Mnogi ljudje opažajo, da so zdravniki izjemno nečimrni ljudje. To je dobro znano mnenje med samimi zdravniki.

Kaj je nečimrnost?

Gre za izraz, ki označuje določeno psihološko lastnost posameznikov, ki niso sposobni realno zaznati lastne vrednosti.  Če bi inženirja opozorili, da je z njegovo konstrukcijo ali izračunom nekaj narobe, bi takoj začel novo shemo in znova izvedel izračun. Če pa izjemno visoko imenovanemu in pozicioniranemu zdravniku (profesor, akademik, višji znanstveni sodelavec ipd.) daš vedeti, da diagnoza ali terapija ni dobra zanj, bo to njegov psihološki ustroj doživel kot hud napad ne samo nanj osebno, ampak tudi za celotno zdravniško stroko.

Ker je zdravstvena stroka sama po sebi avtoriteta, ko gre za zdravje. Ko torej zdravnik kaj pove o zdravju, mu mnenje laika ne more nasprotovati. Ker je danes zdravnik izobražen po najvišjih zdravstvenih standardih, laik pa ne. Od pet do šest let se je sam učil medicinskega materiala, laik pa ne. Svoje znanje nenehno izpopolnjuje na strokovnih simpozijih in spremlja najnovejše medicinske dosežke, v to laik nima vpogleda.

Končno je tudi splošno znano, da je medicina zelo resna znanost in zelo resen poklic. In z zdravljenjem se ne morejo ukvarjati vsi, ampak le tisti, ki so za to usposobljeni in certificirani. In bistvo. Če nekdo misli drugače, je tu Svetovna zdravstvena organizacija, da ga odvrne.

Prav ti dve ključni stvari je v medicino uvedel kapitalizem: kvalificirano in certificirano. Vprašanje je le, kdo je bil tisti, ki je zgradil celoten sistem kvalifikacij (tj. izobraževanja) in ki je vzpostavil sistem certificiranja, torej odobritve posameznika, da lahko opravlja zdravniško dejavnost.

Točno to je storil Rockefellerjev farmacevtski kartel, ki se je videl kot fantastično donosen posel.  In to se je načrtno izvajalo od začetka 20. stoletja do konca druge svetovne vojne, ko je bila medicina socializirana kot sistem množičnega zdravstvenega varstva, ki vključuje preprečevanje bolezni (vključno s cepljenjem) in, ki ga upravlja država.

Tako se danes z vašim zdravjem in vašim zdravljenjem ukvarja država v sodelovanju s farmacevtskimi podjetji in ne vi.  Vaše življenje je v rokah certificiranih. Zdravniki se torej danes ne ukvarjajo samo z bolnimi, kot nekoč, ampak tudi z zdravimi, saj imajo zdaj kot jasnovidci moč napovedati, da boste zboleli, in to preprečiti. In to počnejo s cepivi, pregledi in sistematičnimi pregledi. Ljudje so postali kot konji naprodaj.

ZDRAVNIŠKI POKLIC PRED NASTANKOM KAPITALISTIČNE MEDICINE

Konec 19. stoletja zdravniki niso bili ne bogati ne vplivni kot poklic. Zdravniki so bili v nižjih poklicnih družbenih slojih in so zaslužili od nekaj sto do nekaj tisoč dolarjev na leto. Ljudje so se pri zdravniku posvetovali le, če so mislili, da jim lahko pomaga ublažiti trpljenje zaradi kakšne bolečine. Niso imeli svojih ordinacij in svojega delovnega časa, ampak so na povabilo hodili domov in s svojim znanjem in izkušnjami pomagali ljudem. In izkušnje so prinesle znanje.

Terapije, ki so jih uporabljali, so bile večinoma sestavljene iz nasvetov in naravnih substanc, izvajali pa so tudi različne kirurške posege. Znanje teh zdravnikov je temeljilo na dolgoletnih izkušnjah, pa tudi na izkušnjah tistih starejših zdravnikov, pri katerih so se učili umetnosti zdravljenja. Potem so ga sami začeli prenašati na svoje študente, bodoče zdravnike. Vse metode zdravljenja, ki so jih uporabljali, so bile tiste, ki so se že izkazale za učinkovite, terapije, ki niso delovale, pa so bile zavrnjene. Tako so ti zdravilci natančno vedeli, kako pozdraviti zobobol, zmanjšati oteklino, omiliti okužbo ali kako ravnati s tumorji, razjedami ali glavoboli in zastrupitvami.

Takrat je bila medicina po njihovih teorijah o boleznih strokovno razdeljena na številne šole in pogosto so si nasprotovali.

Obstajala so le lokalna strokovna združenja, kjer je bilo mogoče izmenjati nekaj izkušenj, vendar ta združenja niso mogla določiti, kdo sme in kdo ne sme izvajati zdravljenja.

Ni bilo elitističnih klinik z elitnim zdravljenjem za bogate ali poceni za revne. Vsi ljudje so bili obravnavani enako, z metodami, ki so se v praksi izkazale za učinkovite. Torej, ponovimo še enkrat – kar nekoč pri zdravljenju ni dalo rezultata – je bilo trajno zavrnjeno. Ni bilo raziskovalnih centrov in znanstvenih inštitutov, ki bi certificirali terapijo s kemikalijo, za katero do tedaj ni slišal noben zdravnik, kaj šele uporabljal.

Zato je bila glavna naloga Rockefellerjeve fundacije to spremeniti in uporabiti v zdravljenju vse tiste kemikalije, ki bi jih proizvajal njihov ogromen kemično industrijski kompleks, ne da bi vsak zdravnik preverjal in ocenjeval njihov resnični zdravilni učinek. To bi lahko uporabljali le zdravniki, ki bi sprejeli tovrstno terapijo.

NE MORE SE VSAK UKVARJATI Z ZDRAVLJENJEM

Zato je bilo treba uvesti institucionalizirano zdravljenje pri močni avtoriteti kot je država, da bi zdravnike vzgajali v skladu z zahtevami poslovanja, da bodo verjeli le v tisto, kar jim predstavlja izobraževanje, in vsi tisti, ki tega ne bi sprejeli, ne bi mogli biti del zdravniškega poklica in ne bi mogli prejemati plače. Za izbor ustreznih zdravnikov bi bila zadolžena posebna strokovna združenja.

Tako je Rockefellerjeva fundacija preko svojih ljudi v ameriškem kongresu in strokovnih združenjih zdravnikov ter v medijih uspela preriniti več zakonov, ki naj bi obravnavali ljudi v družbenem sistemu, ki bi bil oblikovan v skladu s kapitalističnim interesi.

V ta namen je Carnegie Endowment, partner Rockefellerjeve fundacije, financiral izčrpno "strokovno" poročilo o zdravju ljudi in obravnavanje predstavil kot zelo slabo, javnost pa je bila po mnenju takratne nevladne organizacije prepričana, da je treba vse to izboljšati v interesu samih občanov.

Ključno vlogo pri vsiljevanju takšnih stališč je imel duhovnik Frederick T. Gates, ki je promoviral Rockefellerja kot velikega filantropa in seveda od njega prejemal denar.

Tu je bil tudi zdravnik, ki nikoli nikogar ni zdravil, je pa že sedel na mestu urednika vplivnega strokovnega časopisa American Medical Association. To je bil Maurice Fishbein, nemškega rodu. Z njima je bil na nalogi že omenjeni senator Royal S. Copeland, ki je imel zdravniško diplomo, a brez prakse in je sedel na mestu predsednika Ameriškega zdravniškega združenja, pa tudi Robert F. Wagner, senator iz New Yorka.  Seveda so bili vsi na Rockefellerjevi plačilni listi in delali so kot vplivni agenti.

Tako je bilo "njihovo mnenje" kot uglednih ljudi, ki se ukvarjajo z zdravjem, da MORA država bolj "skrbeti za zdravje" ljudi.

In ta »skrb« za zdravje malega človeka, ki je bila predstavljena kot »skupno dobro«, je bila največja zvijača kemično-farmacevtskega kartela, da bi od množičnega »zdravljenja« pridobil dobiček. Zato so morali zdravniki dobiti poseben družbeni status in vrednost, ki je še nikoli niso imeli.
(Naj omenimo, da je zdravniška praksa v Srbiji zadnjih deset let zelo kompromitirana, zato je celoten zdravstveni sistem zelo uničen. Lahko domnevate, da bo za vse nas »dobro«, da se državne slabe bolnišnice privatizirajo in prodajajo tujcem ter da se odpirajo poslovalnice npr. nekatere ameriške ugledne klinike. In potem bodo lahko množično zastrupljali in pohabili nevedno prebivalstvo Srbije in ga uporabili kot poskusne zajčke.)

ZAKONI MEDICINE DELAJO TOVARNIŠKE DELAVCE ZA PROIZVODNJO ZDRAVJA

Copelandov zakon iz leta 1935 je bil prvi, ki je odredil, da se zdravnike disciplinira in da vsi zdravniki v državi (v ZDA) delajo po določenih pravilih, tisti, ki bi radi še naprej zdravili brez zdravil (beri sintetičnih kemikalij), pa naj ostanejo brez nepovratnih sredstev Rockefellerjeve fundacije, "to je" glavnega zdravstvenega sklada", ki je že prevzel položaj "velikega dobrotnika".

Leta 1938 je senator Robert F. Wagner potisnil zakon o narodnem zdravju, ki je uvedel funkcijo glavnega zdravnika (Chief of Health), ki bo skrbel za zdravje celotnega naroda. Ta zakon je določal, da se v zdravstvu porabljajo ogromna sredstva iz državnega proračuna, zdravljenje pa poteka le s "pravimi" zdravili. Seveda ta zdravila niso nič drugega kot Rockefellerjeve kemikalije, ki so iskale kupca.

Wagner-Murrayev zakon iz leta 1945 je nalagal, da se državnega glavnega zdravnika poviša v nekoga, ki bi bil minister za zdravje, on pa bo tako rekoč nadzoroval vse v državi glede zdravljenja, izobraževanja zdravnikov ter odpiranja in opremljanja velikih klinik in znanstvenoraziskovalnih ustanov. Tako nastane izraz, ki je danes udomačen pri nas in to je »zdravstvo«, ki je postalo del državnega aparata. Ta zakon prvič omenja državne ukrepe za zdravstveno oskrbo celotnega naroda.

Izraza »zdravstveno varstvo« in »zdravstvena oskrba« sta značilna atributa, ki ju ves čas kampanje nenehno poudarjajo.  Zdravniki se torej ne ukvarjajo več samo z bolnimi, ampak tudi z zdravimi in tako vsi postanejo uporabniki »zdravstvenih storitev«. In to morajo plačati vsi, zdravje pa je postalo del državne politike.

Tako so se zdravniki preobrazili v uniformirane delavce, podobne tistim v tovarni. Po novem Rockefellerjevem zakonu bi jih zaposlovala in plačevala izključno država. Delali bi za določen delovni čas osem ur in prejemali plačo, ne glede na to, ali bi koga ozdravili ali bi bolnik umrl v agoniji. Še več je k temu statusu zdravnikov pripomogel Wagner-Murray-Dingelov zakon iz leta 1946. Po tem zdravniki praktično ne bi imeli interesa nikogar zdraviti. Zakon je določal tudi, koliko pacientov naj bi imel zdravnik ipd.

»Medicina je že od 30. let prejšnjega stoletja trdno v rokah organizirane stroke, ki z izdajo licenc in podeljevanjem akreditacij zdravstvenim šolam nadzoruje vstop v zdravniško dejavnost. Na čelu vsega je Ameriško zdravniško združenje (AMA) in nadzoruje znanstvene raziskave in medicinske šole.  Vsaka druga vrsta zdravljenja se počasi ukinja, saj bi zdravniki, ki tega niso hoteli spoštovati, ostali brez dotacij Fundacije in brez pacientov, ki bi jih napotili k izobraženim zdravnikom,« je leta 1949 zapisal Morice Bealle.

Zdravniške plače se se začele večkratno povečevati in zdravniki so vse bolj postajali pripadniki srednjega in višjega sloja, kar do takrat tega ni bilo. Zdravniški poklic je postal elitni poklic.

Richard Brown v svoji knjigi Rockefeller Medicine Men iz leta 1980 navaja, da sta bila v začetku 20. stoletja dva od treh zdravstvenih delavcev zdravnika.  »Danes je od več kot 4,7 milijona zdravstvenih delavcev le eden zdravnik. Na ta način zdravniki vse bolj postajajo menedžerji pri obravnavi pacientov, namesto da bi bili z njimi v neposrednem stiku.« Mnogi zdravniki niti ne znajo dati injekcije, in to je danes tudi dobro znano dejstvo. Tako kot mnogi zdravniki tudi oni paciente sploh ne marajo.  Zdravniki menedžerji nato vstopijo v politiko in inštitute, državne zdravstvene sklade in vlado.

»Danes so 4 od 10 zdravnikov v Združenih državah zaposleni v takšnih ustanovah, leta 1931 je bil to vsak deseti,« je leta 1980 zapisal Brown.

"Bolnice v Združenih državah porabijo 40 odstotkov stroškov zdravstvene oskrbe. Zdravstvene šole vodijo zdravniki sami, ki opravljajo tudi dobičkonosne prakse, prek njih pa se poklic kot tak vzdržuje in oskrbuje z novimi kadri", je leta 1949 dejal Maurice Bealle v svoji knjigi »Zgodba o zdravilih«.

VSE VEČ BOLEZNI IN VSE BOLJ RASTOČI FARMACEVTSKI TRG

Socialni filozof Ivan Ilić današnji medicini očita, da nas fizično, politično in kulturno vse bolj dela bolne. Danes velja, da je odhod k zdravniku kulturno. Obisk pri zdravniku je postal nekaj obveznega v življenju sodobnega človeka. Ljudje so prepričani, da bi brez zdravnika vsi umrli, redni neobiski pri zdravniku pa veljajo za primitivne in zelo nevarne.  Preprosto povedano, izkazalo se je, da brez zdravnika ni življenja.

Tovrstno ustrahovanje državljanov je v Srbiji še posebej prisotno v zadnjih letih z vstopom na trg velikih farmacevtskih podjetij, ki v bolnišnicah izvajajo različne vivo eksperimente in prodajajo medicinske pripomočke, ki so na Zahodu tehnološko zastareli ali pa je trg že prenasičen. Mamografi, skenerji, inkubatorji, respiratorji, slikanje z magnetno resonanco itd.

Na videz humana akcija »Bitka za dojenčke« je pravzaprav spretno zasnovana akcija črpanja denarja iz srbskih podjetij in od t.i.  tajkunov z namenom, da bi domnevno kupovali blago (inkubatorje) znanega nemškega podjetja Drägerwerk AG.  Promotor celotne kampanje je bila Rockefellerjeva medijska agencija RTV B92.

»Seveda vse te tehnološke novosti v medicini koristijo samo kapitalistom. Po Marxu se tehnologija in gospodarska organizacija dosledno oblikujeta v dialektičnem procesu," trdi Brown. Dražja diagnostika, dražje zdravljenje, večja sredstva itd. Toda ljudje ne postajajo bolj zdravi, nasprotno, vedno bolj so bolni in vedno bolj se bojijo za svoje zdravje.

Velike bolnišnice so tako dobro tehnično opremljene, da se z njimi ne morejo kosati nobene individualne veščine in znanje zdravnikov. Po petih do šestih letih težkega študija (s ciljem popolnega pranja možganov) se zdravnike vpelje v že razvito mašinerijo, v kateri delujejo izključno po protokolu in postopku, ki je že določen in za katerega se kot posamezniki ne morejo odločiti. Uporaba zdravila, ki še nikoli ni bilo uporabljeno, postane nekaj, kar vsak mlad zdravnik vidi kot priložnost, da poskusi nekaj novega. (In za to ga farmacevtska družba pogosto finančno stimulira). Pacientovo življenje v tem sistemu nima vrednosti. Velja le, dokler je pripravljen prejeti tovrstno zdravniško »pomoč«.

V ceno zdravljenja, ki je vsako leto višja, je seveda vštet tudi strošek vseh teh naprav. Na pacientih se vse pogosteje izvaja diagnostika, ki ji sledi terapija.  Ker ozdravljenja nikoli ni, se vedno odpre nova bolečina, ki se potem lahko zdravi že zaradi same terapije. V bistvu vsaka terapija s sintetičnimi kemikalijami ni nič drugega kot bolj ali manj akutna ali kronična zastrupitev.

Danes torej na Zahodu prevladuje le ena medicinska šola in to je šola alopatske medicine. Priljubljena je in podpira jo vplivna Svetovna zdravstvena organizacija. Vse druge medicinske šole so razvrščene kot "alternativne".

Zakon o zdravstvu, ki je bil sprejet v Srbiji in ki predpisuje obvezno izbiro zdravnikov, ni nič drugega kot ustvarjanje mreže pooblaščenih preprodajalcev zdravstvenih storitev, ki bo ljudem vsiljena kot obvezna preventiva. Po tem zakonu je ljudem v bistvu odvzeta pravica, da ne gredo k zdravniku in da sami odločajo o svojem zdravju in morebitni bolezni.

Obvezno zdravstveno zavarovanje je ideja ustvarjalcev Fabian Society. Cilj te izmišljotine je izključno rop državnih proračunov, torej kraja denarja državljanom za domnevno »zdravstvo«.

ZDRAVNIKI SO POSTALI STROJI

Študij medicine je izjemno težak, saj bodočega zdravnika naučijo delovati kot stroj. Medicinski študij je v nasprotju z vsako logiko in uporabo možganov za razmišljanje. Možgani bodočega zdravnika so modelirani izključno tako, da si zapomni le kup podatkov, ki mu jih pet do šest let servirajo kot »velika znanost«.

Zdravniki se preprosto učijo, da se kemični pripravek X daje v stanju Z ali pri bolezni, imenovani Y. Da mora biti Y v latinščini, da se vse zdi bolj resno. In to še bolj izčrpava možgane bodočega zdravnika. Vsi ti nauki so študentom predstavljeni kot »Sveti spisi« stroke, zato jih je treba obvladati. Verjeli ali ne, medicina ne uči, kaj je življenje, uči pa, kako je treba nekatere njegove manifestacije premagati in s katerimi kemikalijami jih nadzorovati. Kašelj, kihanje, vročina, izpuščaj, oteklina itd. so pogoji, ki jih je treba nujno omejiti. Vsak izrastek, ki se pojavi na telesu, a se o njem ne uči v anatomiji, se šteje za hudo motnjo.

Če se med obvladovanjem neželenih bioloških pojavov s kemikalijami pojavijo vidni znaki zastrupitve, se temu reče »stranski učinki«. Celotna alopatska medicina je pravzaprav organizirana kot militantna konjenica, ki ima nalogo pobiti, odstraniti in odpraviti vsako manifestacijo življenja, ki je v medicini opredeljena kot motnja, kot bolezen. Strah pred nalezljivimi boleznimi, domnevnimi virusi in bakterijami, ki se prenašajo po zraku in dotiku, ni nič drugega kot težka izmišljotina, ki prodaja zaščitne rokavice, sterilizatorje, maske, razkužila.

Dr. David L. Edsall, ki je bil nekoč dekan Harvardske medicinske šole, trdi, da ima manj skepticizma glede predmeta, ki ga poučujejo na medicinskih šolah kot na vseh ostalih šolah.  Študent medicine v celoti verjame v to, kar se nauči v šoli.  On daje kemično terapijo, tudi če na njej piše STRUP!

Tako današnji izobraženi zdravniki cepijo novorojenčke (sintetični vitamin K se vstavi takoj) in to preventivno, ker je NEKDO naročil, da se s tem prepreči morebitna krvavitev.  Otrokom brez zadržkov vkapajo atropin, ki je čisti strup, da bi »pravočasno« ugotovili, ali so degenerirani. Obvezni ultrazvočni pregledi otrokovih možganov so čisti zločin zoper zdravje, največje pa je seveda preventivno cepljenje, kjer nevarne organske toksine vbrizgamo neposredno v medcelični prostor oziroma krvni obtok. Danes je postalo čisto normalno, da pacientke opravijo preventivne operacije, da jim odstranijo mandlje in maternico, odstranijo razne izrastke, da »ne bi imele kasneje težav« itd.
Ogromna zgradba otroške bolnišnice v Philadelphiji je opremljena z opremo, zato sta diagnostika in tako imenovano »zdravljenje« zelo draga. Če je življenje del narave in naravnih procesov, potem v tako umetnem okolju ne more biti zdravega življenja. A zato je medicinski posel očitno zelo donosen. Presaditve organov za otroke so pri nas najbolj donosen posel. (Opomba: v Srbiji).

In vsi ti zdravniki s opranimi možgani, izobraženi za potrebe Rockefellerjevega dobička, vsega tega ne opazijo.

FARMACEVTSKE KEMIKALIJE SO ESENCA MEDICINSKIH ŠTUDIJ

In koliko je študij medicine povezan izključno s farmakopejo, potrjujejo naslednji citati iz knjige The Drug Story.

Dr. David L. Edsall je zapisal: "Nekaj ​​časa sem bil profesor terapije in farmakologije in iz izkušenj vem, da so bili študenti takrat dolžni, kar smo jim vsilili, da se naučijo imena neskončnega števila zdravil, od katerih je večina ničvrednih, samo zato, ker so bili še vedno omenjeni v učbenikih in nikoli niso bili v celoti zavrnjeni, saj se je o njih pozanimal tudi Državni komite za medicinske raziskave."

Arthur Robertson Cushny je bil profesor na Univerzi v Michiganu in je v svoji medicinski reviji Pharmacology and Therapeutics zapisal naslednje: "Višji profesorji medicine so zelo korektno skrajšali dolg seznam zdravil (beri farmacevtskih izdelkov), a se študent, ki vstopi v prakso, srečuje z veliko novih zdravil, ki so mu bila do takrat neznana, ne zavedajoč se, da so jih že preizkusili in zavrnili s strani njegovih učiteljev, in ga mika, da bi jih preizkusil sam in se prepričal na lastne oči (in tako pade v globok bazen nerazumnega empirizma).

"Tudi med izobraženimi zdravniki še vedno obstaja težnja, da se vsakemu novemu zelišču ali vsakemu novemu izdelku kemične industrije pripisujejo terapevtske sposobnosti." Prav to je tipična trgovska veščina nenehnega lansiranja novih izdelkov, še boljših in učinkovitejših. Pravzaprav, ko gre za medicino: kakšna je razlika med človekom, ki je živel pred 40, petdesetimi, 100 ali tisoč leti, in tem danes? Če je bilo zdravilo uspešno pred 100 leti, zakaj se nenehno raziskujejo nova in nova zdravila?

Dejansko večina kemikalij, imenovanih "zdravila", nima zdravilnega učinka. V mojo kožo ne morete vtreti nič zdravilnega, saj preprosto ne le, da nič ne absorbira, ampak je njegova naravna funkcija izločanje toksinov in umazanije iz telesa.  Pore ​​v koži delujejo samo v eni smeri, in sicer za izločanje toksinov navzven.

Telo je zasnovano tako, da ima odprtine, ki služijo za vstop hrane, in tiste, ki služijo za izstop toksinov. Žal alopatska medicina vse to zaradi dobička ignorira.  Znani prehladi in sezonske t.i  "Virusne" okužbe niso nič drugega kot preobremenjenost s toksini. Tam, kjer toksini največ prehajajo (in sicer skozi usta in nos), se pojavi tudi vnetje, saj se jih organizem skuša znebiti s kašljanjem in kihanjem ter zvišanjem temperature. In to je bilo razumevanje medicine, dokler Rockefellerjev kapitalistični kartel ni obrnil vso medicino na glavo zaradi dobička. Te manifestacije se zdaj skuša ustaviti in zatreti z različnimi pripravki. Nosna sluznica se izsuši in temperatura pade. Preprečeno je delovanje koristnih čistilnih bakterij.

»Odkar so goljufije in gangsterji, ki obvladujejo Ameriško zdravniško združenje, začeli urejati medicino, je ta organizacija postala ena najnevarnejših prevar v državi,« je pred petdesetimi leti dejal dr. Charles Lyman Loffler.

KONEC
Ivona Živković