak ideja okužba ne igra nobene vloge.

Okužba ni del arjuvedske medicine. Koncept okužbe je tipično vojno usmerjen, evropski.

Zamisel o tem, da je bolezen nekaj groznega, je umaknil že Galen, veliki zdravnik Marka Avrelija. Tega koncepta se je vzdržal in izjavil, da so priznali: ni greh to, kar dela ljudi bolne, temveč to, da lahko bolezni povzročajo grehe. In danes, če pomislimo na spoznanja nemške nove medicine dr. Hamerja, postaja to zelo aktualno. Psihoze, ki jih je mogoče vizualizirati s CT, najdemo kot posledica različnih konstelacij, torej aktivnosti v možganih na različnih lokacijah in nenadnih sprememb od manije do depresije in drugih lastnosti.

Gerbert de Aureac je spet sledil temu (orientalskemu) pristopu in temelj imperija je bil human.

Vendar se je to hitro spremenilo v nasprotno, ko je nekaj let pozneje papež Silvester umrl. Po tem so bila ustanovljena zdravstvena sodišča po vsem Svetem rimskem cesarstvu nemških narodov.

Vatikanu ni uspelo zaseči vseh dokumentov v vseh arhivih iz tega časa, zlasti v poznejših protestantskih regijah.

Iz teh mestnih kronik in knjige izvemo, da so v celotnem Svetem rimskem cesarstvu obstajala zdravstvena sodišča, ki jih je vodil duhovnik v spremstvu občinskih ali mestnih svetnikov, in so odločala, kdo je sveti bolnik ali kdo hudoben bolnik, ki ga je bog kaznoval in ga je bilo zato treba izgnati. Nemška beseda za gobavost je Aussatz, kar pomeni zavreči.

Ta koncept gobavosti/izgona je enak v vseh regijah, kjer so bili podatki ohranjeni po vsem Svetem rimskem cesarstvu v začetku 11. stoletja. Definicija je vključevala naravne bolezni, kot so izpadanje las, akne, otekline in tako naprej, vključevala pa je tudi bolj zvite diagnoze, kot je trditev, da je imel nekdo nočno moro. Mogoče je v spanju kričal ali kaj, in še huje (temu bi lahko rekli prvi test za AIDS v srednjem veku): drgetanje kot reakcija na prepih. To je bilo merilo za izgon, oseba je bila tetovirana (označena), prejela zadnje maziljenje in bila prisiljena zapustiti vsa naseljena ozemlja, z grožnjo smrtne kazni pa mu je bilo prepovedano približevati naselju.

To je bil koncept gobavosti (tj. Aussatz, izgon) od 11. stoletja. Potem, po nastopu male ledene dobe leta 1308, ko je prišel velik pritisk selitve s severa, saj so nasadi severnih jabolk in pšenice zaradi hudega mraza postali manj produktivni, v novem Svetem rimskem cesarstvu nemških narodov. Še posebej po močnem potresu z epicentrom v Furlaniji leta 1348, ki je uničil številna sredozemska mesta. Pravoverni so to razlagali kot dokaz antikrista, saj sta zakon in red propadla, ker je propadlo tudi osrednje središče svetovne trgovine, Benetke, pa tudi vse trgovske linije in valute. Na tej točki so ta natančen koncept s popolnoma enako definicijo bolezni prilagodili duhovniki in mestni uradniki, cele skupine prebivalstva so razglasili za božje kaznovane in trdili, da imajo črno kugo. Celotne mestne četrti so bile v karanteni, zaklenjene, umrle od lakote, zaklane in zastrupljene, tako kot to opisuje Goethe.

Gobavost so preprosto preimenovali v črno kugo.

Kasneje, ko so vatikanske opredelitve zmanjšale nacionalne revolucije, francoska revolucija, ameriška revolucija, se je isti koncept preimenoval v črne koze, vendar je princip ostal isti. Danes se to izvaja v nesprejemljivih definicijah bolezni kot je AIDS. Vsekakor pa je bila javnost zelo prestrašena, ko so bile razglašene epidemije, kajti to je pomenilo, da so jih lahko dali v karanteno, lahko so jih pobili, lahko so jih prisilili jemati zdravila, tako kot je opisal Goethe. Medtem je umrlo na tisoče ljudi, ker ni bilo hrane, prišlo je do družbenih pretresov. In preživeli so ploskali. Ta zdravstveni sistem je bil v kriznih časih vedno takoj represiven in je v svoji zgodovini vedno obravnaval bolezen kot nekaj groznega, hudobnega: demona bolezni, ki nekoga prime ter raste in divja kot rak, predvsem pa se lahko celo širi in prenese na druge kot zlobni urok, demon bolezni. Ta strah je bil v družbi izjemno zakoreninjen in zdravstveni sistem, iz katerega je nastala farmacevtska industrija kot najmočnejša entiteta na tem planetu, se tej moči ne bo odrekla sama. Za to moramo postati aktivni državljani.

Za to vam bom posredoval več informacij. Uresničila se je zamisel o virusu in iz te ideje je nastalo področje genske tehnologije.

Da ponovim Pasteurja: Pasteur je vedel, da bakterije ne morejo povzročiti bolezni, pika. V Nemčiji in drugod je bilo izvedenih in objavljenih dovolj študij in poskusov, med drugim tudi Max von Pettenkofer, ki je pokazal, kaj je kolera in kako se kolera zlahka prepreči.

Pasteur je delal na pogodbi, da bi našel argument, da Angleže ne bi spustili skozi Sredozemsko morje, prišel je na idejo, in trdil, da obstaja nov patogen, ki bo svoje toksine bolezni sprožil tudi v živem človeškem telesu in to je on imenoval: strup! latinsko: VIRUS.

To je bila ideja. Rekel je, da je tisočkrat manjši od bakterij, mi uporabljamo tako goste filtre, skozi katere bakterije ne morejo preiti. Skozi filter je stisnil tekočino, strup iz mrtve živali, tekočino vbrizgal v možgane psa, ki je bil navpično privezan na drog. Izkoristil je tretjino volumna pasjih možganov, tekočina je iztekla tudi čez ušesa, pes se je krčil, lajal, penil iz ust in na koncu poginil. To je imenoval steklina, to je storil Pasteur.

Pasteur je tudi trdil, da ima protistrup za svoj virus, da bi spodbudil koncept cepiva. Ta program cepljenja se je širil predvsem v Franciji, saj so Nemci imeli svoje antibiotike in kemoterapijo. Pasteur je zagrešil goljufijo v vseh svojih prizadevanjih. Toda bil je dovolj human, da je dokumentiral svoje prevare v dnevnikih, vzporednih s svojimi primarnimi laboratorijskimi knjigami. Odločil je, da se ti zapisi nikoli ne smejo objaviti. Njegova družina je seveda pridobila veliko bogastvo. Toda zadnji moški prednik Pasteurja tega odloka ni ubogal in je zapise odkril na univerzi Princeton in leta 1993 je profesor Gerard Geisson objavil analizo v angleškem jeziku, ki je razkrila, da je Pasteur v vseh svojih študijah zagrešil veliko goljufijo. Na primer, cepljene živali, če so preživele, niso bile zastrupljene, živali kontrolne skupine, ki so poginile brez cepiv, so bile množično zastrupljene in tako naprej. To je bil Pasteur.

Pasteur je izumitelj ideje o manjšem patogenu, ki ga ni mogoče videti v optičnem mikroskopu, vendar vedno naredi svoj strup, strup, ki povzroča bolezni. To je podpiralo standardni model bolezni, ki se je uporabljal stoletja, model, ki temelji na predpostavki vojne, ne na predpostavki simbioze kot je dejansko delovanje narave. Da bi utrdil ta model in imel politični vzvod proti Angliji, Pasteur postavlja idejo o virusu. Toda Pasteur ni pričakoval, da bo v prihodnosti obstajal mikroskop, elektronski mikroskop, ki ima veliko večjo povečavo kot optični mikroskop, ki bi omogočal videti majhne strukture, ki prej niso bile vidne.

In s tem elektronskim mikroskopom, ki je bil znanosti na voljo po drugi svetovni vojni, je bilo mogoče vizualizirati strukture tisoč velikosti bakterije. Opazili so spore, ki so še vedno lahko ostale žive. Ugotovljeno je bilo, da bakterije tvorijo spore, ko počasi odmirajo. Če hitro odmrejo, ko se na primer segrejejo ali posušijo, potem proizvedejo še manjše delce, ki ne morejo živeti sami, ampak so sestavljeni iz beljakovin in nosijo v središču nukleinsko kislino, ki bodo zagotovili drugim bakterijam, tistim, ki so preživele hranila, tako da lahko slednje premagajo krizno situacijo.

To so opazili pri bakterijah, pri drugih zelo preprostih organizmih, pri glivah, pri amebah. V lastni raziskavi sem ga najprej našel v zelo preprosti algi iz oceana. Toda nikoli ga niso opazili pri človeku, živali ali rastlini. To lahko preverite z malo truda.

ZAČETEK 2. DELA

Kot prvi korak lahko preverite vprašanje virusa tako, da vprašate: Kako se virusi odkrivajo danes?

Če virolog trdi, da je izoliral virus gripe, se sklicuje na piščančje jajce in piščančji zarodek, kot lahko vidimo v medijih za načrtovanje trenutne pandemije gripe H1N1. Delajo s piščančjimi jajci, ubijajo piščančje zarodke, to je sodobna oblika poskusov na živalih. Ta metoda sega do Roberta Kocha. Če zarodek umre, pravijo, da je virus in da so virus izolirali. Bolni živali ali človeku nekaj vzamejo, vbrizgajo v jajčece in potem, odvisno od tega, kako zarodek odmre, na katerem mestu ga najprej opazijo, trdijo, da gre za ta ali oni virus. To se razglasi za izolacijo, ko ubijejo piščančje zarodke.

Ni treba posebej poudarjati, da ni kontrolne skupine: če injicirate sterilno raztopino enake količine, umre tudi piščančji zarodek.

To lahko preverite tudi tako, da si ogledate fotografije, ki trdijo, da prikazujejo viruse, in ugotovili boste, da so identične slikam iz povsem normalnih celic, torej elektronskim mikrofotografijam normalnih celic. Tu vidimo odsek iz središča celice, ki je zelo produktiven, tako imenovan Golgijev aparat, ki proizvaja različne snovi, ki so ločene v majhne vezikle, vse so različnih velikosti, vendar nimajo nukleinske kisline.

Večji maščobni delec se imenuje virus malih koz, tukaj vidimo bakterije v celicah, mitohondrije, ki predelujejo kisik, tu vidimo dve majhni. Ti delci so mitohondriji, mišična celica jih ima 1000, jetrna celica ima 2000 mitohondrijev, ki so bili iz celice ekstrahirani v tankem prerezu, vdelani v umetno smolo in narezani na zelo tanko rezino z diamantnim rezilom. Ko so izbočeni z elektronskim žarkom, vidimo pokrovček takšnega mitohondrija. In takšni delci se nato prodajajo kot virusi, ne da bi jih kdaj izolirali, ne da bi jih pokazali v izoliranem stanju, da bi dokazali, da so videti identični tistemu, kar je prikazano na fotografiji celice.

Tukaj je na primer fotografija, ki je krožila kot fotografija HIV, ki jo je objavil Montagnier. Tukaj vidimo, kako se delci izločajo ali absorbirajo iz celice v ali iz celične votline. V biologiji to imenujemo endocitoza ali eksocitoza. Kadar koli gre kaj v ali iz celične tekočine. To nima nobene zveze z delci, ki imajo stabilno strukturo, ki v sebi nosijo nukleinsko kislino, ki lahko zapustijo organizem, kot so virusi ali bakterije, ki se imenujejo fagi, ali s stvarmi, ki sem jih odkril v oceanu, so neškodljivi.

Ti delci so normalne komponente celic.

V primeru smešnih fotografij, ki so predstavljene kot virus gripe: to so preprosto mešanice maščob in beljakovin. Če jih stresemo v ultrazvočni kopeli in nato vizualiziramo (hitro se razgradijo), nimajo nukleinske kisline in so različnih velikosti.

Tako lahko ugotovite goljufijo.

Poleg tega niti ne trdijo, da so to opazili v celicah ali da so bili delci izolirani.

Kar je presenetljivo v trenutni pandemiji prašičje gripe: poskušajo predstaviti več slik delcev, ki so bolj ali manj enako oblikovani.

To lahko ugotovite tako, da zahtevate znanstveno objavo, v kateri je dokazano in dokumentirano, da virus obstaja, da je bil viden v organizmu, izoliran iz organizma in očiščen vseh tujih komponent.

Tako kot na svetovni dan varčevanja (ali ko izpolnite svoj davčni obrazec), morajo biti vaši evri izolirani.

Nato je treba izolirane delce biokemično analizirati. V prvem koraku se znanstvena publikacija lahko prepozna v naslovu znanstvene revije in seveda v dveh datumih, najprej datum oddaje prispevka uredniku in drugič datum, ko so ga preverile in sprejele tri delovne skupine, kar avtorjem prej ni bilo znano...

________

Nisem mogel določiti, ali in kdaj bom imel čas za prevod drugega dela predstavitve. Če bo dokončan, bom v tem članku dal povezavo nanj.

prevedel SACHA DOBLER, njegov website www. HYPERLINK

"http://www.abruptearthchanges.com/"AbruptEarthChanges.com

link do ostalih filmov dr. Lanka

https://abruptearthchanges.com/2017/11/17/dr-stefan-lanka-the-history-of-the-infection-theory/?fbclid=IwAR3oxEes_ON78uoQNaETd5ILawniNjvrnmKnsbgE5B0_vIb4RkgS0kTrmeQ

Ekipa OPS

Naše prostovoljno delo lahko, če želite, podprete z donacijo, nakazano na naš transakcijski račun: SI56 1914 6501 1737 734 (bic): SZKBS2X, Koda namena: OTHR, Namen plačila: DONACIJA, Referenca: 99 ali 00. Vsak, še tako majhen prispevek šteje. HVALA, KER STE!