I. DEL - MAKROEKONOMSKI NIVO
Davek preteklih napak "zgodbe o uspehu" bodo v prihodnje morali plačevati volilci - davkoplačevalci z množico novih davščin in vladnim poseganjem v njihove prejemke, oboje pa pomeni nižji življenjski standard. Zakaj? Poglejmo, kaj se je dogajalo v prvih 12 letih samostojne države:
A. z gospodarsko rastjo
1992: 5,5 procenten padec gospodarske rasti - razpad jugoslovanskega trga in recesija v EZ
1993: 1,9 % gospodarska rast - politično motivirana rast zasebne potrošnje prebivalstva
1994: 4,9 % gospodarska rast - gospodarski preporod v državah EZ, kamor izvažamo
1995: 4,1 % gospodarska rast - politično motivirana rast domače potrošnje prebivalstva
1996: 3,5 % gospodarska rast - zastoj gospodarske rasti v državah EZ
1997: 4,6 gospodarska rast - močan val globalizacijske rasti svetovnega gospodarstva
1998: 3,8 % gospodarska rast - izbruh ruske finančne krize
1999: 5,2 % gospodarska rast - močno domače povpraševanje (naložbena aktivnost), ki jo je povzročila psihoza pred uvedbo davka na dodano vrednost
2000: 4,6 % gospodarska rast - drugi val globalizacijske rasti svetovnega gospodarstva
10) 2001: 2,9 % gospodarska rast - gospodarski zastoj v ZDA in EZ
2001: 2,9,% gospodarska rast - gospodarski zastoj v ZDA in EZ
2002: 2,2,% gospodarska rast - nizko zasebno povpraševanje in gospodarski zastoj v ZD in državah EZ
2003: 2,3 % gospodarska rast
B. z brezposelnostjo (v tisočih)
1) 1998 - 126,8
2) 1999 - 115,4
3) 2000 - 104,8
4) 2001 - 102,2
C. s prispevki na področju plač in prispevki državnim organom in zavodom (v % BDP)
1) 1996 - 7,4
2) 2003 - 8,19
Č. s proračunskimi transferi v pokojninskem sistemu (v % BDP)
1) 1996 - 2,6
2) 2003 - 4,06
D. na področju javnofinančnega primankljaja ( v% BDP)
1) 1999 - 0,6
2) 2000 - 1,3
3) 2001 - 1,4
4) 2002 - 3
Iz gornjih podatkov je moč razbrati, da je bila Drnovškova "zgodba o uspehu" kratkoročno politično kupovanje volilnih glasov. V državnih proračunih ni več denarja za povečanje domačega povpraševanja in oživitev vse manjše gospodarske rasti. Politično motivirano čezmerno dvigovanje prejemkov prebivalstva je z leti pripeljalo do visokih nekonkurenčnih stroškov dela v gospodarstvu, ki danes preprečujejo povečanje izvoza v gospodarsko razvite države EZ.
Hkrati pa so ti glavni krivci za javnofinančni primankljaj in dejstvo, da je kar 2/3 proračunske porabe namenjeno izplačilu raznovrstnih prejemkov prebivalcev.
Država bi lahko manjkajoča proračunska sredstva dobila na več načinov:
Povečanje proračunskega primanjkljaja
- ne bo mogoče zaradi mastridskih (Maastricht) omejitev.
Prerazporejanje denarja znotraj državne blagajne
- ne bo mogoče, ker je že 88% proračuna vnaprej določenega.
Dvig neposrednih in posrednih davkov
- zaradi višjih dajatev se bo znižal življenjski standard (zmanjšanje rasti plač, pokojnin in vseh prejemkov prebivalstva, ki je vezana na plače)
Tako si je Drnovšek (Rop, Gaspari) s kupovanjem volilnih glasov skopal lastno jamo.
Visoka inflacija, ki je za Slovenijo osrednja ovira pri približevanju EZ, vključuje tudi davek za pretekle sistemske napake.
Za primerjavo naj navedem, kakšno je bilo gibanje BDP na prebivalca po kupni moči v letih 1992 - 2000 v ZDA:
1992: 8,847;
1993: 9,207;
1994: 9,917;
1995: 11,189;
1996: 12,200;
1997: 13,200;
1998: 13,900;
1999: 15,000;
2000: 16,100
Po letu 1992 se je V SLO pričela skorajda nepretrgana premočrtna rast blaginje. Istočasno pa je naraščala vsesplošna zadolženost družbe - množično so se zadolževali prebivalstvo, gospodarstvo in država. Tako kot v obdobju razpadle Jugoslavije, smo tudi v zadnjih letih živeli predvsem na račun posojil in v breme prihodnjih generacij, ki bodo vračale dolgove.
Zunanji dolg je konec oktobra 2003 znašal 12,825 mio evrov oz. 53% BDP. Življenjska blaginja povprečnega Slovenca se je po letu 1992 realno povečala za 81%, vsesplošna zadolženost družbe pa za 160%. Navidezno visok življenjski standard prebivalstva je posledica zadolževanja. Zunanji dolg na Slovenca je že večji kot v razpadli Jugoslaviji, ki je zaradi tega tudi propadla.
Luknjo v državni blagajni in zadolževanje povzročajo zlasti izdatki za pokojnine in plače zaposlenih v državnih organih (financira se tekoča osebna poraba in ohranja življenjski standard). Denarja ni za izboljšanje razvojnih možnosti gospodarstva, ki bi prineslo boljši standard prihodnjim generacijam (razvoj gospodarskega sistema, infrastruktura, spodbujanje tehnološkega razvoja, izobraževanja, raziskovanja). To je nerazvojna politika proračuna, posledice pa bodo plačevale prihodnje generacije.
II. DEL - MIKROEKONOMSKI NIVO
Prebivalstvo, družbeno bogastvo in tehnološki napredek določajo potencialno velikost družbenega produkta in možnosti dolgoročnega gospodarskega razvoja.
Kako naša država kombinira te potenciale, se na mikro nivoju zazna na kriteriju dodane vrednosti na zaposlenega.
Da bi bil prikaz bolj objektiven, navajam izsledke švicarskega inštituta IMD o konkurenčnosti posameznih držav (47 držav). Po teh kriterijih je slovenski podjetniški vsakdanjik naslednji:
Prispevek za socialno varnost zaposlenih je najvišji (v Italiji in Nemčiji 40% nižji);
Pravne varnosti za neplačila davkov ni;
Sodstvo ne deluje sproti;
Pogoji poslovanja podjetij v Sloveniji niso ugodni;
Ocena inštituta je, da vlada ne prilagaja svoje politike spremembam v ekonomskem okolju, kar nas postavlja na predzadnje mesto;
Pravni okviri so škodljivi za konkurenčnost;
Birokracija zavira razvoj konkurenčnosti oziroma poslovnosti;
Naložbe ne dohajajo bliskovitega razvoja tehnologije;
Dvigniti bi bilo treba dodano vrednost, vendar je management ni sposoben dvigniti na raven Italije in Avstrije (napr: v čevljarski industriji dosegamo 37% dodane vrednosti Abstrije in 32% Italije, v tekstilni industriji pa 34% avstrijske in 29% italijanske)
Takšnemu zaostajanju botrujejo: napake v organizaciji, nabavi, logistiki,
prodaji, designu, disciplini, angažiranosti, odgovornosti itd;
To zaostajanje nam pove vse o nesposobnosti vodstev;
Ni razlogov za selitev podjetij v tujino dokler ne dosežemo dodane vrednosti
na zaposlenega v oblačilni industriji 32.000 EUR in 34.000 EUR v čevljarski (v letu 2000 je bilo pri nas v oblačilni 9.536 EUR in v čevljarski 12.388 EUR). Avstrijski mesečni bruto dohodek na zaposlenega v oblačilni panogi v letu 2000 1.839 (slovenski 756 EUR) in v čevljarski 1.931 (slo. 899 EUR);
Imamo tako velike rezerve, da ne bi smelo biti problemov pri dvigovanju plač delavcem, vendar so slovenske plače glede na tako nizko produktivnost zdaj 20 % previsoke in povzročajo izgubo - rešitev je v dvigu dodane vrednosti;
Omejitev predstavljajo direktorji, ki niso zreli in dorasli taki situacij;
Vlada ni sposobna (direktorji) sprožiti inovacijskega procesa in širokega izobraževanja;
Pred desetimi leti je vlada naredila napako, iz katere izhajajo vse težave: ni bila sposobna videti mrzličnega dogajanja v gospodarstvu EZ;
Primerjajmo se z Avstrijo (ne s Finsko, s katero se ne more niti Nemčija): slovenska dodana vrednost na zaposlenega v industriji je bila v letu 2000 20.627 EUR, avstrijska pa 56.552 (2,7 x večja);
Slovenska dodana vrednost se letno poveča za 1.704 EUR, avstrijska za 1.921 EUR, razlika pa se še povečuje. (Kako naj bi torej v kratkem postali najrazvitejši?). Rešitev bi bila v investiranju vlade v podjetja z visoko tehnologijo oz. podjetij v visoko tehnologijo, in ne v reševanju socialnega položaja podjetij, ki jim je potekel "rok trajanja".
Celovito sliko našega gospodarstva v letih 1999 - 2003 nam je predočil omenjeni švicarski inštitut, ki nas spremlja v skupini 29 držav z manj kot 20 milijoni prebivalcev po stopnji konkurenčnosti.
Slika je taka: začeli smo z 21. mestom, končali pa na 28. mestu.
Oceno sestavljajo kriteriji za ekonomske dosežke: začeli na 21., končali na 25.;
Za vladno učinkovitost: z 21. mesta zdrsnili na 29.;
Za poslovno učinkovitost: 21. - 27.;
Za infrastrukturo: 21. - 27.;
Kritika vladi: vladne odločitve se ne uvajajo učinkovito, slaba je transparentnost vladne politike, javni sektor ni neodvisen od političnega vmešavanja, birokracija nažira poslovno uspešnost, izvozni krediti in zavarovanja niso na voljo podjetjem po primerni ceni, (pre)velik je obseg sive ekonomije, zakonodaja zavira ustanavljanje podjetij, finančni predpisi so za finančno stabilnost neprimerni, ni zajamčena zaupnost finančnih transakcij, naložbene spodbude za tujce niso privlačne, pravosodje v družbi ni upravljano pošteno;
V podjetništvu smo na zadnjem mestu;
Energetsko infrastrukturo so ocenili z zadnjim mestom (neprimerna energetska struktura, slabe energetske intenzivnosti pri ustvarjanju enote BDP itd.);
Stanje v izobraževanju je ocenjeno kot zelo slabo in smo na zadnjem mestu. Javni izdatki za izobraževanje v BDP so eni najnižjih, izobraževanje ne ustreza zahtevam konkurenčnega gospodarstva;
Glede števila raziskovalcev smo na sredini, vendar bazične raziskave ne spodbujajo tehnološkega razvoja;
Tako se lepo razkrije pot, po kateri mora Slovenija, da bi izboljšala svoj položaj:
Izboljšati mora izobraževalni sistem s težiščem na tehnološkem področju in izšolati vse delovno aktivno prebivalstvo s končano srednjo šolo;
Vlada mora brez oklevanja sprostiti ustanavljanje podjetij in njihovo poslovanje in s povečanim vložkom v raziskave v sodelovanje s podjetji za dinamičen tehnološki razvoj;
Brez oklevanja postavimo inovacije na prvo mesto - od direktorja do snažilke!
Izola, 04.03.2004
mag oec. Janez Jug
Naš dodatek: Iz zapisanega je vidno, da so nekateri strokovnjaki že pred časom opozarjali na sistemske napake gospodarke politike pri nas. Rezultai neupoštevanja opažanj in svaril so vidni vse bolj. Seveda pa se slovenski politiki zgovarjajo, da so krivi zunanji vzroki za vse slabše gospodarske rezultate, tako kot so pred leti ti isti ljudje razlagali kako, da so za naše probleme krivi drugje, npr. v Beogradu. Krivici za slabo stanje so tukaj in o tem ni kaj razpravljati.
