Osmo duhovno spoznanje opozarja, da se bo duhovni razvojni proces pospešil, ko bodo ljudje ozavestili energijo v medsebojnih odnosih. V naključja so namreč skoraj vedno vpleteni tudi drugi ljudje, ki nam prinašajo sporočila. Med drugim opisuje, kako je tako skrivnostno naključja mogoče pospešiti, ozavestiti in si na ta način pripraviti več priložnosti za izmenjavanje sporočil. Če se bomo bolj potrudili za zavestne medsebojne odnose in delovali bolj celostno, bomo pospešili tako svoj osebni razvoj, kot tudi razvoj naslednjega rodu.

Poglavitna medsebojna razmerja

Paleta medsebojnih odnosov. Duhovno spoznanje o medsebojni etiki torej govori o različnih družbenih odnosih, med drugim tudi o ljubezenskih in starševskih razmerjih. Poudarja pa naslednje:

 Medsebojna razmerja. Pri dajanju in sprejemanju sporočil si pomagamo s pošiljanjem (projiciranjem) energije, z vzajemnim spodbujanjem pa se izognemo boju in tekmovanju za energijo. Vsak človek, ki ga srečamo, nam prinaša določeno sporočilo. Ko se bomo duhovno izpopolnili, bomo oblikovali zavestne skupine, v katerih se bomo skupaj dvigali na višjo energijsko raven vibracije oz. zavesti, s tem pa bomo postali modrejši.

 Ljubezenska razmerja. Romantična ljubezen, ki jo uporabljamo kot nadomestek za vez s kozmično energijo, večinoma zaustavlja naš duhovni razvoj. Korenine ljubezenske zasvojenosti segajo v našo preteklost, v nepopoln odnos s staršem nasprotnega spola. Platonski odnosi z osebo nasprotnega spola lahko veliko pomagajo k celosti našega razvoja.

Šele ko sklenemo krog dejavne in spremljajoče duhovne energije, lahko sprejemamo tudi kozmično energijo. Zato je zelo pomembno, da si vzamemo čas in utrdimo vez s svojim notranjim energijskim središčem.

 Sovisna razmerja. Otrokom moramo pomagati, da postanejo celostne osebnosti. Dajati jim moramo zgled, zlasti pa stalno in brezpogojno ljubezen in pozornost, da se bodo lahko ustrezno povezali s kozmično energijo.

Sodelovanje v duhovnem razvoju. Duhovno spoznanje o medsebojni etiki opisuje proces, v katerem drug drugemu pomagamo oblikovati svojo usodo. Pogledati namreč morate tudi v duhovno notranjost človeka, ki ga srečate. Tako ni dovolj, da opazite samo zunanjo osebnost, temveč se morate osredotočiti na enkratno naravno lepoto, s katero je okrašeno vsako človeško bitje, in prepoznati tudi globlji sijaj v njem.

Na ta način mu dajete energijo, ki jo tisti začuti in s tem zazna svoje bistvo. To pomeni, da zaživi na višji vibracijski ravni, bolj jasno se zaveda samega sebe in lažje izraža svojo resnico. Nato si izmenjujeta sporočila, ki pospešijo vajin razvoj.

Ko energija prehaja na druge, jim pomagamo uvideti resnico, nakar nam jo morajo predati. Občutek energijskega žarka jih odpre, tako da lažje prepoznavajo sporočilo, ki naj bi ga predali. Vzajemna predaja sporočil je možna le tedaj, ko ni kakih skritih namer ali posebnih informacij.

Duhovni proces moramo doživeti na svoji koži. Nemogoče je predvideti, kdaj bomo koga srečali in kako nam bo srečanje koristilo. Šele ko bomo samodejno začutili lepoto ljudi, ki jih srečujemo ali poznamo, bomo lahko začeli opažati spremembe v svojih odnosih in tudi v življenju.

Prenašanje sporočil.  Nekatere izkušnje kažejo, da je vsako srečanje z ljudmi lahko pomembno. Vsak, ki stopi v naše življenje, nam prinaša sporočilo. Zelo pomembno je, da smo pozorni, sicer ne moremo zaznati ljudi, s katerimi se moramo povezati. Vedimo, da moramo ohranjati visoko energijsko raven in biti ves čas pozorni na svoja trenutna življenjska vprašanja. V takem stanju namreč privabljamo naključja, ki jih potrebujemo za svoj razvoj.

Nenadno, spontano srečanje s pogledi, pa tudi občutek, da nam je nekdo znan, spodbujata k iskanju globljega pomena. Če nam kak človek prekriža pot in se pogovarjamo z njim, a ne prepoznamo sporočila, ki bi se nanašalo na trenutno vprašanje, to, seveda, še ne pomeni, da nam ga ni predal. Pomeni le to, da ga nismo zmogli  prepoznati. In če koga nepričakovano ter pogosto srečujemo, moramo razkriti razlog teh naključij.

Ko bomo ozavestili možnosti, ki nam jih prinašajo na videz nepomembna srečanja, bomo postopno opustili drame nadzora in se izognili bitkam za energijo, ki preprečujejo izmenjavo sporočil. Naučili se bomo prepoznati (imenovati) dramo nadzora, nato pa se bomo zbrano izognili tudi odzivni drami.

Delovanje v zavestnih skupinah
Uspešnost enako misleče skupine. Duhovni razvoj bo pripomogel k oblikovanju zavestnih skupin enako mislečih ljudi. Mednje sodijo tudi študijske skupine za preučevanje teh duhovnih spoznanj. V skupinah, kjer člani namerno spodbujajo drug drugega, se dogajajo prav osupljive stvari. Skupno delo jih namreč dviguje na višje vibracijske ravni, kjer vzpostavijo stik z modrostjo in tudi z zdravljenjem.

Vedeti je treba, da je uspešnost dela v kakršnikoli skupini največja samo tedaj, ko se zberejo ljudje z isto namero, saj le na ta način lahko stopnjujejo energijo. Proces medsebojnega delovanja v skupini je namreč zelo odvisen od energije članov skupine. Vsekakor mora biti takšna skupina duhovno čista, in seveda, tudi brez dram nadzora.

Postati višji človek. V skupini moramo biti osredotočeni na sedanji trenutek in pazljivo slediti mislim govornikov. Spregovoriti je treba takoj, ko začutimo potrebo po tem. Sicer pa moramo zbrano energijo pošiljati tistim, ki želijo govoriti. V zavestni skupini ima vsak član priložnost, da pove svojo resnico. Dobro tudi ve, kdaj je pravi čas, da jo izrazi. Zamisli se namreč pojavljajo v pravilnih razmikih. Zato se ne trudimo, da bi se jih domislili, ampak raje počakajmo, da se pojavijo.

Ker delujemo z namenom, da bi se medsebojno spodbujali, se izogibajmo zastarelih načinov vedenja. Ne trudimo se torej, da bi bili slišati pametni in ne osredotočajmo se zgolj na svoje razmišljanje. Dejavno moramo poslušati. Ne prestrašimo se in ne prizadevajmo si nadzirati skupino. Vsi njeni člani naj imajo priložnost, da izkusijo polnost duhovne energije v sebi in doživijo svoj višji jaz.

Uporaba skupinske energije. Vsaka skupina, katere člani se medsebojno podpirajo in prebujajo svoj višji jaz, dosega presenetljive rezultate. Zato oblikujmo ustrezno skupino s prijatelji in se poskusimo pogovoriti o težavah, ki nas mučijo. Bolj ko smo določni, temvečja je možnost, da bomo dobili pomembno sporočilo. Ko delujemo v taki skupini, spodbujajmo člane, da čim bolj podrobno opišejo svojo težavo. Bolečina pa naj pomeni znak, ki kaže na zlato zrno obtičale energije.

Nikakor pa ni priporočljivo, da bi strokovno zdravstveno pomoč nadomestili z umskim delom v skupini. Taka metoda, ki bo podrobneje opisana v drugem delu, naj bo le dodatek k zdravilnim postopkom, saj lahko prispeva nadaljnje informacije.

Težave v skupinah. Ljudje se bodo še naprej duhovno razvijali in počasi začeli bolj obvladati tehnike, ki jih na kratko predstavljamo in priporočamo v drugem delu. Zaenkrat pa še nismo tako daleč, zato se pri skupinskem delu pojavljajo težave. V vsaki skupini so namreč ljudje z zelo različnimi nagnjenji k dramam nadzora.

V kolikor ima kdo od članov skupine energijo zastraševalca ali žrtve, zagospoduje nad skupino, ki se nato duhovno razdrobi. Kaj storiti v takem primeru? Čeprav je v skupini moderator, ki skrbi za njeno čimboljše delovanje, je dobro, da člani ne tlačijo svojih občutkov.

Če pa nekdo na dolgo in široko opisuje svoje osebne težave in pretirano dolgovezi, mu je pač treba prijazno povedati, da zaustavlja energijo. Cilj skupine je namreč doseči prost pretok energije, ki omogoča izmenjavo sporočil. Zato odkrito povprašajte skupino, ali mora čuti, da bi energija morala spet steči, ali pa bi jo bilo treba preusmeriti.

Bodite pozorni, ali vam »problem« prinaša sporočilo. Delo v skupini je še posebej primerno za zadržane ljudi, ki raje molčijo, saj jih spodbuja, da ubesedijo svoje misli. Če je v skupini kak človek, ki ga drugi ne sprejemajo, se pogosto dogaja, da se osredotočajo na njegove negativne lastnosti. Namesto da bi uvideli njegovo globljo lepoto in mu s tem dajali energijo, mu jo črpajo in mu škodujejo.

Če je zelo kritičen do drugih, je morda v skupini zato, da bi ji pokazal nagnjenost h kritiziranju. Vsak človek ima namreč neko sporočilo za nas. Kakorkoli že, če tak človek stalno niža energijsko raven, ima skupina pravico, da ga prosi, naj iz nje odide.
 
Ljubezenska razmerja

Zaznava povečane energije. Doslej povedano je imelo namen enakomernega stopnjevanja naših razvojnih sposobnosti. Dokler pa še nimamo utrjene vezi s kozmično energijo, se stežka upremo možnosti, da bi jo dobivali od nasprotnega spola. Povečano energijo lahko tudi doživimo, denimo, kot da bi naše telo preplavil val strasti; kot da se počutimo polni energije; kot da bi nam telo utripalo; ali kot da bi ob dotiku začutili neverjetno energijo.

Poskušajte se spomniti, če ste kdaj čutili nekaj podobnega. Če morda nikoli niste, potem vam življenje očitno prizanaša, zlasti glede hudega.

Ljubezen gre tudi skozi dušo. Svoj duhovni razvoj potemtakem sami zadržujemo, ko energije ne dobivamo po svojem notranjem stiku s kozmosom, ampak od drugega človeka. Izkušnje kažejo, da se v zamaknjenem stanju »zaljubljenosti« počutimo polni energije. Vse se zdi drugačno, širše in lepše. Barve so veliko svetlejše. Živahnejši smo in počutimo se privlačnejši. Življenje nam veliko obeta.

Želimo si še več te lebdeče energije. Zato se odločimo, da moramo tega čarobnega človeka obdržati v svojem življenju in tako ohraniti občutek, ki nam ga zbuja.

Vsaka ljubezen se enkrat konča. Če krogotok energije omejimo na enega samega človeka in pričakujemo, da nam bo zadovoljil vse potrebe in želje, potem izgubimo stik s kozmičnim virom energije. Pričakovanja prej ali slej izčrpajo oba partnerja in spet začnemo tekmovati za energijo. Kot lačni otroci zahtevamo zadovoljitev svojih potreb. Partner tako postane vir vseh težav in začenjamo ga bodisi zastraševati, zasliševati, izsiljevati, ali pa se umikamo. Presojamo ga in obtožujemo, saj smo trdno prepričani, da smo izbrali napačnega človeka.

Ko bi namreč izbrali pravega partnerja – nekoga, ki bi sam od sebe opazil in zadovoljeval vsako našo potrebo – gotovo ne bi imeli težav. Kakšna zmota!

Romantična ljubezen sega v otroštvo. Otrok je arhetipsko moška in ženska energija, ki bi se v idealnem okolju hranil z energijo obeh staršev, dokler ne bi postal neodvisen. Takrat bi dobival energijo neposredno iz svojega notranjega vira.

Navadno se otrok lažje identificira s staršem istega spola, saj zlahka integrira njegovo energijo. Deklica se, na primer, veliko lažje uglasi na ženske lastnosti svoje matere, medtem ko jo nagonsko vleče k očetu, da bi dopolnila svoj spol in postala celostna. In ,seveda, tudi obratno, dečke veliko bolj vleče k materi.

Velik vpliv očeta. Deklici se oče zdi čaroben in vsemogočen. Ker moško energijo zaznava zunaj sebe, jo želi usmerjati in obvladati, zato se hoče polastiti očeta. Z njegovo pomočjo postopno preraste otroški pogled in ga vidi z vsem odlikami in omejitvami. Ko se deklica zares prepozna, pa najde moško energijo v sebi.

V idealnem okolju ji oba starša dajeta energijo in posvečata pozornost. Ker je v tem primeru prepričana, da jo bo vedno imela dovolj, ji zato ni treba razviti drame nadzora. Oblikuje si prepričanje, da je samozadostna in lahko sama upravlja s sabo. Tako zlahka preraste obdobje, ko je morala prejemati energijo od odraslih, in se naravna na svoj notranji vir.

Običajno pa starši ne morejo posvetiti otrokom dovolj energije, ki morajo zato tekmovati zanjo. In če se počutijo zanemarjene ali grajane, jim energije primanjkuje, zato se zanjo borijo z najbolj primerno dramo nadzora.

Deklica, ki odrašča brez očeta, pa tudi tista, katere oče je oblasten in se ga boji, ne more dopolniti pomembnega psihološkega procesa in ne prebudi svoje moške strani. Zato zmotno domneva, da je spolnost edina pot do moške energije. Ta njen manko jo zato potisne v odnos, ki zasvaja. Predstavlja namreč samo polovico naravnega kroga (v kitajski miselnosti je to jin – ženski del), medtem ko manjkajočo polovico (jang – moški del) išče v zunanjem svetu. Tako se porajajo tako imenovana sovisna razmerja, ki tudi zasvajajo, o čemer je govor v nadaljevanju.

Enačenje partnerja s starši. Nekateri opisujejo proces iskanja idealnega partnerja kot hrepenenje po nekakšni mešanici potez, ki jo imenujejo image. Trdijo, da vsi iščemo znano mešanico pozitivnih in negativnih lastnosti, ki so bile značilne za naše skrbnike. Naši možgani zapišejo vsako pomembno podrobnost o njihovih besedah, dotikih in naukih, pa tudi vse njihove telesne, čustvene in umske poteze.

Privlačijo nas ljudje, ki so najbolj podobni tej zgodnji podobi v našem nezavednem. Ne glede na najbolj zavestne namene, večino ljudi privlačijo partnerji, ki imajo pozitivne in negativne lastnosti skrbnikov. Značilno je tudi, da so negativne poteze celo vplivnejše.

Vez s preživetjem. Rane, ki so nam jih prizadejali starši, so (kot negativno izkustvo) globoko vtisnjene v naše nezavedno. Zelo prepleten vzorec naših potez se namreč oblikuje že v otroštvu, ko smo bili povsem odvisni od staršev, najgloblji del naših možganov pa vsebuje vse negativne in pozitivne poteze, ki so potrebne za preživetje. Ko srečamo človeka, ki nas neustavljivo (kot magnet) privlači in se povsem ujema z našo notranjo sliko – odrazom naših staršev, zaživimo v trdnem prepričanju, da je naše življenje povsem odvisno od njega.

Zapolnitev praznine. Poleg tega, da nas partner privlači zaradi podobnosti s prvotnimi skrbniki, se naša psiha trudi zapolniti praznino, ki je ostala po staršu nasprotnega spola. Nagon, da bi zapolnili manjkajoči, a potrebni del v nas, poraja zasvojenost. Iščemo komplementarno seksualno polovico iz otroštva, obenem pa skušamo privabiti manjkajoče komplementarne poteze.

Previdnega in metodičnega človeka privlači in očara oseba, ki je odločna, tekmovalna in rada tvega. Nenadoma vidi več možnosti zase, pa tudi podporo za izvajanje sprememb. Namesto, da bi take poteze razvili v sebi, se navežemo na človeka, ki jih ima. Tak odnos vzpostavljamo z nezavedno domnevo, da bo partner postal nadomestek za enega od staršev, ki bo zapolnil pomanjkanje iz otroštva. Uverjeni smo, da bomo ozdraveli, če bomo oblikovali tesno in trajno zvezo.

Zdravljenje starih ran. Nobena skrivnost ni, da romantična ljubezen ne temelji na logičnem mišljenju. Če bi logično razmišljali, bi gotovo izbrali človeka, ki nima negativnih lastnosti staršev in bi s tem ozdravili stare rane. Kakorkoli že, nagon po pridobivanju energije in želja po celosti nista zavestni izbiri, ampak nezavedni potrebi. V kolikor pa nanju gledamo kot na poskus zdravljenja starih ran, lahko bolje razumemo, zakaj nas kdo privlači.

Tisti del možganov, ki usmerja iskanje partnerja, niso novi, logični in metodični možgani, ampak stari in kratkovidni možgani, ki so obtičali v času. Poustvarjajo namreč okoliščine vzgoje in odraščanja, da bi jih popravili. Ko prejmejo dovolj hrane za preživetje, toda premalo, da bi bili zadovoljni, se skušajo vrniti na prizorišče prvotne frustracije, da bi mogli izpeljati nedokončani posel.

Platonski odnosi. Nekatere tovrstne izkušnje svetujejo, da moramo energijo nasprotnega spola okrepiti z vzpostavljanjem zavestnih platonskih odnosov – zlasti če v otroštvu nismo doživeli zdravega oblikovanja vlog. Spoznanje o tem, kako razmišljajo in čutijo ljudje nasprotnega spola, nam pomaga doseči celost in povezanost. Najbolje se je povezati s človekom, ki se je pripravljen odpreti in se zaveda svojega duhovnega razvoja. Tako razmerje nam bo pomagalo preseči prepričanja, ki jih imamo o nasprotnem spolu.

Samski ljudje lažje vzpostavljajo in razvijajo platonske odnose, precej težje pa tisti, ki imajo resno razmerje. Če imate partnerja in ste se odločili poleg njega razvijati še platonsko prijateljstvo, se potem z njim odkritosrčno in nadrobno pogovorite o taki nameri.

Imate zadovoljujoča prijateljska razmerja z ljudmi nasprotnega spola? Ali čutite, da so manj pomembna, če vas vodijo v spolno razmerje? So vaši platonski odnosi z ljudmi nasprotnega spola omejeni na partnerje vaših prijateljev?

Nekateri svetujejo, da se moramo upreti romantičnemu »zaljubljanju« in naj človeka najprej spoznamo, ne da bi se seksualno zapletli. Če partnerja dobro poznamo, lažje ohranjamo svoje notranje središče. Ko pa vzpostavimo pravo združljivost, s tem ustvarimo trajno razmerje.

Dopolnjen naravni krog. Velja si prizadevati za vzpostavitev prijetnega počutja ob človeku nasprotnega spola. Vendar naj bo kdaj pa kdaj tudi samota vir lepih trenutkov in navdušenja. V poglavju o skrivnostnih sporočilih smo lahko uvideli, kako se je mogoče počutiti, če se povežemo s kozmičnim virom energije. Zavestno bivanje v njenem toku namreč pripomore k poenotenemu stanju moške in ženske energije s tem pa v sebi dopolnimo naravni krog.

Spomnite se, kako se počutite, ko sami preživljate čas oz. kaj  počnete, ko ste sami. Ali lahko krepite energije, če ste nekje v popolni samoti, ali le tedaj, ko ste v družbi z drugimi? Ali ste morda lahko srečni tudi takrat, ko ste popolnoma sami?

Utrjevanje notranjega središča. Brž, ko se začnemo duhovno razvijati, samodejno prejmemo energijo nasprotnega spola. Vendar velja biti previden. Proces združevanja namreč zahteva svoj čas. Ko naletimo na človeka, ki bi nam, kot se zdi, neposredno dajal energijo, zelo radi preusmerimo pozornost nanj.

S tem pa izgubimo stik z notranjim središčem in zapademo v nenadzorovano vedenje. Ko se stik utrdi, nas potem nihče ne more pripraviti do tega, da bi se odvrnili od svojega pravega vira energije.

Spomnite se, če ste morda kdaj živeli sami dlje časa. Ste takrat imeli kakšno metodo za ohranjanje notranje osredotočenosti? Vsi tisti, ki se ukvarjajo bodisi s šivanjem, slikanjem, pisanjem, lončarjenjem, telovadbo ali z meditacijo, namreč dobro vedo, da je tudi čas, ki ga preživimo sami s seboj, še kako koristen. Takrat se med drugim lahko v precej večji meri posvetimo tudi svojemu notranjemu središču.

Vez s kozmično energijo. Da bi utrdili vez z notranjim središčem, moramo prisluhniti notranjemu vodstvu in zaznati svoje občutke. Utrjevanje je povezano z občutkom lastne vrednosti in sprejemanjem samega sebe. Odgnati moramo negativne misli in prepoznati drame nadzora, preden se ujamemo vanje. Takrat moramo zaprositi svoje notranje vodstvo za podporo in ne smemo pričakovati, da bo nekdo drug poskrbel za nas.

Sovisno medsebojno delovanje

Sovisno vedenje. Besedo »sovisen« so začeli uporabljati pri opisovanju človeka, ki je bil povezan z alkoholikom. Sovisen je torej tisti, ki si prizadeva obvladovati in nadzirati položaj, ki je neobvladljiv. Pomen izraza se je počasi razširil in tako danes zajema širši razpon odnosov. Lahko rečemo, da je celotna družba na robu sovisnosti.

Mnogi se sprašujejo, kako naj vedo, če so morda sovisni. Ali pa so morda samo zaskrbljeni in želijo le pomagati? Raziskave kažejo, da sta poglavitna kazalca morebitne sovisnosti dva, in sicer: pozorno spremljanje dejanj in občutkov drugega človeka, in prepričanje, da moramo nadzorovati vse, kar se dogaja. V kolikor usmerimo pozornost na delovanje drugih, ne moremo biti osredotočeni na svoj notranji proces.

Če čutite, da morate vse nadzirati in povsod sodelovati, ste bržkone sovisni. Ko si prizadevate za nadzor, namreč zapirate pot naključjem, ki bi vam sicer lahko pomagala pri razvoju.

Primer sovisnega delovanja. Naj navedemo lep primer, ki prikazuje sovisnost v partnerskih odnosih. Neki zakonec – svetovljan – ni imel časa za malenkosti (npr. plačevanje računov). Njegova žena je zato čutila potrebo, da mora sama poskrbeti zanje, da se njen mož ne bi počutil vezanega. Tako se je velikokrat odpovedala svojemu priljubljenemu opravku (klepetu s prijateljicami), da je bila lahko doma, ko se je mož vrnil z dela.

Bala se je namreč, da je ne bi mož zapustil in se je tako povsem odrekla svojemu življenju. Čakala je na čas, ko se bo mož »umiril«, pa se to sploh ni zgodilo. Nek moški, ki je več let živel s partnerko, je postal obseden z vsem, kar je počela. Morala mu je povedati točen čas prihoda domov. Odločno je nasprotoval njeni želji, da bi obiskovala večerne tečaje in ko se je odločila za tak seminar ob koncu tedna, jo je na vso moč obtoževal.

Če je ni bilo ob njem, se je počutil zapuščenega, vendar tega ni nikoli priznal. Tako jo je obtoževal, ker je živela svoje življenje.

Neka starejša ženska pa je povedala, da ji je njena mama vedno govorila, kako je njena najboljša prijateljica in je tako že od rane mladosti dalje skrbela zanjo. Mati je bila čemerna in je vsak večer pila, dokler ni zaspala. Šele tedaj se je ona lahko posvetila tudi branju ali telefoniranju prijateljici.

Ko je bila kot študentka na predavanjih, je vedno telefonarila domov in se zelo bala zanjo, ko ji je pričelo pešati zdravje. Nato se je še poročila z moškim, ki je bil njeni materi podoben in je tako morala skrbeti kar za oba. Vse življenje ji je tako nekdo dihal za vrat. Vedno je čakala, da bo zaživela tudi svoje življenje.

Misel, da bi bila svobodna in bi lahko delala, kar bi hotela, je bila zanjo skoraj zastrašujoča. Ko je nato dalj časa hodila na ustrezno terapijo, je prišla celo do zamisli, da bi se lotila posla z domačimi živalmi, kar si je pravzaprav tudi vedno želela.

Poglavitne značilnosti sovisnosti. Zgoraj omenjene zgodbe ponazarjajo nekaj običajnih prvin neuravnovešenih odnosov, ki jih je moč  strniti v naslednjem:

 Razmerje. Popolna osredotočenost na dejanja partnerja ali koga drugega. Neustavljiva potreba po energiji drugih ljudi.

 Obnašanje. Nadzor postane poglavitni vedenjski vzorec. Življenje sovisne osebe je prazno in na mrtvi točki.

 Počutje. Sovisen človek ne vidi več nobenega svojega cilja. Za razmerje so značilne toge vloge in pričakovanja. Močan občutek izčrpanosti in izgubljenosti. Ugotovimo lahko, da moramo prepoznati svojo sovisnost in spremeniti odnos, sicer se ne moremo duhovno razvijati. Nekateri predlogi za prepoznavanje in premagovanje sovisnosti bodo na voljo tudi kasneje.

Pravo ljubezensko razmerje. Obravnava sovisnosti pa povsem upravičeno odpira vprašanje, kak sploh lahko vemo, da smo pripravljeni za vzpostavitev ustrezne ljubezenske zveze. Nekateri najbolj izkušeni v teh odnosih so prepričani, da moramo najprej psihično »ozdraveti« in zaživeti v svoji duhovni zvezi. V nasprotnem primeru se bo vsako ljubezensko razmerje slej ko prej sprevrglo v boj in tekmovanje za energijo.

Bržkone se boste zelo približali idealnemu ljubezenskemu razmerju, kakršnega si gotovo tudi želite, ob izpolnjevanju naslednjih pogojev:

 Razmerje. Povsem zadovoljivo lahko živite tudi brez razmerja. Nikoli se ne poskušate polniti z energijo drugih ljudi. Ne čutite potrebe po nadziranju dejanj drugega človeka.

 Občutenje. Osredotočeni ste na svojo energijo. Res lahko zaznate svoje občutke. Lahko se sporazumevate brez obtoževanja in manipuliranja.

 Obnašanje. Nikoli ne igrate v dramah nadzora. Ob morebitnih partnerjevih težavah ste lahko nepristranski. Vedno ste povsem odprti za sporočila naključij.

 Počutje. Počutite se prijetno, ko se uveljavite in sprejemate obenem. Povsem lahko nadzorujete in zasledujete svoje cilje.

Starševstvo kot dolžnost

Brezpogojna in dostopna energija. Otroci potrebujejo brezpogojen dotok energije, da bi se ustrezno razvijali. Tak dotok je možen le v bližini odraslih, ki jih telesno, čustveno in umsko negujejo. Če jih odrasli nenehno popravljajo, jim črpajo energijo in s tem izzovejo drame nadzora. Otroci potrebujejo popolnoma enosmerno pozornost zrelega človeka. Če odrasli odkrito govorijo z njimi in jih vključujejo v pogovor in odločitve, ki so primerne njihovi ravni razumevanja, se naučijo zaupati svetu in svojemu mestu v njem.

Neustrezne razmere v sodobni družini. Današnji otroci se srečujejo s težavami, ki so posledica spremenjenega starševstva. Urbanizacija družbe je v preteklih šestih desetletjih povsem spremenila temelje odraščanja. Do tridesetih let tega stoletja (opomba: 20. stoletja) so otroci odraščali v družinah s širokim krogom odraslih različne starosti (strici, tete, bratranci in sestrične), s katerimi so preživeli najmanj po štiri ure dnevno.

Kakih 70% otrok je odraščalo na podeželju. Delali so skupaj s starši in sodelovali v vsakodnevnem dogajanju. Danes se je medsebojno sodelovanje staršev in otrok skrčilo na nekaj minut, ki so v glavnem posvečene dodeljevanju nalog ali negativnemu in obtožujočemu dialogu (npr. kje si bil, zakaj nisi napisal naloge, pospravi sobo, ipd.). Veliko otrok ne čuti brezpogojne ljubezni in nimajo občutka, da so sprejeti, v najboljšem primeru pa morajo tekmovati za pozornost svojih živčnih staršev.

Nekatere raziskave potrjujejo, da dogovor in sodelovanje oblikujeta temelje moralnega in etičnega razvoja, kritičnega mišljenja, zrelega presojanja in poučevanja učinkovitosti. Ter obratno, pomanjkanje dialoga in sodelovanja med bolj ali manj zrelimi osebami ogroža vezi bližine, zaupanja, dostojanstva in spoštovanja, ki ohranjajo celost družbe.

Občutek lastne varnosti. Današnji otroci so največkrat prepuščeni samim sebi, saj so starši pri delu, poleg tega pa jim primanjkuje pomembnih dejavnosti, zato trpi njihovo samospoštovanje. V preteklosti so imeli deklice in dečki zadolžitve, s katerimi so pomembno prispevali k vzdrževanju družine (npr. vrtnarjenje, oskrbovanje živali, kuhanje, pranje in obešanje perila, varstvo mlajših, ipd.). Dajale so jim občutek sposobnosti in vrednosti.

Današnji otroci pa večinoma odraščajo zelo pasivni in imajo zelo malo ali nič priložnosti, da bi odkrili svojo identiteto ter prepoznali svojo nadarjenost, nato pa so pahnjeni v družbo, ki je čedalje bolj specializirana in tehnična. Po televiziji, filmih in video igrah sodelujejo v življenju le kot gledalci ali porabniki zabave. Zamisli o reševanju problemov in spopadanju z življenjem prevzemajo od izmišljenih junakov, ki z objestnostjo, nasiljem in magijo premagujejo življenjske težave.

V širši družini iz preteklosti so imeli otroci več priložnosti za spoznavanje nasprotnega spola in združevanje obeh plati svoje narave. Današnji otroci, ki nimajo teh možnosti, zavračajo neustrezne odnose z odraslimi in se povezujejo z vrstniki. V njihovi družbi se počutijo pomembne in nabite z energijo, ne morejo pa se naučiti, kako naj odrastejo.

Vključitev otrok v duhovni proces. Zdi se, kakor da so vzroki prestopništva, nasilja in intelektualnega izkrivljanja zunaj družbenega nadzora. Vendar če bomo čas in energijo posvečali vzgoji in odraščanju otrok, in če bomo podpirali njihov razvoj celosti, bomo odpravili večji del slabosti današnje družbe.

Otroke moramo zajeti v svoj duhovni proces in jih poučiti o svojem razumevanju sveta. Nato pa jim moramo dopustiti, da gredo pa svoji lastni poti. Včasih se zdi, da zahajajo v skrajnosti. Toda če smo opravili svojo starševsko nalogo in jim pomagali, da verjamejo vase in v življenje po lastnih vrednotah, jim moramo potem tudi zaupati, da bodo sami našli ustrezno ravnovesje v pozitivni družbi.

Mnoga spoznanja nas opominjajo, da imamo na skrbi nov duhovni rod, in da moramo ozavestiti duhovne vidike starševstva. Vedeti moramo, da vsak otrok prinaša s sabo vprašanja, ki jih mora obdelati v svojem življenju. Zato ga ne moremo in tudi ne smemo kar ukalupiti v zatečene razmere.

Izkušnje nas nadalje učijo, da moramo starševstvu dodati razsežnosti, ki jih med svojim odraščanjem nismo poznali. Ker se učimo rokovati z duhovno energijo in sprejemati tok naključij ter sporočil, bodo naši otroci hitreje dojemali tovrstna spoznanja, saj se bodo lahko zgledovali po nas.

Zaznave uspevajočih otrok. Nekateri navajajo več pomembnih dejavnikov, ki so osrednjega pomena za otrokovo uspešnost in sposobnost. Te lastnosti in zaznave, ki jih otrok lahko pridobi v dobi odraščanja, so naslednje:

 Samozavest. Sposoben sem. Pomembno prispevam in resnično me potrebujejo. Lahko vplivam na to, kar se mi dogaja.

 Čutnost (senzualnost). Moji občutki so pomembni in zato verjamem, da se bom nekaj naučil iz napak, ki jih velikokrat tudi naredim. Obvladujem se in znam se disciplinirati.

 Nravnost (etika). Znam navezati prijateljstvo. Znam povedati, kar bi rad dosegel, pri tem pa hočem tudi poslušati, sodelovati, deliti in se pogajati.

 Sposobnost. Zanesljiv sem in govorim resnico. Ni vedno po moje, vendar se znam prilagoditi, ko je to potrebno. Poskušam reševati svoje težave, vem pa tudi, da lahko prosim za pomoč, če jo potrebujem.

Otrok s tem pridobi veliko prednost, saj ve, da je opremljen za ustvarjalno reševanje problemov, ne glede na to, kaj se zgodi. Ustrezna prepričanja namreč predstavljajo tudi nekatere cilje razvitega starševstva. Če jih vcepimo tudi svojim otrokom, so največje darilo, ki jim ga moramo dati. O zares verjamejo, da lahko izbirajo, se učijo in tudi spreminjajo svoje življenje, so potem dejansko sposobni, da se naravno vključijo v tok energije.

In ko bodo še uvideli, kako se njihova energija odziva na njihovo namero, bodo gotovo privabili več naključij. Njihove odločitve bodo torej temeljile na bivanju v toku. Zelo verjetno bodo potem veliko lažje našli in izpolnili svoj namen, saj bodo polni energije in zaupanja vase.

Ustrezna pomoč otrokom. Bržkone nam ni treba čakati tistega dne, ko bomo vsi drugačni od otrok, ampak se kaže potruditi že sedaj in vložiti v njihovo vzgojo več truda in ustvarjalne domiselnosti. Nekateri omenjajo nekaj predlogo za starše, katere lahko smiselno uporabijo tudi drugi, in sicer:

 Bodimo otrokom na razpolago. Načrtujmo jih samo toliko, da bo vsem zagotovljena nenehna, kakovostna in enosmerna pozornost. Dajati jim moramo tudi dovolj energije, da se bodo zmogli sami preleviti v celostne odrasle ljudi.

 Ravnajmo z njimi kot z duhovnimi bitji. Zavedajmo se, da imajo svojo usodo, ki jo morajo izpolniti. Pomagali smo jim sicer na svet, vendar ne moremo nadzirati tudi njihove usode.

 Spoštujmo jih. Govorimo z njimi kot z odraslimi ljudmi, ki imajo višji jaz. Na primer: »Zdravo,…Kako si? Danes se pa zabavaš. Kako si preživel dan?« 

 Pripoznajmo njihove pravice. To pomeni, da moramo poznati resnico, skrbeti zanje in jih učiti, kako naj odrastejo.

 Skrbimo za njihovo varnost. Vztrajajmo pri vedenju, ki je v njihovo dobro oz. je pomembno za njihovo zdravje in varnost. Opozorimo jih: »V avtu se vedno privežemo.«

 Postavimo jasne meje. Dokler so pod našo oskrbo in nadzorstvom, jim prigovarjajmo: »Če se zgodi kaj nepričakovanega, me zagotovo pokliči in mi vse povej, pa naj gre za karkoli.«

 Jasno jim predstavimo situacijo. Povejmo jim, kako sami razmišljamo o določenih stvareh. Na primer: »Treba je vedeti, da imajo drugi pravico živeti drugače kot mi.« Odprimo se jim, če je potrebno, tudi prilagajajmo svojo zamisel resničnosti trenutni situaciji.

 Bodimo dovzetni za njihove potrebe. Vedeti moramo, da so se rodili z vprašanji, ki jih bodo morali rešiti. Vpliv starševstva je zelo pomemben, ni pa tudi edini. Neka mati mi je povedala: »Vzgojiteljice mojega štiriletnega sina mislijo, da bi potreboval drugačno vzgojo, saj ne navezuje stikov s sovrstniki in nerad komunicira. Mislim, da je bolj sramežljiv in vase zaprt (introvertiran) kot sem bila jaz v njegovi starosti. Starši so me nenehno silili, naj se več smejim in naj bom bolj odprta. Počutila sem se, kakor da ni  v redu, če sem jaz. Nočem ponavljati tega kroga.«

 Seznanimo jih z duhovnostjo. Predstavimo jim svoje nadzore in bistvo duhovnega procesa, seveda, v primerni obliki za njihovo starost. Denimo: »Mami potrebuje petnajst minut tišine in miru. Moram sedeti z zaprtimi očmi in tiho misliti.«

 Pojasnimo jim izbire, o katerih se odločamo. Seveda, mora biti povedano tud dostopno njihovi starosti. Na primer: »Preselili se bomo v novo mesto. Poiščiva ga na zemljevidu in se pogovarjajva o tem, kakšno naj bi bilo.«

 Pogovorimo se z njimi o družinskih težavah. Če o njih molčimo, jih prikrajšamo za resnico, pa tudi za modrost, ki bi jim jo morda s tem lahko dali. Ton pogovora naj ne vsebuje prvin žrtve in naj ustreza otrokovi starosti. Na primer: »Vem, da bi rad nove smuči. Toda prav zdaj imamo manj denarja, ki ga večinoma porabimo za gospodinjstvo. Sediva in premisliva, kako bi prihranili denar za te smuči in kako dolgo bi morali varčevati. Kakšno znamko imaš v mislih, ali bi bile lahko tudi malo rabljene?« Vključimo otroke v pogovor in jim dajmo priložnost, da sodelujejo pri rešitvi problema.

 Dodelimo jim pomembne naloge in opravke v gospodinjstvu. Ne naredimo vsega zanje ali namesto njih. Preučevanja kažejo, da so otroci, ki se čutijo sposobne za opravljanje pomembnejših nalog, bolj zdravi in se hitreje razvijajo.

 Ne rešujmo jih prehitro, če ne gre za življenje ali smrt. Na splošno so otroci veliko bolj sposobni kot si navadno mislimo. Naj dobijo priložnost, da se učijo tudi iz svojih napak. Ob tem pa jim ne smemo vzbujati občutek, da so neumni in nevredni. Spodbujajmo jih, naj nas vprašajo, kaj se je zgodilo, ali so se kaj naučili, in kako bodo ravnali naslednjič. Ne kritizirajmo jih in jim ne črpajmo energije. Predstavimo jim, da je življenje velikokrat odvisno tudi od tega, koliko tvegamo, in da se včasih tudi motimo. Izkušnja je pogosto veliko boljši učitelj kot avtoritarno starševsko pojasnjevanje.

 Vzpostavimo ustrezen in korekten odnos. Smešenje, poniževanje in telesna kazen so nesprejemljive starševske poteze. Vedimo, da ljudje napredujejo na višjo raven le v okolju, ki jih spodbuja in podpira.

 Bodimo dovzetni za otrokovo mnenje. Bodimo pazljiv in dober poslušalec in ne domnevajmo, da vedno natančno vemo, o čem govori, ali kaj nam misli povedati. Denimo: »Tega pa res ne razumem, ali lahko o tem malo premislim in se bova do konca pogovorila kdaj drugič.«

 Razvijajmo otrokov občutek za humor. Otroke je treba spodbujati, da v življenju vedno skušajo poiskati tudi smešno stran, kar pa, seveda, ne sme temeljiti na smešenju drugih. Na primer: »Vzdevek, ki si ga dala sošolki, je res dobra domislica, ali morda veš, kako reče ona tebi, ko te ni zraven?«

 Pogosto jih pohvalimo in spodbujajmo. Pohvala otrokom pomeni veliko več kot morebitno plačilo (ali večja žepnina) za opravljeno delo. Bolje jim je reči: »Nate se pa res lahko zanesem. Krasno je, da vsako jutro vstaneš in pravočasno prideš v šolo, pa še kosilo si sam pripraviš.«

 Po potrebi se tudi učimo od njih. Ne pozabimo, da so otroci tudi pomembna ogledala naših težav. Zato pazljivo opazujmo njihovo vedenje, ki nam mogoče govori tisto, kar bi morali sami vedeti o sebi. Najbolj pomembna stvar, ki jo lahko naredimo za svoje ali za tuje otroke, pa je, da jih zbrano poslušamo, jih jemljemo dovolj resno, in da vedno pripoznamo tudi njihovo osebno vrednost.

Omrežje za pomoč staršem. Ljudje smo družbena bitja, zato si že od nekdaj prizadevajo oblikovati razmeram ustrezne skupnosti za svoje preživetje. Na podlagi mnogih izkušenj so postopoma prišli do ugotovitve, da se morajo povezovati z enako mislečimi, ki se razvijajo »vzdolž istih razvojnih smeri«. Spoznali so, da na ta način veliko hitreje napredujejo.

Družina kot osnovna družbena celica že nekaj desetletij vztrajno razpada, kar povzroča sedanjo osamljenost in razdrobljenost. Sodobna težnja po samskem starševstvu (samohranilstvu), ki jo nekateri uveljavljajo celo kot zamenjavo za družino, seveda, ne vodi v pravo smer. Nadaljevanje teh trendov nas bo prisililo da bomo morali razviti povsem nove prijeme in poiskati nove poti. Nekateri vidijo ustrezno rešitev v ustanavljanju tako imenovanih »podpornih skupin za starše« in »sosedskih sistemov«, ki naj bi jih povezovali in spodbujali z medsebojnimi stiki.

Velja razmisliti: Ste dovolj povezani s sosedi, ali z drugimi starši? Kaj bi lahko naredili, da bi povečali zunanjo podporo zase in za svoje otroke? Kako se vedete do otrok v sosedstvu ali v širši družini, če jih morda sami nimate?

Povzetek spoznanja o medsebojni etiki

To spoznanje je zavedanje, da večina naključij prinaša sporočila, ki nam jih dajejo drugi ljudje. Ta skrivnostna naključja se bodo z razširjanjem nove duhovne etike še bolj množila. Če ne tekmujemo za energijo in ohranjamo stike s kozmično energijo v sebi, z njo spodbujamo tudi druge. Ko se osredotočamo na lepoto njihovega obraza, lahko pri vsakem človeku uvidimo tudi njegovo višjo nadarjenost. Ko nagovorimo človekov višji jaz, ga namreč naša energija, ki mu jo s tem dajemo, dvigne na višjo raven samozavedanja in poveča možnost, da nam bo predal sporočilo.

Dviganje na višjo energijsko raven je še posebej pomembno za delovanje v skupinah. Uporaba take duhovne etike je pomembna tudi pri vzgoji in ravnanju z otroki. Tudi pri njih velja govoriti o modrosti njihovega višjega jaza in biti pošten do njih. V ljubezenskih razmerjih pa je treba paziti, da vznesena ljubezenska zveza ne bo nadomestila stika z našim notranjim središčem in virom energije, sicer se bo razmerje izkrivilo v boj in tekmovanje za moč, partnerja pa se bosta zasvojila z energijo drug drugega. 

Mag. Janez Šček