Domala vsi voditelji tega sveta imajo pred svojimi imeni in priimki zapisane zveneče takšne in drugačne celo znanstvene naslove (dr. mag. doc. itd) Kaj je potem narobe s to njihovo  izobrazbo, da je kljub vsemu temu učenju na svetu toliko lačnih in toliko  nesoglasij, konfliktov, vojn in nasilja? Če bi bila izobrazba v šolah pravilna nebi bilo na svetu nobenega lačnega in nobene vojne.

Ta razmišljanja z veseljem podarjam vsem, ki jih hočete sprejeti. So le delček – upam, da tisti zadnji, manjkajoči - spodbude k temu, da bi tudi vi podali svoja mnenja o vzgoji in izobraževanju v šolah.

Razmišljanja, ki bodo ne šablonska, nepolitična, nereligiozna in, kar je najpomembnejše predvsem odgovorno človeška. V mislih imam tudi(!), a ne le(!!!) razmišljanja ljudi, poklicno delujočih  v vzgojno-izobraževalnem področju. Ljudje nismo nikogaršnja lastnina! Zato tudi šolniki niso tisti, ki bi si kot edini smeli vzeti pravico (monopol) za izdelavo programov in vsega, kar sodi in ne sodi zraven (literatura, pripomočki, prostori, poučevanje, izpraševanje, itd.).
 
Trdno sem prepričan, da so to ljudje, ki kot posameznik, človek – starš ali ne starš po svojih letih izkušenj, zrelosti, odgovornosti, etično in moralno vzorno prenaša etične vrednote človeštva na mlajšo generacijo. Ker pa šolnik kot posameznik ni zgolj izkušen, zrel in odgovoren človek drugače, temveč je po svoji poklicni plati, strokovni delavec te družbe, vzgojen in izobražen za vzgojo in izobraževanje ne samo svojih in pa otrok, s katerimi ima slučajne stike, pač pa za vzgojo in izobraževanje celih skupin mlajše generacije, je dolžnost in to se od šolnikov tudi pričakuje in zahteva, da prenese nauke za vsak bodoči trenutek življenja otrok in mladostnikov na nevsiljiv, ne prisilen, prijazen, motivacijski, v skladu z zmožnostmi in sposobnostmi primeren način in obliko.
 
Možno je vse, le če nam ni vseeno.
 
Kar pa nam, ki smo ljudje, ki imamo pamet zato, da lahko tudi in predvsem zdravo razmišljamo, nikakor ne sme biti, niti kadarkoli postati. Vdajanje v usodo, bi se temu reklo, je tako, kot da bi se prepustili toku, pa če je ta še tako slab, viharen, potapljajoč, grozljiv… Nismo rastline, da bi nas drugi gojili, ker sami tega nismo sposobni. Nismo odvisni od tega ali nas bo kdo zalil, če ne, bomo oveneli in ne preživeli. Le mi sami smo tisti, ki smo si gospodar in kakor si bomo postlali, tako bomo ležali. Zato nam vsaj nekaterim ni vseeno, kaj se dogaja z nami. Na kar seveda vplivajo predvsem odnosi, v katerih pa smo udeleženi vsi.
 
Kaj, koliko in kako prispevamo k prijaznosti in ohranjanju narave, katere zopet samo del smo in ji nimamo pravice škodovati in jo uničevati, pa odločimo sami. Zopet smo pri vzgoji in izobraževanju. Otroka, ki se ga ne nauči učiti se lepot življenja, ki se mu ne nudi vzor ljubezni vsaj na nekaterih mestih, med katere štejem, če že ne družino, pa vrtec, šolo, se tako ne nauči v življenju najvažnejše, to je odločati se. Zakaj je tako? Ker nima ciljev ali če že, ne nujno njemu in družbi pravih. Nihče temu otroku ni pokazal, kako izbirati med nešteto možnostmi. Ker ta otrok ne ve, katere so tiste - boljše in tiste – slabše. Kaj lahko razberemo iz tega? Da ga tisti, s katerimi je imel stike, najpomembnejšega ni naučil. To je:  osnov -  za življenje.
 
Zakaj hoditi v šolo. Ali smo sami, ko smo bili še otroci razmišljali zakaj je treba hoditi v šolo. Takoj, ko so otroci dovolj stari jih pošljemo v šole in vse kar v večini vemo mi in naši otroci je, da se morajo izobraževati, da bi po tem pridobili službe in s tem zaslužek za preživetje. Toda, kaj pomeni biti izobražen? Ali to pomeni narediti razrede osnovne, poklicne ali srednje šole s čim boljšim uspehom, narediti izpite?
 
Mnogi so se sposobni naučiti veliko podatkov na pamet, prepisati od loga drugega ali pa iz  listka cel izpit. Nekaterim je menda omogočeno, da celo s pomočjo vplivnih stricev ali očetov uspešno zaključijo neko šolo. Ali vse to počnemo, da bi si potem služili vsakdanji kruh? Pa ne samo sebi, tudi drugim. S svojo tako ali drugače pridobljeno » na trgu« ponujeno izobrazbo po tem celo življenje režemo kruh sebi in drugim.
 
Problem je, ker to počnejo s posebno vnemo in pristojnostjo ravno tisti, ki so se najbolj učili na pamet. Hodimo v različne šole in se izobražujemo, kar pomeni, da se učimo matematiko, zgodovino, zemljepis, biologijo. Zakaj? Ali je izobrazba le stvar opravljanja izpitov in dodajanja nekaj črk pred svoje ime, ali je to čisto nekaj drugega?
 
Poglejmo vsaj malo okoli sebe in videli bomo v kakšni grozni zmedi je današnji svet. Ali opažate ta svet okoli sebe? Ali vidimo revne, ki nimajo dovolj hrane? Ki nikoli ne morejo na dopust in morajo za osnovno preživetje garati od jutra do večera? Medtem, ko se drugi, teh je neprimerno manj, vozijo v dragih avtomobilih, jahtah in lastnih letalih. Ali je prav da rečemo: » Takšno je življenje. Kaj hočemo, nekateri nimajo sreče.« Ali ne bi torej morali razmišljati o teh stvareh, ko smo še zelo mladi?!
 
Šola pa je tista, ki bi nas morala pripraviti na soočanje s to ogromno širino življenja, z njegovimi bitkami, bedami, trpljenjem in vojnami. Koliko nam v šolah govorijo o tem? Učitelji podajajo neka gola zapisana dejstva, podatke. A to gotovo ni dovolj, da bi znali spoznavati širino, da bi bili občutljivi na stvari, ki se dogajajo okoli nas! Lahko je postati uradnik, guverner ali znanstvenik, toda to ne zajema celotnega življenja.

Življenje je kot ocean. Ta pa ni le to kar vidimo na površju. Je vznemirljivo globok, v njem se pretakajo mogočni tokovi in poln je različnih vrst življenja. Vse to je morje in prav tako je z življenjem. V njem je mnogo vrst življenja, užitkov, bolečin, številnih sistemov in množično iskanje zadovoljstev-sreče. Oceanska razsežnost je celota njegove vsebine-ali smo pripravljeni nanj?!

Zakaj mi o tem ni nihče govoril v šoli? Podatki na podatke, spraševanja, kontrolne naloge, izpiti. V vsakem razredu je preveč deklic in dečkov učitelje tako zanima le pripravljenost na izpite, ne zanima jih očiščenje otroških src. Izobraževanje ne bi smelo biti le trpanje podatkov v naš spomin. Če znamo brati lahko vzamemo v roke enciklopedijo, podatke lahko poiščemo na straneh interneta in tako pridemo do vseh podatkov, ki jih potrebujemo.
Mislim, da je pravo izobraževanje nekaj popolnoma drugega, kot le učenje določenih podatkov na pamet, učenje določenih dejstev in opravljanje izpitov.
 
Dokler nas je strah, se ne moremo izobraževati! Ali sploh vemo kaj je strah? Ali se o tem učitelji pogovarjajo z otroki?
 
V šoli nam ni nikoli nihče rekel naj nas ne bo strah da je kontrolna naloga le vpogled česa še ne obvladamo dovolj dobro, čemu in komu je treba posvetiti več pozornosti. Če bi ravnali tako, sploh ne bi rabili izpostavljati najprej » petkarjev« , » štirkarje« , » trojkarje« , » dvojkarje« in po tem tiste, ki jih je treba osramotiti pred vsemi-» cvekarje« . Kajti ravno ta » cvekar« je morda najbolj od vseh razumel in ve kako npr. deluje avtomobilski motor, je izreden talent za glasbo. Na pamet pa se ni hotel-(mogel) naučiti kdaj je bila kakšna ofenziva med drugo svetovno vojno, ali pa kdaj je Jurčič napisal Desetega brata. Ali je bilo upravičeno, da je zaradi tega dobil » nalepko« slabšega učenca, in ga je ta spremljala celo življenje.
 
Nas je bilo strah svojih učiteljev, svojih staršev, starejših bratov, ali naših tet in tudi raznih avtoritet itd. Starejši imamo moč kaznovanja, moč da mlajše, otroke odrinemo ali pošljemo npr. v drugo sobo. Tako v šoli ali cerkvi, kot doma nas neprestano vzgajajo v strah. Naše življenje je izmaličeno od strahu in od mladosti do smrti nas je strah. Strah, da bomo zboleli, strah kako bomo plačali položnice itd.
 
Večino ljudi je strah. Ne recite » NE« prehitro! Mogoče niste razmišljali o tem, če pa se poglobite v problem strahu, boste opazili, da skoraj vse ljudi na tem svetu, pa naj bodo odrasli ali pa otroci, v srcu gloda nekakšen strah. Ali ni torej namen vzgoje pomagati vsakemu posamezniku osvoboditi se strahu, da bi lahko razvijal svojo inteligenco, človek ki bo razmišljal s svojo glavo, človek, ki si bo upal izražati svoje poglede na stvari in bo dajal svoj prispevek skupnosti v kateri živi in dela itd. Bo aktiven član družbe, saj je to pogoj za delovanje demokratične družbe. Ali v naših šolah usposabljajo naše otroke, za aktivno članstvo v demokratični družbi?
 
To bi moral biti cilj vsake šole, kar pomeni, da morajo biti najprej učitelji brez strahu. Kaj pomaga, če učitelji govorijo o pogumu, neustrašnosti, če se sami bojijo, kaj bo rekel ravnatelj, če se z njim ne bodo strinjali, kaj bodo rekli sosedi, trepetajo npr. pred svojimi možmi ali ženami.
 
Ali ni torej naloga vsakega izobraževalnega sistema v prvi vrsti nas osvoboditi strahu, na pa da nas zgolj pripravlja na opravljanje določenih izpitov in potem nalog v družbi?

Bistveni življenjski cilj vzgoje vsakega učitelja naj bi torej bil: pomagati od otroštva naprej, da se popolnoma osvobodimo strahu, da se spoznamo, odkrijemo svoje sposobnosti, svoja poslanstva in gremo v svet kot inteligentna človeška bitja, polni pravih pobud.
 
Pobuda je uničena, kadar le posnemamo, kadar smo omejeni s tradicijo, kadar slepo sledimo političnim voditeljem ali religioznim učiteljem.
 
Sledenje komurkoli je vedno pogubno za razvoj lastne inteligence. Sam proces sledenja ustvari občutek strahu (podrejenosti) in strah prepreči dojemanje nenavadnih zapletenosti življenja, ki je polno bitk, žalosti, revščine, bogastva in neizmerne lepote – lepote dreves, ptic in odseva sončnega zahoda na gladini jezera. Kadar smo prestrašeni, smo za vse to neobčutljivi.
 
Ali ste že kdaj na sprehodu, opazujoč revne ljudi, kmete, berače storili kaj prijaznega spontano, naravno, iz srca, ne da bi vam kdo povedal kaj storiti? Opazite lahko, da kadar nas je strah je vse to izključeno iz našega življenja. Postanemo neobčutljivi in ne opazimo kaj se dogaja okoli nas. Če nas je strah, se podredimo tradiciji ali sledimo kakemu voditelju ali duhovniku. Torej, ali ste kdaj v svojem življenju pomislili, da bi prosili učitelje, da bi se pogovarjali o tem, kar sedaj govorim.
 
Tega ni v učnih načrtih, pa čeprav so jih pripravljali najboljši strokovnjaki v naši deželi in to menda po vzoru še boljših strokovnjakov v svetu. Sami se prepričajmo ali učitelji naših otrok dojemajo in vidijo vse to. Pravilna vzgoja zahteva zelo inteligentne učitelje-inteligentne v pravem smislu, ne v smislu pridobljenih diplom. A kaj, ko je težava v tem, da so bili tudi oni deležni vzgoje, katero z večjimi ali manjšimi površinskimi popravki prenašajo naprej.
 
Takšna-drugačna vzgoja o kateri govorim, bi nas vse morala zanimati in bi se morali o tem pogovarjati z učitelji, to pa bi se morali pogovarjati tudi otroci z njimi, kajti odrasli bodo, se poročili, imeli otroke in morali bodo vedeti vse o življenju – življenju, ki je boj za vsakdanji kruh, življenju v katerem poteka boj za prestiž, kopičenju materialnih dobrin, boju za položaje, življenje z vso njegovo bedo in z vso njegovo nenavadno lepoto. Z vsem se bodo morali soočiti in živeti tudi naši otroci, in šola je mesto, kjer naj bi vse to pričeli razvozlavati.

Ali smo se v šolah pogovarjali o vrednotah, o notranjem bogastvu, kaj je bolj pomembno za vsakega posameznika duhovno rasti, se bogatiti duhovno ali kopičiti materialne dobrine?.

Ali se kdo pogovarja z otroci, kaj jim pomeni več: ali da jim da oče 20 evrov dnevno ali da jih dnevno pelje na sprehod v naravo. Se kdo pogovarja z njimi o tem brezglavem tekmovanju, kdo bo imel lepši avto, boljšo jahto, boljše naikice itd?! Se kdo pogovarja z njimi o odnosu med partnerjema, kaj je prava ljubezen, spoštovanje, prijateljstvu, o problemih ohranjanja narave?!
 
Ali nam je kdaj kdo povedal, da ni dobro kaditi tudi zato, ker odvržen ogorek v naravo onesnaži 40 litrov pitne vode in, da vodo tudi zato kupujemo v plastenkah, ki dodatno onesnažujejo okolje, ali smo kdaj razglabljali o tem, ali je v redu, da nekdo prodaja vodo, ki je last vseh nas? Ali smo kdaj razglabljali o berači, zakaj so na robu naše družbe, kaj se jim je zgodilo, smo zvedeli njihove življenjsko zgodbo ali je možen izhod iz takšne situacije, kako se temu izogniti, kako to ne postati? Ali se danes o vsem tem pogovarjajo v šoli?
 
Že zaradi tega, bi bilo to prav da bi se otroci seznanili, da vse to obstaja in da so to problemi tega sveta. Zaradi tega, da bi otroci znali izražati svoj individum in da jih ne bi bilo strah nastopiti pred sošolci, učiteljem. Tudi, če bi imeli o neki stvari čisto nasprotujoče mnenje, ki je plod čisto njihovega razmišljanja, njihove inteligence. Če učitelji učijo le fiziko, matematiko in zemljepis ter zgodovino, to očitno ni dovolj. Najbolj pomembno je, da smo prebujeni, čuječi, da sprašujemo, da spoznavamo, in da se prebudijo naše lastne pobude.
 
 
            Starši in učitelji bi torej morali skupaj rešiti problem strahu in s tem odpreti vrata lastnemu razumu na vse strani. Toda mi, starši, smo prestrašeni kaj bo z našimi otroci, če se ne bodo poročili ali, če ne bodo dobili zaposlitve. Bojimo se, da bodo skrenili na slaba pota in tega kar bodo rekli drugi ljudje. Zaradi tega strahu jih silimo v določene vzorce in prisile strahu, kjer pa ne morejo razvijati svoje inteligence.
 
 
Seznanjeni smo, da v svetu izven naše družine, izven našega doma, v Ameriki, v Rusiji in še kje pripravljajo pripomočke za množično uničevanje. Svet gre skozi strašno obdobje in vsi politiki, vsi voditelji, so zelo zmedeni, čeprav trdijo, da niso, kajti povsod so vojne, povsod so problemi. Svet trenutno ni nekaj lepega, mesto srečnega življenja. Ali ni vse to dogajanje plod tudi, in največ vzgoje, ki smo jo bili deležni. Govorim seveda o » nepravi« , zgolj površinski vzgoji, kajti, če bi bili v šolah soočeni s temi problemi in bi nam jih pomagali spoznati in poiskati rešitve za odpravo vzrokov, po tem teh anomalij ne bi bilo.
 
Če naši otroci ne bodo deležni prave vzgoje, bodo nadaljevali z ustvarjanjem sveta, ki bo ravno tako ali pa še bolj nesrečen, še bolj beden, še bolj zmeden.
 
Ali ni torej pomembno spoznati pravi način izobraževanja, da bomo sposobni ustvariti popolnoma drugačen svet-svet v katerem bomo skupaj živeli srečno, v katerem ne bo revnih in ne bogatih, niti velikih politikov, ki imajo vso moč, prestiž sijaj, niti zatiranih, ki nimajo nič in garajo do smrti. Mladi so tisti, ki bodo ustvarili nov svet, ne starejši ljudje, kajti starejši delujejo v smislu popolne zmede.
 
Le s pravilno vzgojo bodo mladi lahko ustvarili novi svet. Vse je v njihovih rokah, ne v rokah politikov ali duhovnikov. Če bodo pravilno vzgajani, bodo ustvarili čudoviti svet– neslovenski, neevropski, neruski, nekitajski ali ameriški svet in ne svet razdeljen po verski pripadnosti katoličanov, pravoslavcev, hindujcev, muslimanov, temveč svet, ki bo naš od vseh, svet, v katerem bomo vsi živeli skupaj v sreči. Zagotovo je ustvarjanje takšnega sveta v rokah mladih in od nikogar drugega. Zato je tako zelo pomembno, kako bodo ti mladi ljudje izobraževani in kakšne učitelje bodo imeli.

Če je učitelja strah, bo strah tudi njegove učence. Če je učitelj omejen, plehek, malenkosten in oblasten, ki le podaja podatke, potem bodo tudi učenci pridobili zavesti, ki so omejene, plehke, malenkostne, oblastniške in odrasli bodo v neobčutljivost in nerazumevanje življenja.

Torej resnično zelo pomembno je, da otroke vzgajamo in jih vzgajajo pravilno, kar pomeni, da zrasejo v svobodo. Toda svobodni ne morejo biti, če se bojijo nas staršev, učiteljev, oblasti, avtoritet, javnega mnenja ali mnenja stare mame. Prestrašenost od kogar in česar koli, ne vodi k svobodi! še manj k notranjemu miru in navdušenju.
 
Najbrž ste tudi vi opazili, da se učitelji niso nikoli poglobili v ta problem strahu, kajti v trenutku, ko so nas s prisilo-z » grozečo« prijaznostjo ali z discipliniranjem– pripravili v uboganje, se je pričel strah. Če učitelj, z namenom da prisili učenca v učenje, njega primerja z drugim učencem, če reče, da je nekdo manj inteligenten kot nek drug deček ali deklica, je to uničevanje.
 
V sedanjih šolah imamo izpite, ki pogojujejo strah in imamo sistem ocenjevanja, kar pomeni, da je učenec vedno primerjan z nekom drugim. Zato pametnejši ali bolj iznajdljiv postane bolj pomemben in nič več ni enako pomemben vsak posameznik. Če učenec ni zelo dojemljiv, za to, kaj se od njega pričakuje, kaj se navadno zgodi?
 
V šoli ga postavijo na rep, zapostavljajo-kar je neodgovorno, neobčutljivo dejanje učitelja, saj je ta učenec prav tako pomemben, kot kdor-koli drug. Neumnost- neobčutljivost-neinteligentnost učitelja potisne nekatere učence na rob razreda in njegova primerjava s » pametnejšimi« učenci jih uničuje. Toda primerjava je osnova našega tako imenovanega izobraževanja in celo naše celotne kulture. Naloga učitelja bi morala biti pomagati otroku, da bi spoznal samega sebe, a do tega mu ne more pomagati, če stalno primerja učenca z nekom drugim. Primerjava nas uničuje, zato se nikoli ne primerjajmo s kom drugim.

 
Celotno naše izobraževanje ni torej nič drugega kot krotenje, dresura in utrjevanje strahu.

To je grozljiva stvar.
 
Ali s pomočjo kontrolnih nalog in izpitov resnično ugotovimo sposobnost otroka? Otrok lahko ne opravi izpita, ker ima tremo, poln strahu pred izpitom, medtem, ko drugi, ker ni obremenjen z njimi, z lahkoto opravi izpit. Če bi otroka opazovali iz tedna v teden, če bi pozorno spremljali njegove lastnosti, opazovali njegov karakter, način igranja igre, način govorjenja, zanimanja, ki jih kaže, način učenja, način prehranjevanja, po tem bi spoznali učenca, ne da bi se naslanjali izključno na izpite, ki naj bi odkrivali njegove sposobnosti.
 
Zelo se spomnim na vsakokratno kepo, ki sem jo čutil v želodcu pred izpitom. Tudi takrat, ko sem se kakšno snov naučil tudi na pamet in sem zaradi tega bil prepričan, da znam.
 
Študent, ki je zelo spreten pri učenju, oziroma opravljanju izpitov, je lahko manj sposoben na drugih področjih in največkrat tudi je. Ocenjevanje, primerjanje in vsaka oblika prisile, skozi prijaznost ali grožnjo, pogojuje strah se vanj, ko smo mladi, ujamemo in se z njim borimo do konca življenja.
 
Že če nekdo reče- » moram se učiti« , je to nasilje. Nam potem odzvanja v glavah moram, moram kar pa moramo narediti, je nasilje nad samim seboj. » Moram se učiti, da bom opravil izpit.« Namesto, da bi si rekel, to snov bom z veseljem pregledal, ker bom v njej našel veliko zanimivega. Zato je vloga učitelja tako pomembna, da zna snov predstaviti, da je zanimiva in, da učence pritegne, da jo spoznavajo. Ali preberete cel časopis ali samo teme, ki se vam zdijo zanimive?
 
Ali bi vas osrečevalo, če bi se morali cel časopis naučiti na pamet? Ker, če ne, bi dobili negativno oceno. Če ni strahu se veliko lažje učimo. Če imamo občutek, da nismo prisiljeni v nič, bomo spoznali kaj nas v resnici zanima, in po tem bomo do konca življenja počeli tisto, kar resnično radi počnemo-kar je veliko bolj pomembno, kot postati nesrečen uradnik, ker pač moramo imeti službo. Početi nekaj ker starši silimo v to, ali ker tako zahteva družba, je neumnost.
 
Samo poglejmo stanje pri vpisu na fakultete. Kolikšna je zasedenost pri vpisu v ekonomsko ali pravno fakulteto? Najbrž to ni zaradi tega, ker bi vsi otroci srčno radi hoteli postati ekonomisti in pravniki. Najbrž to zahteva od mladih družba, trenutna situacija, vpliv in ambicije staršev, iskanje večjega kupa denarja in seveda najbrž tudi vpliv ameriških filmov o sposobnih advokatih in biznis menih.

Že s tem, kar resnično radi počnemo, naravno ustvarjamo nov boljši, nepokvarjen  svet. Delajmo tako in tisto, da bo naše delo postajala ljubezen, ki je vidna. Vendar ne moremo ustvarjati novega sveta, če smo prestrašeni.

Zato mora, vsaj v mladih, ostati duh upornosti.
 
Ali sploh vemo kaj je upornost?
 
Ko odraščamo, že v otroštvu, življenje pritiska na nas v obliki staršev, sosedov, učiteljev, tradicije, duhovnikov ter kulture družbe, v katero nas vzgajajo in skušajo vkalupiti. Vse to nas oklepa kot zapor in nas sili v takšne vzorce obnašanja, zato nismo nikoli to, kar smo v resnici.
Ali ni torej pomembno, da nam vzgoja pomaga k svobodi? Da lahko mislimo in živimo brez strahu in sami spoznavamo, kaj je ljubezen? Če imamo svoje otroke resnično radi, jih bomo vzgajali na tak način.
 
Pazili bomo, da bodo svobodni- svobodni v življenju in odraščanju brez strahu, svobodni v veselju. Toda obstaja zelo malo takih staršev na svetu, kajti večina jih zapoveduje svojemu otroku, da mora to in onega ne sme, da mora biti podoben nekemu vzornemu učencu ali svojemu očetu, da mora postati pravnik, policaj, pevec ali kar koli drugega. Vse eni sami pogoji, če bo pridna, bo to in če ne, bo hudo. Strah na strah. Žal, res žal mi je, ko se spomnim, da je iz strahu zaradi slabega uspeha ali česa drugega  v šoli ali staršev veliko-preveč mladih ljudi seglo po svojem življenju. Ali je vredno?
 
Ali smo kdaj pomislili, da se nepravilna vzgoja oz. izobraževanje kaže pri mladih v tem čemur smo priča dnevno. Ali pa na ta način izražajo svoj upor do tega norega sveta: droge, alkohol, nasilje, zgodnja spolnost, tavanje v megli, tavanje brez vizije, izgubljenost. Takšnega sveta mladi nočejo, ta svet je preživel, a ne damo jim možnosti, da bi naredili novega.
 
Zelo težko je razumeti vse te probleme in ko odrastemo, jih lahko spoznamo le, če znamo razmišljati, smo razvili inteligenco. Inteligenca se mora roditi, ko smo mladi, kar pomeni, da morajo vse to najprej spoznati učitelji. A zelo malo je učiteljev, ki bi bili razumevajoči, kajti za večino učiteljev pomeni učiti le posel zaradi denarja-službo. Niso šli v ta poklic zaradi tega, da bi izobraževali na tak način o katerem pišem (oz. razmišljam), pač pa zato, ker so jih tako usmerili njihovi starši. Morda zaradi tega, ker je to varna zaposlitev ali pa zaradi plače. Tako je po tem malo verjetno, da jih izobraževanje otrok kot tudi lastno izobraževanje v resnici zanima.
 
Svet se drobi, razpada na delčke. Vedno znova nastajajo vojne, nasilje se širi, lakota, beda in ustvarjanje bodočega novega sveta je na ramenih mladih. Toda mladi ne morejo zgraditi zdravega sveta, če v njih ni upornega duha, in takšnega pravega upornega duha ne morejo imeti, dokler obstaja strah, ki pohablja inteligenco. Torej ustvarimo možnosti, da naši otroci naredijo nov svet. Doma in v  šoli se vse začne.
 
Svoje razmišljanje sem napisal tako tudi zaradi tega, ker sem bil deležna vzgoje v šoli, ki mi ni pomagala spoznavati samega sebe in tega zapletenega sveta, za katerega sem zdaj prepričan, da ni samo golo zbiranje in pomnenje podatkov o njem. V šoli sem bil večkrat deležen celo udarcev, lasanja in drugih poniževanj. Kakor tudi nekateri moji sošolci. Tega učiteljem nisem zameril, saj zamere ne nosim v sebi.
 
Pred mojim priimkom ne iščite dodatkov v obliki titul, ker jih nimam. Hkrati pa nimam nič proti tistim, ki jih imajo, saj so se trudili, da so jih dobili. Siguren pa sem, da titula še ne zagotavlja tega, da človek razmišlja s svojo glavo in tako razvija svojo inteligenco. Večkrat mu naučenost teorije lahko celo bolj preprečuje, kot nasprotno, saj je naučene podatke pripravljen ponavljati v nedogled. Tako lahko kaj hitro pozabi, da bi bilo dobro, ko bi se sam dokopal do raznih ugotovitev.
 
Ali ni čudno to, da kar govori ali piše človek, ki ima pred priimkom dr., mag., največkrat vzamemo kot čisto zlato?! Nekdo pa, ki na veliko bolj preprost, življenjski, na ne naučen način, brez uporabe neskončnega števila tujk, pove globoke in svobodne misli, ni upoštevan. In to zgolj zaradi tega, ker nima pred priimkom zvenečega naziva.
 
Poznam tudi zelo izobražene ljudi, ki niso obremenjeni s svojimi titulami in jih tudi ne izpostavljajo. Ti so večinoma zares inteligentni in to dokazujejo brez, da bi ljudi obremenjevali s svojimi nazivi. Torej učenje zgolj za titule, boljšo zaposlitev, položaj pomeni zastoj pri razvoju inteligence. Svet oz. države v njem vodijo predvsem izobraženi ljudje z zvenečimi titulami, a kljub temu je na svetu veliko revnih, veliko lačnih, veliko vojn in bede. Ali ni to dovolj zgovoren dokaz, da je bilo nekaj hudo narobe pri njihovi vzgoji? Neverjetno je, da to dopuščajo in, da sami še naprej ustvarjajo nove in nove razprtije.

V razmislek torej vsem, še posebej pa snovalcem in izvajalcem učnih načrtov ter strategij pri vzgoji oz. izobraževanju naših otrok. S pomočjo svobodnega razmišljanja in visoko razvite inteligence ter zavesti naših otrok, bo nastajal nov veliko bolj prijazen svet za vse. Ali jim bomo to pustili in jim pri tem pomagali, jih podpirali in jim stali ob strani pa je na nas!

Naredimo takšno šolo, ki bo morda še koga spodbudila v podobna razmišljanja. Začnimo vsaj razmišljati o njej na  drugačen način. Verjamem, da bodo do drugačnih razmišljanj pozitivni tudi politiki, saj gre tudi za njihove otroke in bomo končno le naredili šolo, ki ne bo produkt nobene politične stranke, nikakršne religije, ideologije, kaj šele  kakšnih ozkih osebnih ambicij in ne bo nastajala s prepiranjem » kdo bo koga« . Ko bodo v parlament nekoč sedli ljudje, ki bodo deležni vsaj približno takšne vzgoje o kateri razmišljam, bomo na njih gotovo ponosni.
 
POTREBUJEMO ŠOLO ZA USTVARJANJE NOVEGA SVETA, SVETA POLNEGA RAZUMEVANJA ZA VSE, SVETA BREZ FIZIČNEGA IN PSIHIČNEGA NASILJA, SVETA, KI BO POLN LJUBEZNI ZA VSE LJUDI IN OSTALO NARAVO. 

Ladislav Troha