UVAJANJE DRUGAČNE POLITIKE -politike novega tisočletja
Nekatere opredelitve politike
Umestitev države. Država je osnovna oblika političnega organiziranja neke družbene skupnosti, kot formalni predstavnik družbene enotnosti pa opravlja celo vrsto funkcij, ki so nujne za življenje družbe kot celote. Država je torej oblika javne oblasti, ki je tej družbi odtujena in nadrejena katere osnovna funkcija je varovanje in pospeševanje določenega ustroja družbe.
Glavno sredstvo države je uporaba ali grožnja uporabe legitimnega prisiljevanja, bistvo njene državnosti pa je obstoj aparata javne oblasti, ki razpolaga z monopolom organizirane prisile in je ločen od družbe.
V tem splošnem organizacijskem okviru neke države je državljan vsaka fizična oseba, ki je pravno vezana nanjo tako, da so ji formalnopravno zagotovljene in dostopne vse osebne in ekonomsko-socialne pravice, in sicer ne glede na to, ali živi na ozemlju te države ali pa nekje v tujini.
Prej omenjeno družbo pa lahko opredelimo kot organizirano skupnost ljudi, ki so povezani z vzajemnim delovanjem na naravi in z najrazličnejšimi medsebojnimi odnosi. Pogoj nastanka in obstoja neke razredne družbe je proizvodnja različnih (materialnih) dobrin, iz katere izvirajo tudi odnosi znotraj nje.
Znotraj neke države imajo pomembno in velikokrat tudi odločilno vlogo politične stranke, ki jih kaže razumeti kot razmeroma stalne organizacijske tvorbe. Njihovo bistvo je v tem, da temeljijo na razredni razčlenjenosti družbe in si v okviru določene ideologije prizadevajo bodisi pridobiti ali ohraniti državno oblast oz., da bi bile v njen vsaj udeležene. V tej zvezi se srečujemo tudi s pojmom politika, ki predstavlja področje odnosov med posameznimi razredi v družbi oz. kot njihov odnos državne oblasti in boja za osvojitev ali ohranitev te oblasti.
Splošna umestitev politike. Po nekaterih zelo splošnih opredelitvah naših leksikografov naj bi politiko v ožjem smislu razumeli kot dejavnost neke države ali kot neko ravnanje, ki je usmerjeno nanjo. V širšem smislu pa naj bi kot politiko razumeli vsako družbeno dejavnost, s katero se ureja temeljni položaj človeka in družbenih skupin v posamezni družbi in v mednarodnih razsežnostih.
Bistvene prvine oz. sestavine politike po teh opredelitvah so: politični subjekti, kot osebnosti in nosilci te zavestne dejavnosti; politična ideologija, kot nauk o poglavitnih idejah v njenem okviru; in politična aktivnost, kot zavestna dejavnost v njenem okviru. Politika se običajno poimenuje glede na njene subjekte (npr. državna politika, strankarska politika, politika združenih narodov, ipd.), pa tudi po drugih merilih, med katerimi sta zlasti pomembna ozemeljski obseg in vsebina politične dejavnosti (npr. zunanja politika, notranja politika, stanovanjska politika, kulturna politika, znanstvena politika, itn.).
S proučevanjem in raziskovanjem politike se ponekod ukvarja posebna družboslovna veja, ki jo največkrat imenujemo "politologija" in jo opredeljujemo kot znanost oz. znanost o politiki. Nekateri politologijo uvrščajo med najstarejše znanstvene veje, ki pa so jo šele v novejšem času začeli uvajati tudi kot samostojno študijsko in raziskovalno smer.
Pri nas so še nedavno tega v okviru tovrstnega visokošolskega študija gojili vrsto njenih disciplin (npr. politična teorija, zgodovina političnih doktrin, politični sistemi, znanost o upravljanju , mednarodni odnosi, sodobno delavsko in socialistično gibanje, politična teorija socializma, ipd.).Medtem, ko so po zaključku študija iz tega okvira prihajali tako imenovani "politologi", ki naj bi se po teh opredelitvah znanstveno ukvarjali s politiko.
Vendar se je večina njih potem znašla na različnih bolj ali manj pomembnih mestih v državni upravi in v vodstvu podjetij. Tako je mogoče veliko teh kadrov najti med sedanjo tako imenovano "menedžersko elito", ki jo je naplavil prejšnji (socialistično-samoupravni) sistem.
Ustvarjalna opredelitev politike. Poleg navedenih zelo splošnih opredelitev politike, kakršne lahko srečamo samo v okviru nekdanjih socialističnih držav, pa, seveda, lahko zasledimo tudi popolnoma drugačne opredelitve politike. V strokovni literaturi razvitih držav je politika opredeljena kot zelo pomembna strokovna dejavnost, ki predvsem odloča o gospodarskem življenju in rezultatih gospodarske dejavnosti v neki družbeni skupnosti.
V okviru take strokovne dejavnosti se na ustvarjalen način in na znanstveni podlagi odloča o temeljnih ciljih za delovanje slednje, oz. se izbirajo ustrezne strategije za usmerjanje delovanja družbene skupnosti za doseganje njenih temeljnih ciljev. Na podlagi take dejavnosti se politika konkretizira z ožjo določitvijo ciljev v času in prostoru, z opredelitvijo potrebnih nalog in ciljno usmerjenih aktivnosti za njeno uresničitev.
Hkrati politika predstavlja tudi podlago za usmerjanje miselnega ustvarjalnega dela v družbeni skupnosti, ki jo v širšem smislu razumemo kot državo, v ožjem pa smislu pa kot posamezno gospodarsko družbo ali podjetje. Ustvarjalnost (razumemo jo kot razmišljanje, ki rodi nove ideje) oz. ustvarjalno delo je potemtakem ključni dejavnik pri oblikovanju in udejanjanju tako opredeljene politike.
V razvitem zahodnem svetu torej politiko opredeljujejo kot ustvarjalno dejavnost, v okviru katere se iščejo in izbirajo temeljni cilji neke družbene skupnosti, medtem ko je odločanje v politiki osrednje jedro njene državnosti. Pripravljanje osnov politike je zato treba razumeti kot zelo zahtevno strokovno delo, ki mora biti med drugim naslonjeno tudi na znanstvena izhodišča in ustvarjalno razmišljanje tistih, ki predlagajo določeno politiko.
To pa so izbrani predstavniki družbene skupnosti (poslanke in poslanci) v njenem najvišjem državnem organu (parlamentu) in poleg njih tudi nekateri zaposleni v državnih organih, ki imajo posebna pooblastila. Predstavniki družbene skupnosti v njenem parlamentu oz. po naše poslanci se tako pri oblikovanju in udejanjanju določene politike pojavljajo v posebej zahtevni vlogi, saj preverjajo zamisli take politike, jo dopolnjujejo in potrjujejo ter pooblaščajo določene državne organe oz. druge izvajalce za njeno uresničitev.
Tako oblikovana politika neke družbene skupnosti se potem v najožjem smislu vsebinsko nanaša na proizvodnjo, tržno in finančno usmeritev njenih gospodarskih delov oz. na posamezne gospodarske družbe ali podjetja. Razen tega se sprejeta politika odraža tudi v medsebojnih (človeških) odnosih znotraj teh delov, z vidika bodočnosti (razvoja) pa se nanaša tudi na znanost. Politiko takih gospodarskih delov je sicer mogoče obravnavati celovito, toda v resnici je njihova politika sestavljena iz vrste ožjih politik:
razvojna politika, glede razvoja njenega celotnega poslovnega procesa s posebnim poudarkom na inovacijski dejavnosti, razvoju izdelkov in tehnologije ter zato potrebnih investicij; politika kakovosti, glede stopnje kakovosti izdelkov, ki jo omogoča vgrajena tehnologija proizvodnega procesa in zahteva tržišče oz. jo je pripravljeno tudi plačati;
finančna politika glede preskrbe, preoblikovanja, uporabe in vračanja vseh vrst finančnih sredstev; proizvodna politika glede obsega in asortimana tržno želenih izdelkov, tehnologije proizvodnega procesa, tehnične ravni proizvodnje, ipd.;
politika nabave, glede obsega, načina in virov preskrbe s surovinami, materiali, energijo, storitvami, ipd. politika prodaje glede plasiranja izdelkov in doseganja potrebne donosnosti in tržne vrednosti prodanih izdelkov in storitev;
in kadrovska politika glede izbire, izobraževanja in razmeščanja strokovnih in vodilnih ter drugih kadrov, kot tudi glede življenjskih in delovnih razmer v gospodarski družbi, ravni plač, ipd.
Morda kaže k navedenim opredelitvam politike dodati še to, da je na ustvarjalnost in znanost naslonjena politika v primerjavi z drugačnimi pristopi lahko tudi veliko bolj dolgoročna. Poleg tega pa ustvarjalen in znanstven pristop pri oblikovanju politike zagotavlja tudi precej več manevrskega prostora.
Preživelo razumevanje politike. Mnogi podatki in izkušnje kažejo, da je navedena ustvarjalna opredelitev politike pri nas zelo zapostavljena. Pri nas namreč še vedno prevladuje razumevanje politike, kot je bilo razširjeno v preteklem (socialistično-samoupravnem) obdobju in ga nakazuje prej omenjena splošna opredelitev politike. Po tem razumevanju je politika zgolj samo nekakšna stalna planska odločitev ali pravilo obnašanja v možni situaciji, medtem, ko je planiranje najširši okvir poslovnega odločanja v taki družbenopolitični (samoupravni) skupnosti.
Vendar očitno velja podpirati in se zavzemati za omenjeno ustvarjalno opredelitev politike, medtem, ko gre planiranje razumeti kot pomembno sredstvo za udejanjanje politike. razlika med obema pristopoma je očitna in v vsebinskem smislu tudi zelo pomembna. Zato se ne gre čuditi, da so sedanjemu popolnoma zgrešenemu in že davno preživelemu razumevanju politike pri nas potem zelo podobni tudi doseženi rezultati.
DEJANSKE RAZMERE NA PODROČJU POLITIKE V SLOVENIJI
Posledice preteklega dogajanja. Iz navedenih splošnih opredelitev politike je tako med drugim mogoče izluščiti tudi srž sedanjih ključnih problemov. V preteklosti so bile take opredelitve politike nujne zato, da so o vseh najpomembnejših družbenih vprašanjih lahko odločali v tesno zaprtih partijskih krogih. Zato so bila v tistih časih potrebna taka predstavniška telesa družbene skupnosti, ki so brez lastnega razmišljanja in prispevka samo potrjevala tako sprejete (partijske) odločitve.
Potreben je bil torej nekakšen glasovalni stroj, ki je lahko zagotovil tudi širše sprejetje take politike, medtem ko je dobro utečen represivni aparat politične policije med drugim zagotavljal tudi njeno uresničevanje. Zato je bil izumljen tudi tako imenovani "delegatski sistem" v nekdanji državi, ki je dolga leta pod plaščem samoupravljanja med drugim zagotavljal tudi legitimnost odločanja o politiki oz. najpomembnejših vprašanjih v zelo ozkih krogih.
Razumljivo mora biti, da je bila stroka pri tem potisnjena povsem v ozadje, saj so prevladovali čisto drugačni (največkrat zgolj samoljubni) interesi. Nenazadnje to tudi ni čudno, saj so bili skoraj vsi tedanji voditelji brez ustrezne izobrazbe. Samo redki med njimi so jo pridobili šele kasneje, vendar večinoma na politološkem področju, ki pa je že bilo omejeno in je zato mogoče oceniti tudi vrednost take izobrazbe.
Tako razumevanje politike in obnašanje pri njenem sprejemanju in udejanjanju v preteklosti pa še vedno predstavlja veliko breme na ramenih večine tistih, ki se še danes hočejo ukvarjati z zelo podobno politiko. Edina razlika je pravzaprav samo v tem, da so zamenjali in preimenovali le ogrinjalo, s katerim je tako početje prekrito. Nekdaj se je tak plašč imenoval "socialistično samoupravljanje", danes pa mu isti ljudje brez sramu rečejo "demokracija", čeprav je dogajanje pod njim ostalo več ali manj nespremenjeno.
Vseh teh (kvazi) politikov gotovo ne moti niti dejstvo, da je tako njihovo obnašanje in ravnanje na področju politike, ki so ga v pomanjkanju lastnih idej očitno prevzeli od svojih predhodnikov in vzornikov, že davno tega povozil čas. Zato ga tudi ne morejo več vleči s seboj v nedogled, čeprav si nekaj takega, seveda, močno želijo.
Sedanje strankarsko obnašanje. Sedanje stanje na področju splošnega razumevanja politike in ravnanje političnih strank pri njenem oblikovanju ter sprejemanju v primerjavi z bližnjo in daljno preteklostjo sploh ni dosti drugačno. Kljub nekaterim navideznim demokratičnim spremembam v letu 1990, je vsaj glede politike vse več ali manj ostalo pri starem. Za politične stranke, ki so izšle iz tedanjega okvira družbenopolitičnih organizacij (takratne ZKS, ZSMS, in SZDL, ki so se postopoma prelevile v sedanji stranki SD, LDS, ZARES, SNS in DESuS) je to popolnoma razumljivo in kaj drugega tudi ni bilo mogoče pričakovati. Zato glede njihovega obnašanja na področju politike tudi ne gre izgubljati besed.
Vendar pa ni mogoče razumeti, da tudi nove politične stranke oz. tako imenovane "stranke slovenske pomladi" niso na področje oblikovanja in sprejemanja politike vnesle nobenih pretresljivih sprememb. Prav nasprotno, mogoče je celo trditi, da so bile v mnogo čem celo precej manj domiselne od bivših političnih strank oz. so se večinoma obnašale še bolj "papežko od papeža". Kot je že bilo povedano se to dogaja zaradi prevelike zaverovanosti njihovih (takratnih in nekaterih sedanjih) voditeljev samih vase in v svojo (ne)sposobnost.
Najbolj zgovoren dokaz za to trditev je klavrn razpad tedanje koalicije novih političnih strank. (poimenovane Demos), Nekaterih hudih posledic tega nerazumnega in samoljubnega početja pa zagotovo ne bo mogoče nikoli ustrezno premostiti. Teh žalostnih dogodkov prizadete politične stranke danes najraje niti ne omenjajo, ali pa jih skušajo opravičiti z velikimi takratnimi razlikami med njimi. Vendar s takimi izgovori, seveda, ne morejo prikriti resničnega vzroka za njihov neuspeh.
Vse po vrsti so namreč delale popolnoma enake napake kot njihovi (socialistično-komunistični) vzorniki, tudi novodobni politiki so se zapirali v preveč ozke kroge in se naslanjali samo na "preverjene kadre". Nove politične stranke so očitno spregledale dejstvo, da so taka "pravila igre" iz preteklosti lahko delovala le s pomočjo ustreznega represivnega aparata (politične policije), katere pa one niso imele več na razpolago.
Razvrednotenje slovenske pomladi. Tedanja nezrelost "pomladnih" političnih strank je bila zaradi pomanjkanja neposrednih izkušenj na področju oblikovanja in sprejemanja politike morda tudi opravičljiva, danes pa teh izgovorov ne more biti več. V preteklih letih se je namreč jasno izkazalo, da so "pomladne" stranke pravzaprav v ničemer ne razlikujejo od njihovih nasprotnic, to je strank, ki so izšle iz propadlega komunističnega enoumja.
Medtem so se že vse pomembnejše med drugim znašle na oblasti in celo v koaliciji s strankami ki gojijo miselnost starega kova. Prav neverjetno se zdi, kako so se vse od njih neverjetno hitro prilagodile razmeram na področju oblikovanja in sprejemanja politike, ki vladajo pri nas že desetletja. Navadno so v teh strankah dvignili svoj glas proti takemu početju šele takrat, ko so v koaliciji tudi dejansko postali "peto kolo" in se zavedli, da so bili le "demokratičen okrasek" navidezne demokracije, ali ko so jih iz nje nagnali.
Sprašujemo se še kakšno sporočilo volivcev bi novodobni politiki še potrebovali, preden bodo dokončno dojeli, da se je njihov čas v pravi slovenski pomladi nepreklicno iztekel, ker ga niso znali ali hoteli izkoristiti takrat, ko je še delal v njihov korist.
Volitve v predstavniška telesa. Vse doslej navedeno je le delen razlog za sedanje razmere na področju politike. poglavitni razlog namreč tiči v tem, da v najvišje predstavniško telo na tako zahtevno delovno mesto, kot je poslanec, tudi danes prihajajo ljudje (tako kot nekdaj delegati), ki večinoma sploh nimajo ustrezne izobrazbe in ostalih potrebnih referenc kot so npr. delovne izkušnje in neoporečne etične lastnosti.
Pri njihovi izbiri namreč še vedno prevladuje razmišljanje iz bližnje in daljne preteklosti, da je treba za taka mesta izbrati ljudi, ki bodo "ob pravem času in za pravo stvar dvignili roko". Razen nekaterih izjem tudi med sedanjimi poslanci lahko najdemo ljudi, ki v tako pomembnem organu kot je parlament, praktično ne morejo početi kaj drugega kot da na dogovorjen namig pritisnejo na ustrezen gumb.
Čeprav verodostojnih podatkov ni mogoče dobiti, vseeno lahko trdimo, da v vseh sedanjih političnih strankah prihajajo do svojih kandidatk in kandidatov na volitvah na povsem enak način oz. z istimi metodami. Vendar takih metod ni mogoče najti v nobenem učbeniku, ker so posledica dolgoletne prakse v tako imenovanih "kadrovskih kuhinjah". V njih so se učili od istih kuharjev in se tudi izučili za to obrt skoraj vsi sedanji politiki, pa če to hočejo priznati ali pa ne.
Mnoga znamenja tako pritrjujejo domnevo, da večino kandidatov sedanjih političnih strank na volitvah bržkone izberejo in določijo v zelo ozkem krogu najbolj vplivnih političnih veljakov Glede na rezultate takšnega izbora, ki jih zaradi javne objave tudi ne morejo prirediti in olepšati, pa je več kot očitno, da pri njihovih merilih za izbor izobrazbena raven in druge reference nima nobene večje teže. To potrjuje tudi dejstvo, da tudi največje stranke potrjujejo listo kandidatk in kandidatov kar v paketu.
To med drugim tudi dokazuje, da ni notranjega rivalstva med več kandidatkami in kandidati, kar kaže na popolno pomanjkanje demokracije znotraj domala vseh strank. Tudi zato se že več let zapored na listah istih strank pojavljajo eni in isti ljudje, ki so potem izvoljeni zaradi imena stranke in ne zaradi lastnega imena. Proporcionalni sistem pa pri tem dodatno podpira nerazumne volilne rezultate.
Značilnost slovenskega parlamenta. Takšen pristop v okviru sedanjih parlamentarnih strank glede izbiranja njihovih kandidatov za volitve, seveda, odseva tudi v slovenskem parlamentu. Zgolj na podlagi tistega, kar je mogoče prebrati ali videti preko televizije, lahko strnemo naslednje njegove slabosti:
· Nestrokovnost. Ker pride v parlament veliko poslancev s popolnoma neprimerno strokovno izobrazbo (torej nestrokovnjaki) je razumljivo, da mora takšno vrzel nekdo nadomestiti. Zato poslanci potrebujejo tudi mnoge strokovne sodelavce, da opravijo delo namesto njih. Nekateri jih pripeljejo kar s seboj in zato ne morejo biti bistveno drugačni od njih. Zaradi takšnih razmer se potem tudi ne gre čuditi premalo domišljeni zakonodaji, ki jo največkrat sprejmejo šele po mnogih težavah in zapletih. Velikokrat se tudi zgodi, da sicer dobro pripravljeni zakonski predlog poslanci s svojimi premalo premišljenimi amandmaji povsem izmaličijo. Poznamo pa seveda tudi sprejemanje zakonov s preprostim preglasovanjem, ko niso upoštevani nikakršni še tako dobri predlogi sprememb ali dopolnil.
· Neučinkovitost. Seje parlamenta so navadno dolgotrajne in se običajno že začnejo z mnogimi zapleti. Pogosto porabijo poslanci kar cel delovni dan in tudi več samo za dogovore o vsebini dnevnega reda za posamezno sejo, medtem ko se posamezno zasedanje potem veleče tudi po več mesecev. Tako večino svojega dela poslanci uspejo dokončati predvsem v okviru tako imenovanih "izrednih" zasedanj parlamenta, ki jih je v primerjavi z rednimi kar nekaj več.
· Dolgoveznost. Kadar si seje ogledamo preko tv zaslonov in vidimo neposreden vpogled v delo parlamenta lahko vidimo, da mnogi poslanci porabijo ogromno časa za povsem nepotrebne in dolgovezne razprave ter prazno besedičenje. Medtem pa nekateri poslanci za govornico samo prebirajo vnaprej pripravljena besedila, kar izkazuje in poudarja njihovo (ne)sposobnost.
· Potratnost. Poleg razvpitih poslanskih plač (te zagotovo niso v skladu s sedanjo splošno izobrazbeno ravnijo in sposobnostjo večine poslancev) in pretiravanja ob nenehnih prostorskih preureditvah parlamenta nekateri znaki kažejo, da se tudi v parlamentu zgledujejo po potratni državni upravi. Tu naj še posebno izpostavimo oz. spomnimo na nekakšen "funkcionalni dodatek" za delo poslanca v njegovi volilni bazi, s katerim so si še povečali svoje že itak previsoke plače.
· Privilegiranost. Poslanci so obdržali skoraj vse privilegije "zaslužnih" politikov iz nekdanjega obdobja (npr. državna stanovanja, visoke plače, subvencionirano prehrano, službena vozila, enoletno financiranje po poteku mandata, ipd.).
Preseganje sedanjega stanja. Vse doslej navedeno skupaj z razmerami v slovenskem parlamentu, seveda, močno vpliva tudi na splošne družbene razmere, zlasti pa na čedalje bolj neugodno gospodarsko stanje. To je poglavitni razlog, da hočemo v okviru nove politične Stranke Osveščenih Politikov Slovenije - OPS preseči sedanje neugodno stanje in ga nadomestiti z ustreznejšimi metodami in pristopi.
Oblikovanje in sprejemanje politike tako želimo postaviti na popolnoma drugačne (izključno strokovne) temelje in odmisliti vse tovrstne zglede iz preteklosti in sedanjosti. Predvsem pa hočemo z drugačnimi zgledi vplivati na odstranitev že omenjenih metod dela v strankarskih "kadrovskih kuhinjah", ki so zagotovo osrednji vzrok za večino sedanjih problemov.
Te trditve potrjujejo že nekatere navedbe v osnutku statuta in programu dejavnosti Stranke OPS, kjer gre zagotovo za nekatere ključne nove pristope. Brez lažne skromnosti lahko celo rečemo, da gre za inovacijo, saj podobnih rešitev ni mogoče nikjer zaslediti. Pravzaprav takih zgledov tudi nismo iskali, ker nam sploh niso bili potrebni.
Do navedenih novih rešitev, ki bodo na tem mestu še podrobneje pojasnjene smo prišli samo na podlagi logičnega razmišljanja in striktnega ločevanja vzrokov od posledic, kar edino lahko pripelje do ustrezne in prave rešitve problema. Po tej poti nastane tudi največ inovacij, kar potrjujejo tudi mnogi dobro znani primeri.
Vendar pa neke inovacije (iznajdbe), seveda, ni mogoče presojati samo na podlagi nekakšnih zgledov. Če bi tako ravnali že pradavni predniki, se gotovo nebi mogli oprijeti zamisli, denimo, "okroglega kolesa", kar pa je kot dobro vemo povzročilo pravi preporod na tehničnih področjih in omogočilo tudi mnoge nadaljnje iznajdbe.
DRUGAČNI KANDIDACIJSKI POSTOPKI
Povzetek statutarnih določil. Iz predstavljenega osnutka Statuta Stranke OPS je mogoče razbrati, da se bodo kandidacijski postopki začeli nekako tri mesece pred začetkom volitev za državni zbor, organe lokalnih skupnosti ali predsednika republike. Takrat bo njen izvršni odbor pripravil in objavil javni razpis za izbiro kandidatk in kandidatov Stranke OPS na volitvah in določil pogoje za prijavo ter rok za zbiranje prijav in izbiro kandidatov.
Hkrati bo oblikoval in določil potrebne volilne komisije, ki bodo imele najmanj sedem članov, imenoval pa bo tudi njihovega predsednika. Izvršni odbor bo oblikoval in določil merila za izbor kandidatov Stranke OPS na volitvah ter določil program, postopek in sredstva za vodenje volilne kampanje.
Pripravil bo tudi javni razpis za izbiro kandidatk in kandidatov Stranje OPS za delovna mesta v državnih organih oz. občinskih in mestnih upravah glede na dosežen volilni izid in določil rok za zbiranje prijav in njihovo izbiro. Glede na ta izid bo oblikoval in določil tudi merila za izbor kandidatk in kandidatov Stranke OPS za omenjena delovna mesta v državnih organih oz. občinskih in mestnih upravah.
Na tak javni razpis za kandidate Stranke OPS na volitvah se bodo lahko prijavile vse polnoletne državljanke in državljani Republike Slovenije, ki bodo ustrezali pogojem navedenih v javnem razpisu in bodo v roku predložili svojo pisno prijavo. V kolikor prijavljeni kandidatke in kandidati ne bodo člani Stranke OPS, bodo hkrati s prijavo morali predložiti še podpisano pristopno izjavo, s katero bodo sprejeli njen statut in program dejavnosti.
Primer javnega razpisa. Med poglavitnimi novostmi v teh kandidacijskih postopkih lahko poudarimo zlasti javne razpise Stranke OPS za pridobivanje njenih kandidatk in kandidatov na volitvah in kasneje tudi za njena mesta v državni ali lokalni upravi glede na volilne izide. Čeprav ne želimo prehitevati nekaterih dogodkov, naj zaradi večje razumljivosti te osrednje novosti (glede na sedanje strankarsko početje) vendarle navedemo besedilo enega takih razpisov. (Besedilo razpisa OPS lahko preberete TUKAJ)
Navedeno vsebino razpisa je treba vzeti le kot vzorec, ki ga bo treba ustrezno prilagoditi takratnim razmeram, ko bo postal tak razpis tudi aktualen. Kot je razvidno, se nanaša na volitve v državni zbor, ki so za našo prihodnost bržkone tudi najbolj pomembne, medtem ko bo moral biti tak razpis v primeru tako imenovanih "lokalnih" volitev, seveda, precej drugačen.
Vendar po glavno sporočilo takega razpisa v vseh primerih popolnoma enako. Na ta način naj bi v vsa predstavniška telesa in organe družbene skupnosti pripeljali strokovno podkovane ljudi, ki sedanje neugodno splošno stanje edini lahko obrnejo v pozitivno smer.
mag. Janez Šček, univ.dipl.oec
