Peto duhovno spoznanje nas spodbuja, da naj osebno izkusimo veličastnost kozmosa in nesporno enost z njim. Tako izkustvo namreč sproži globok uvid, saj omogoči tudi bežen pogled v prihodnost. V nadčutnem stanju ne občutimo več pritiska časa, prostora in naravnih zakonov, temveč zgolj samo nepopisen mir, ljubezen in domačnost.

Kozmos nam lahko daje vse, kar potrebujemo, le odpreti se mu moramo. Evolucija človeštva in njene pridobitve, kot so telesna višina, razvoj veščin in tehnologije, družbene strukture in daljšanje življenjske dobe, je vse do našega stoletja potekala nezavedno. Izjemno globok premik, ki se je dogodil v dvajsetem stoletju, pa spodbuja zavesten potek naše nadaljnje evolucije.

To spoznanje tudi napoveduje, da bo čedalje več ljudem našega časa uspelo doseči neobičajno stanje zavesti, ne pa samo redkim učencem eteričnih tradicionalnih znanosti. Nekateri zgolj samo s pogovorom o teh stanjih niso več zadovoljni, želijo si namreč tudi neposrednega izkustva.

Ko se bomo po svoji intuiciji ustrezno povezali s kozmičnim virom, bomo prešli na raven, kjer bomo delovali ustvarjalno in brez potrebe po nadzoru. Spoznanje o skrivnostnih (mističnih) sporočilih tako rešuje tudi dilemo boja in tekmovanja za energijo oz. za večjo moč. Sčasoma bomo lahko prerasli vse osebne in družbene boje za energijo, saj se bomo čedalje bolj povezovali s kozmičnim virom energije in bomo z njim tudi precej bolj uglašeni.

Vendar se bo tak proces sprva dogajal le v nekaterih posameznikih, ki bodo najhitreje lahko sprejeli nove oblike človekovega bivanja na tem planetu. Spoznanje o skrivnostnih sporočilih nas tako spodbuja, naj si prizadevamo za višjo raven zavesti, ne da bi čakali na morebitno božje posredovanje ali življenjsko stisko. Naša naloga je namreč v tem, da se postopoma odpiramo in potujemo proti končnemu stanju združenosti. Da pa bi to zmogli, se moramo zavestno polniti le iz kozmičnega vira energije, kajti samo ta prinaša tudi naključja, ki nam bodo pomagala utrditi novo življenjsko raven.

Doseganje enosti s kozmosom.
Višja raven energijske vibracije. Povezavo z ustreznim virom energije krepimo na ta način, da smo čimbolj odprti, da opažamo in cenimo lepoto, ter da se osredotočamo na občutek izpolnjenosti. Razmišljati velja tudi o tem, da se nam v življenju ponavljajo naključja, ki nas vodijo naprej, da se lahko samouresničujemo.

Tako bomo sčasoma dosegli tisto energijsko raven, ki je ta naključja sprožila. Lahko sicer tudi zdrsnemo z nje in izgubimo energijo, zlasti če se prestrašimo. Vendar jo potem zlahka tudi spet dosežemo. Postanemo namreč drugačni, saj obstajamo na precej višji energijski ravni, na tako imenovani ravni višje vibracije.

Spust z gore. Spoznanje o duhovni energiji nam je razkrilo, da nam bivanje v pragozdovih in povezovanje z mogočnimi, živimi naravnimi energijami pomaga preiti na višjo raven energijske vibracije. Nekatera mesta namreč močneje stopnjujejo energijo kot druga – glede na to, kako se naša energijska »oblika« ujame z energijo našega okolja.

Spoznanje o skrivnostnih sporočilih pa razkriva tudi človekovo sposobnost, da se lahko poveže s kozmosom, in tudi razloge, zakaj takega stika potem ne more obdržati. Pomembni del tega spoznanja je prikazan zlasti v primerih, ko smo (metaforično) prisiljeni, da naredimo tako imenovani »spust z gore« in se zopet vrnemo v svet konfliktov, ki predvsem temeljijo na bojevanju za energijo. Podobno kot ptica, ki začenja leteti in se mora še naučiti, kako naj v novem toku energije ohranja svojo zavest.

Stik s kozmično energijo.  Oglejmo si nekatere opise občutkov ob neposrednem stiku s kozmično energijo, pri čemer kaže razmisliti, če bi nekaj od tega lahko tudi sami uporabili. »Čutil sem vzneseno povezanost s vsem, pa tudi popolno varnost in zaupljivost. Utrujenost je izginila…bil sem lahek in varen ter povezan…kakor da bi bila pokrajina del mene.«

Ko se je ta govornik trudil opisati svoje občutje, ki ga je prevzelo ob doživetju neposrednega stika s kozmično energijo, je rekel tudi: » Mislim, da sem čutil ljubezen do vsega.« Njegovo očaranost je moč primerjati z ekstazičnimi stanji krščanskih mistikov in s pripovedmi o obsmrtnih izkustvih, ki opisujejo zavedanje vseprisotnosti božanskega in vsega živega.

Doživljanje prave ljubezni.  Pri morebitnih poskusih priklica občutka enosti s kozmosom se je treba osredotočati na lepoto bližnjega drevesa, čeprav takrat niti ne moremo vedeti, kako bi obudili tak občutek. Pri tem nam lahko veliko pomagajo naslednje misli: »Ljubezen je nekaj, kar se pojavi samo od sebe. Ne moremo se vanjo preprosto prisiliti. Sploh se nam ni treba siliti. Ljubezni le dopustiš, da te sama najde in zajame.«

Spomniti se moramo, kako smo občutili ljubezen nekdaj v preteklosti, nato pa poskušamo tak občutek obuditi tudi v sedanjosti. To je, seveda, treba tudi večkrat poskusiti, da se tak občutek tudi stopnjuje, nato pa nas lahko tudi resnično zajame čustvo ljubezni. Čeprav gre za pozornost, ki jo trenutno izkazujemo samo nekemu drevesu ali kakemu drugemu predmetu neposredne narave, vseeno lahko poustvarimo izkustvo resnične ljubezni.

Odpiranje kozmični energiji. Ko se tako osredotočamo na lepoto drevesa namreč sprejemamo njegovo energijo, lahko pa tudi opazimo, kako se širi njegovo energijsko polje. Le naučiti se moramo prav odpreti, se povezati z energijo, uporabljati občutek spoštovanja in zaznati občutje, kot da smo polni energije. Ne smemo pa izsiljevati občutka ljubezni. Ta tudi ne seva, na primer, iz nas proti drevesu, saj ljubezen ne potuje po taki poti, čeprav se nam morda zdi, da je tako.

Navadno mislimo, da je ljubezen občutek, ki se porodi v nas, nato pa seva navzven na predmet naše ljubezni. Da bi lahko občutili ljubezen, se moramo odpreti  kozmični energiji, sicer se ne bomo mogli priključiti nanjo. Samo v stanju svoje popolne odprtosti in dostopnost namreč lahko sprejemamo duhovno energijo oz. naključja in druge posebne darove kozmične inteligence. Odpirati pa se začnemo šele takrat, ko lahko opustimo različne dvome in sodbe. Ko opazujemo in cenimo, denimo, lepoto drevesa, se poskušamo še bolj odpreti. Občutek lepote, ki ga doživljamo ob opazovanju drevesa, tako narašča.

Takrat ko spoštujemo lepoto in enkratnost neke stvari, namreč prejemamo njeno energijo, ker s tem prehajamo na višjo raven njene vibracije. Ko pa enkrat dosežemo in občutimo ljubezen, pa lahko pošljemo to energijo tudi naprej, če nam je, seveda, do tega.

Zdrs v svet tekmovanja. Stanje razširjene zavesti na neki višji ravni vibracije pa se razgradi takoj ko pridemo v stik z ljudmi, ki so v običajnem stanju zavesti, ali ko spet zaživimo v tekmovalnem svetu. Kljub temu pa táko skrivnostno izkustvo za vedno spremeni zamisel našega omejenega bivanja, pa čeprav znova in znova zdrsnemo nazaj v stanje običajne zavesti. Spoznali smo namreč tudi povsem drugačen način bivanja, zato si potem tudi prizadevamo, da bi ga še kdaj dosegli.

Doživljanje naravne lepote. Morda se lahko spomnite kake priložnosti, ko ste se čutili dovolj odprte in ste živo občudovali kak lep prizor v naravi? Ste morda kdaj doživeli celo občutek brezčasnosti in povezanosti z zemljo? Kako dolgo je že, odkar ste to izkusili? Kaj vas zadržuje, da tega ponovno ne obudite?

Če morda odgovarjate, da nimate časa in vas zadržujejo življenjske dolžnosti, potem razmislite o nasvetu nekoga, ki ima veliko takih izkušenj: »Če vam kdaj uspe vsrkati dovolj energije in obdržati stanje ljubezni, gotovo pomagate tudi svetu, toda predvsem pomagate sebi. In še uživate zraven. Zato morate preoblikovati svojo definicijo ljubezni, saj je ljubezen delovanje, s katerim lahko izboljšate svet.«

Prispevek k evoluciji. Ko smo povezani s kozmično energijo in živimo zase, najbolj prispevamo k evoluciji. Občutek omogoča, da obstajamo na višji vibraciji in bolje udejanjamo svoj smisel. Skupaj z drugimi, ki vibrirajo na tej ravni, samodejno spreminjamo pogled na svet. Proces polnjenja z energijo, napredovanje s pomočjo naključij, vnovično polnjenje in napredovanje pa je naš posamični prispevek k ustrezni evoluciji človeka.

Paranormalni pojavi in izkustva.
Srečanja z evolucijo. V šestdesetih letih tega stoletja (opomba: 20.stoletja) se je bistveno razmahnilo zanimanje za paranormalne pojave. Nakopičila se je literatura o pojavih, kot so zunajčutne sposobnosti, verodostojna poročila o prejšnjih življenjih, obsmrtnih in zunajtelesnih izkustvih, pa tudi o skrivnostnih izkustvih, ki jih ni mogoče doseči le z duhovno prakso. Mnogi so pripravljeni poročati celo o svojih osebnih srečanjih s skrivnostnimi in tudi nevidnimi silami.

Med drugim pa tudi nekateri filmi, ki se lotevajo tem, kot so reinkarnacija, duhovi in duhovno preživetje smrti, lahko precej pripomorejo k širjenju tovrstnih zamisli.

Zanimivo je, da tudi šport postaja zelo plodno področje za pojav različnih neobičajnih stanj. Tako se lahko seznanimo z osupljivimi zgodbami nekaterih najuspešnejših športnikov in pustolovcev. V njih najdemo celo podrobnejše opise izkustev, in sicer: občutje izostrenega dobrega počutja, umirjenost, odmaknjenost, breztežnost, ekstaza, bivanje v sedanjem trenutku, nagonsko dajanje in predaja, skrivnost in strahospoštovanje, enost, spremenjena zaznava velikosti, občutek izjemne energije.

Ker je v naši civilizaciji intuitivni duhovni svet vse prepogosto odrinjen na obrobje dogajanja, je zato pomembno vedeti, da prihaja do bistvenih sprememb zavesti v vseh življenjskih sferah. Športniki danes opisujejo prav take ali pa zelo podobne občutke, o kakršnih so nekdaj poročali le mistiki oz. njihovi duhovni učenci.

Ekstaza kot vrh in temelj. Občutek ekstaze, ki so jo nekateri doživeli ob neposrednem stiku s kozmično energijo, je postal temelj za povezovanje s kozmosom. Res pa je, da se taka nenavadna stanja pojavljajo tudi v vsakdanjem življenju. Tudi vrhunska izkustva v športu, na primer, je moč uporabiti za kopičenje energije. Ko želite doseči višjo energijsko raven, se zato poskušajte spomniti radostnih in vznesenih trenutkov v športnem udejstvovanju, ki ste jih morda celo sami doživeli. Uporabimo ga, saj nam bo pomagal, da se bomo priključili na kozmično energijo.

Nek poklicni igralec nogometa je dejal: »Rad igram. Ničesar v svojem življenju ne morem primerjati z vznesenimi občutki, ki jih doživljam med igro.« Tudi smučarji večkrat pripovedujejo o »čarobnem trenutku, ko dosežeš točko, v kateri se vse sestavi in te navdaja en sam občutek vznesenosti. Smučar, smučanje in smučina postanejo eno…«

Alpinistom pa je že kar v njihovi naravi, da iščejo »duhovne vrhove.« Zelo značilne so misli enega od njih: »Ob enostavnejših vzponih sem čutil noro radost. Gore so nekakšno čarobno kraljestvo, kjer sem lahko najsrečnejši in se počutim kot bi bil začaran.« V pripovedi o uspešnem vzponu na Anapurno pa je nekdo izmed njih zapisal: »Čutil sem, kakor da bi se pogrezal v nekaj novega in povsem neobičajnega.

Moji vtisi so bili nenavadni in živi, kakršnih v gorah do takrat še nisem doživel. Bilo je nekaj nenaravnega že v samem načinu, na katerega sem videl soplezalca in vse okoli naju…občutek napetosti je povsem izginil, kakor da ne bi bil podvržen zakonu težnosti. Vse naokrog je bila prosojna pokrajina, popolna čistost, to sploh niso bile več gore, ki sem jih poznal, to so bile gore mojih sanj…«

Hitri in ritmični gibi, ki so ključni sprožilci vznesenega stanja, so značilni tudi za športne zvrsti kot so joging, let, jahanje in deskanje. Podobno ekstazo, kot jo pozna šamansko izročilo in mnoge vzhodnjaške religije, je po pripovedovanju in izkustvu mnogih moč doseči tudi v hipnotičnem plesu, prepevanju in bobnanju.

Stanje breztežnosti. Občutek lebdenja in zunajtelesnega bivanja je običajna značilnost različnih skrivnostnih izkustev in vrhunskih športnih dosežkov. Mnogi tekači pripovedujejo, da po daljšem naporu pogosto dosežejo točko, ko si zaželijo lebdeti in leteti. Neki ultramaratonec je po pretečenih tisočih kilometrih dejal: »nenadoma sem zaznal občutek lahkotnosti, počutil sem se, kakor da bi me nekaj neslo skozi prostor…kakor da bi hodil po oblakih.«

Tibetanski menihi se morajo podvreči posebnemu meditativnemu urjenju, ki zahteva izjemno junaško vzdržljivost in hitrost. Po dolgoletnem urjenju potem dosežejo spremenjeno stanje zavesti, v katerem lahko tečejo po nezanesljivem gorskem ozemlju več dni in noči zapored. V nasprotju z maratonci, ki utrjujejo fizično moč, se ti menihi urijo v posebnih majhnih prostorih oz. meditativnih kotičkih, v katere se dajo zapreti.

Mesece ali tudi leta tako preživijo v popolni tišini in brez vsakršnega telesnega urjenja. Hrano jim dajejo skozi odprtino, ki meri le dva decimetra v dolžino in poltretji decimeter v višino. Pravijo, da ti menihi po nekaj letih postanejo tako lahki in okretni, da zlezejo skoznjo, ko se spet vrnejo v zunanji svet.

Točka enosti. Neposredno skrivnostno izkustvo naj bi povsem razgradilo potrebo po nadzoru, ker se vse dogaja v stanju popolne enosti  uma, telesa in duha. Nekateri tako stanje omenjajo kot eno največjih notranjih skrivnosti pri športu. Obstaja namreč neka točka enosti v nas in med nami ter našim svetom, nekakšna zavezanost in magnetna združenost ter ubranost, ki jo naš zavestni um in volja ne moreta usmerjati. Ukaz nagona je namreč hitrejši, bolj prefinjen, globlji, natančnejši in bolj v stiku z resničnostjo kot je lahko ukaz našega zavestnega uma. Tovrstno odkritje nam lahko vzame sapo.

Kolektivna evolucija se širi. Tudi po pripovedovanju športnikov je torej moč sklepati, da se naša kolektivna evolucija širi in je čedalje hitrejša. Neka košarkarica je v svojih spominih zapisala: »So trenutki veličastja, ki presegajo človeška pričakovanja, in telesno ter čustveno sposobnost posameznika. Nekaj neopisljivega prevzame pobudo in vdahne neko novo bit v nam znano življenje. Kot da stojiš na pragu čudežev, ki jih ne moreš namerno ustvariti…

Preprosto gre za neko stanje, v katerem nemogoče postane mogoče…Športnik preseže samega sebe in lahko poseže tudi onstran naravnega. Kot da bi se dotaknil koščka nebes in postal sprejemnik moči iz neznanega vira…Športna tekma tako postane skorajda sveti kraj, kjer poteka duhovno prebujanje. Dogajanje te pritegne za sabo, lebdiš v igri in svojo moč črpaš iz vira, ki se ga prej sploh nisi zavedal.«

Vzpon evolucijske moči.
Vzhodnjaški pogled na enost telesa in uma. Za duhovno prebujanje Zahoda so najbolj zaslužni ljudje, ki so začeli preučevati in izvajati vzhodnjaško filozofijo, kot so razne oblike meditacije, joga, različne borilne veščine, akupunkturo in druge zdravilne vede. Nekateri celo napovedujejo, da bo pritok informacij o povezavi med umom in telesom pomembno prispeval k širjenju naše zaznave in boljšemu razumevanju tega sveta.

Tudi spektakularni gibi, denimo, pri karateju in kung fuju odstranjujejo mejo med telesom in umom, ki je sicer zelo trdo vsajena v zahodnjaško miselnost. Vzhodnjaški pogled na enost telesa in uma nam tako daje pomembno orodje za pridobivanje neomejenega obsega kozmične energije (oni to imenujejo či, ki ali prana). Ta pot naj bi bila dostopna vsem, ki premorejo dovolj samodiscipline in imajo zelo jasno izraženo namero.

Gibalna sila evolucije. Kdor je že izkusil duhovno prebujenje bo lahko potrdil, da je takrat začutil pravi naval energije, ki mu je šinila po hrbtenici navzgor. Ta prirojena energija, ki naj bi jo imeli vsi, je v indijskem duhovnem izročilu (imenuje se kundalini) navadno prikazana v obliki zvite kače, ki spi na dnu hrbtenice. To naj bi bila čista energija in tudi gibalna slika evolucije. Ko se prebudi, švigne po hrbtenici kvišku, sproži delovanje energijskih središč v telesu in sprosti čustvena ter telesna občutja.

Nekateri menijo, da bo preteklo na tisoče let, preden bo zahodnjaška miselnost lahko sprejela to dejstvo, medtem ko drugi tudi trdijo: »Dosedanji razvoj je dokazal napačnost te trditve. Povsem jasno je, da že danes opažamo nezmotljive znake prebujenja prej omenjenega indijskega duhovnega izročila pri tisočih zahodnjakov, pa naj to pripišemo pospešeni evoluciji, priljubljenosti in hitremu širjenju različnih oblik duhovnih dejavnosti, pritisku nevarne krize našega okolja ali učinkom nekaterih drog.«

Druge razsežnosti zavesti. Združitev vzhodnjaške uglašenosti s kozmičnim tokom (naše »biti«) in zahodnjaške sposobnosti za delovanje na podlagi novih informacij (naše »delati«) je poglaviten vidik gibanja proti celosti, ki je osrednjega pomena za ponavljajočo se duhovnost. Usklajenost naših misli in delovanje na tej podlagi nas dviga na nove evolucijske ravni.

Hitrost evolucije človekove zavesti se je v nemirnih šestdesetih letih bistveno povečala, ko je večje zanimanje za povsem drugačne poglede in večjo osebno svobodo ustvarilo ozračje vsemogočega razkrivanja, zasvojenosti z novimi drogami, odpovedovanja tradiciji, kar je, seveda, povzročilo tudi veliko zmešnjavo.

Vendar potovanja v druge razsežnosti zavesti s pomočjo drog niso pripomogla k njenemu uravnoteženju, kot je to značilno za nekatere domorodne kulture, kjer so nekatere droge uspešno uporabljali v svojih obredih. Tovrstna izkustva spadajo med transcendentne doživljaje, ki segajo od stapljanja prostorskih ločnic med ljudmi, rastlinami in anorgansko snovjo do preseganja linearnega časa in prostora.

Naš planet je živ organizem. Iskanje transcendentnega izkustva je tudi eden od najmočnejših nagonov človeške psihe, zavestna želja po takem neposrednem izkustvu pa se je pričela krepiti že v drugi polovici tega stoletja (Opomba:20. stoletja). Raziskovalci teh doživetij so kasneje opustili droge in so s pomočjo dihanja, glasbe in telesnih dejavnosti razvili različne tehnike, s katerimi se, bojda, lahko izzovejo tudi transpersonalna zdravilna izkustva.

Zelo značilne so namreč besede enega izmed njih, ki je ob nekje priložnosti dejal: »Nobenega dvoma ni, da smo tako mi kot tudi cel naš planet živ organizem, inteligentno bitje, ki se trudi razumeti sebe, si prizadeva na višjo raven zavesti in se skuša sporazumevati z drugimi kozmičnimi bitji. V telesu lahko čutimo poškodbe, ki so jih povzročili industrijsko pustošenje rudnikov, urbanizacija, strupeni in radioaktivni odpadki ter onesnaževanje zraka in vode…Najbolj čudno pa je zavedanje obredov, ki jih izvajajo razni domorodci. Nekateri so jih doživeli kot zelo zdravilne in življenjsko pomembne. Med temi izkustvi naj bi se jim zbudilo izjemno močno prepričanje, da so ti obredi zelo pomembni tudi za celoten naš  planet.«

Evolucijsko križišče. Taka transcendentna stanja nam narekujejo naše zavedanje, da se bržkone nahajamo na pomembnem evolucijskemu križišču. Ko bodo ta spoznanja naletela na širši sprejem in s tem tudi spremenila kolektivne sisteme prepričanj, bodo gotovo pripomogla k spreminjanju človeške civilizacije.

Zavesten razvoj in spremembe.
Preseganje zahodnjaške tradicije in miselnosti. Samoraziskovanje v meditaciji in regresoterapiji, pa tudi raziskovanje psihologije, zunajtelesnih in obsmrtnih izkustev pojasnjujejo naravo skrivnostnega izkustva. Tudi zanimanje za šamanizem se je zelo povečalo. Domorodcem so neobičajna stanja zavesti vedno pomenila izkustveno vez s kozmosom, v kateri jim je bilo dano vodstvo. Zahodnjaki, ki sodelujejo z domorodci in raziskujejo njihovo znanje, pomagajo ohranjati ta izročila. Raziskovalci na duševno-duhovnem področju so prepričani, da smo pripravljeni za nov izbruh razumevanja.

Dostopnost starodavnih tehnik in druge psihoterapevtske metode namreč pomenijo orodje za individualno osebno  evolucijo. Zato moramo poskušati drug za drugim prečkati mejo zahodnjaškega intelektualnega ustroja, ki ocenjuje neobičajna stanja, kot nekaj bizarnega ali celo patološkega. Čedalje več nas že nastopa na pot tovrstnih izkustev, obenem pa s tem lajšamo prehod tudi drugim in omogočamo njihovo hitrejše napredovanje.

Obstajajo pomembna področja resničnosti, ki so transcendentalna in transfenomenalna. Gonilna sila, ki žene ljudi, da bi se povezali z duhovnim področjem, je izjemno močna in pomembna. Po svoji naravi je sicer zelo podobna seksualnosti, vendar je mnogo bolj temeljna in nepremagljiva. Zanikanje in zatiranje tega transcendentnega impulza povzroča hudo izkrivljenost v človekovem življenju in njegovi individualni ter kolektivni ravni. Izkustveno samoraziskovanje je pomembno orodje tudi za duhovno in filozofsko iskanje. Vzpostavlja namreč s transpersonalnim področjem naše biti in obstoja.

Spontano razsvetljenje. Mnogi ljudje se posvečajo različnim duhovnim dejavnostim in se dolga leta trudijo, da bi dosegli višjo raven zavesti, medtem ko se nekateri lahko povsem spontano povežejo z božanskim.

Neka fizioterapevtka je o takšnem izkustvu povedala: »Pred nekaj leti sem študirala za izpit na visoki šoli in po nekaj urah sem bila povsem izčrpana. Šla sem na vrt, da bi meditirala. Ko sem sedla, sem se zavedela lepote cvetlic, ki so me obdajale. Njihova lepota in čiste oblike so bile pravo nasprotje besedam, ki sem jih prej prebirala. Tedaj še nisem znala dobro meditirati, zato sem samo zaprla oči, da bi se umirila. Nenadoma sem začutila, da nekaj lije čezme, zaznala sem jasnost in mir. Začutila sem močan zanos, ki me je dvignil v vzneseno stanje.

Ko sem čez nekaj minut odprla oči, sem čutila, kakor da med mano in stvarmi v mojem življenju ne bi bilo nobene meje. Čutila sem, da vse deluje tako, kot je prav, in da sem z vsem povezana. Bilo je, kakor da vse vem. Občutek je trajal kake pol ure in se je razpršil, ko sem se vrnila h knjigi. Spominjam se, da je bilo, kakor da bi se nenadoma odprla vrata, ki so mi omogočila, da sem se dotaknila strukture svoje zavesti. Spomin na to doživetje me je kasneje stalno spodbujal, naj ta čudovit občutek znova najdem.«

Predano odpiranje stiku s kozmično energijo. Mnogi si postavljajo vprašanji, kot sta »Kako naj odkrijem, kaj je moje pravo delo? Kako naj pomembno prispevam k boljšemu svetu?« Ponavadi si taka vprašanja postavljamo v zvezi s svojo poklicno potjo. Čeprav si nekateri izberejo delo učiteljev ali zdravilcev na alternativnih področjih, je pomembno vedeti, da morebitno željo po »služenju planetu« lahko najbolje izpolnimo tako, da si prizadevamo za svoj duhovni razvoj in dvig zavesti.

Vendar je zamenjava zaposlitve manj pomembna, precej bolj bistveno je vnašanje nove zavesti na delovno mesto, ki ga že imamo. Prav možno je namreč, da je naš sedanji položaj odličen kraj za predano iskanje stika z notranjim virom. Zato se namesto odločanja, da bi morda spremenili svoje sedanje delo, za začetek kaže posvetiti nekaterim dejavnostim, ki nas odpirajo energiji, in sicer: meditaciji, borilnim veščinam, jogi, zdravilnemu plesu in gibanju, dihalnim vajam in delu s telesom (aerobni vaji). Tudi preživljanje več časa na svetih krajih in obdajanje z lepoto in energijo včasih najbolj pomagata razjasniti občutek osebnega poslanstva.

Obsmrtna izkustva
Svet svetlobe in ljubezni. Obsmrtna izkustva so podobna semenom, ki postopno skalijo v bogat duhovni razvoj. Osupljivo so si podobna in so izjemnega pomena za razumevanje življenja in smrti. Človek naj bi se dobro zavedal smrti svojega telesa in stopil v nepopisljivo svetlobo radosti in ljubezni. Pomen obsmrtnih izkustev ima tako več razsežnosti.

Po eni ravni je obsmrtno izkustvo osebno doživetje smrti, ki je opisana kot vzneseno srečanje z ljubečimi svetlobnimi bitji, včasih tudi s pokojnimi ljubljenimi osebami. Ta radosten vidik obsmrtnih izkustev je pojav, ki naj bi pomirjal in osvobajal.

Preživetje smrti. Po drugi strani pa obsmrtna izkustva pomembno prispevajo tudi k napredku evolucije. Obsmrtna izkustva namreč bistveno spremenijo življenje ljudi, ki so »preživeli« smrt, njihova spremenjena zavest pa bržkone pospešuje tudi duhovni razvoj človeštva. Neka ženska, ki je bila ob porodu drugega otroka čisto blizu smrti, je povedala:

»Naslednje, česar sem se zavedala, je bilo, da stojim v meglici, in pri priči mi je bilo jasno, da sem umrla. Bila sem neznansko srečna, da sem še živa, čeprav sem umrla. In ne morem vam povedati, kaj sem čutila. Navdajal me je občutek hvaležnosti, saj sem še vedno obstajala, pa vendar tudi vedela, da sem umrla…Spominjam se svojega zavedanja, da je vse in vsepovsod v kozmosu tako, kot mora biti, da je načrt popoln. Da je vse, kar se dogaja – tudi vojne in lakote, skratka vse – popolnoma v redu.«

Pregled življenja. Téma, ki se v obsmrtnih izkustvih vedno ponavlja, je nekakšen »pregled življenja«, kar lahko prispeva k spremenjeni zavesti v nadaljnjem življenju. Podroben pregled življenja, ki vedno poteka brez vsakršne sodbe, poudarja pomen ljubeče naravnanosti do drugih, pa tudi pomen življenjske epizode, v katerih so ravnali nepremišljeno in prizadevali druge.

Pregledi tudi kažejo, da smo ljudje poslani na zemljo zato, da bi se česa naučili, ali da bi poskusili izpolniti neko nalogo. Neki moški pa ni videl nobenih dogodkov, ampak le čustva, ki so ga v življenju navdajala, saj je rekel: »Oči so mi kazale, kako so ta čustva vplivala na moje življenje. Videl sem, kako sem s svojim ravnanjem vplival na življenja drugih, in to primerjal z občutkom čiste ljubezni, ki me je navdajala. Tega nikoli ne pozabiš. Šest let je minilo od tistega dne, pa še nisem pozabil.«

Novo duhovno zavedanje. Taka poročila razkrivajo, da bodo začetki novega duhovnega zavedanja počasi presegli osebno življenje teh ljudi in prešli tudi na druge. Z izrazi evolucije zavesti so ti ljudje nekakšna izvidnica. Raziskovanje obsmrtnih doživetij pri več kot 150 ljudeh, ki so preživeli smrt, je tudi pokazalo, da je zanje značilna večja duhovna naravnanost, pri kateri religiozna narava ni nujno tudi pravilo. Vsi pa so prepričani, da se po snovnem prehodu skozi smrt življenje lahko nadaljuje.

Uglasitev z intuitivnim vodenjem. Vendar pomen duhovnega prebujenja ni le doživetje blaženosti. Resnični pomen je v tem, da deluje dejavno organizacijsko načelo v človekovi evoluciji. Mogoče bi taka stanja lahko primerjali z rojstvom notranje sposobnosti, ki človeku pomaga, da se med dajanjem in sprejemanjem energije uglasi z intuitivnim vodstvom. Dolgoročni učinki obsmrtnih izkustev in drugih skrivnostnih doživetij pa so povečana psihična občutljivost in pogosti sočasni dogodki.

Vrata v višjo zavest. Mistično potovanje označuje višja zavest, ki pa ni vedno posledica duhovnih vaj ali meditacij. Lahko jih sproži bodisi bližina smrti, doživetje osebne travme ali le hipna zazrtost vase. Skupne značilnosti takih stanj so:
Videnje. Oslepljujoča svetloba, ki ga spremlja občutek radosti. Nadaljevanje življenja , kar prežene strah pred smrtjo.
 Občutek. Popolna varnost in ljubezen. Vznesenost, ki daje nov polet. Lahkotnost in lebdenje.
 Izkušnja. Intuitivni uvid v delovanje vesolja.

Ko si prizadevamo za neposredno povezavo s kozmično energijo, sta najpomembnejša vzvoda občutek ljubezni, toda brez kančka navezanosti, in stik s svojim notranjim védenjem ali namigi.

Spreminjanje zavesti. Najpogostejše spremembe v življenju ljudi, ki so doživeli skrivnostno izkustvo, pa je mogoče povzeti takole:
 Občutek. Povezanost z višjim virom energije. Poslanstvo za izvajanje pomembne naloge.
Sposobnost. Povečanje želje po učenju. Nagnjenje za navdihovanje drugih.
Izkušnja. Večje spoštovanje lepote in drugih ljudi. Usahlo zanimanje za materialno kopičenje.

Povzetek spoznanja o skrivnostnih sporočilih
To spoznanje je izkustvo notranje povezave z božansko energijo. Z raziskovanjem božjega, ki je v nas, lahko doživimo skrivnostno (mistično) izkustvo. Ko se trudimo doseči to spremenjeno stanje zavesti, razlikujemo med intelektualnim opisom zavedanja in zavedanjem samim. Zato moramo uporabiti nekatera izkustvena merila, ki določajo, ali smo tudi dejansko v stiku s kozmično energijo.

Mnogi poročajo o čutenju lahkotnosti telesa, o počutju lebdenja, doživljanja občutka enosti in popolne varnosti. Predvsem pa sporočajo o izkustvu stanja zavesti, ki se mu pravi ljubezen. Vendar ne ljubezen do nečesa ali nekoga, temveč kot stalen občutek v našem življenju. Stik s kozmično energijo odpravlja tudi konflikte v medsebojnih odnosih, saj nam energija drugih ljudi ni več potrebna.