Deveto duhovno spoznanje oriše prihodnost človeštva v naslednjem tisočletju (opomba: tem tisočletju) in ponuja vizijo povsem nove civilizacije. Slednja bo udejanjena, ko bodo ljudje združili vsa do sedaj opisana duhovna spoznanja v zavestni način bivanja. Poglavitna vloga spoznanja o novi kulturi je v tem, da ustvarimo potrebno zaupanje v nadaljnji razvoj.
Spoznanje o novi kulturi poudarja vez med spoštovanjem lepote in duhovnim razvojem. Bolj ko opažamo lepoto in energijo okoli sebe, toliko bolj se razvijamo. In bolj ko se razvijamo, na višji energijski ravni vibriramo. Povečana zaznava in višja energijska bilanca bosta ljudem naposled omogočili prehod meje med finančnim in nevidnim svetom, od koder smo pravzaprav prišli, in kamor se vračamo po izrabi ali smrti svojega materialnega telesa.
Spoznanje o novi kulturi na opogumlja, zlasti v trenutkih, ko podvomimo o svoji življenjski poti in izgubljamo vizijo svojega duhovnega procesa. Pomirja nas tudi s pripovedjo, da se z duhovnim razvojem približujemo dnevu, ko bomo dosegli svet precej višje energijske vibracije, ki že obstaja prav tu, kjer smo sedaj.
Življenje v novem tisočletju
Pomembne kozmične spremembe. Nahajamo se na začetku novega tisočletja, ki bo zagotovo bistveno drugačno od dosedanjega. To je mogoče upravičeno sklepati na podlagi nekaterih pomembnih kozmičnih sprememb, saj bo Sonce v naslednjem tisočletju (Opomba: tem tisočletju) prestopilo iz ozvezdja Rib v ozvezdje Vodnarja, ki sta si po astroloških značilnostih skoraj v popolnem nasprotju.
Če ob tem nekaterih starih svetopisemskih prerokb, o katerih bo govor v naslednjem poglavju, niti ne omenjamo. Kakorkoli že, v naslednjem tisočletju (Opomba: torej tem tisočletju) lahko že v prvem stoletju zanesljivo pričakujemo nekatere zelo bistvene premike, nekako v slogu že precej obrabljene floskule nekega politika: »Nič več ne bo tako, kot je bilo.«
Vendar je slednji verjetno imel v mislih skrb za svoj fevd in vse zatečene oblastniške privilegije, mi pa predvsem mislimo na omenjeno kozmično spremembo glede ozvezdja Vodnarja in njegove astrološke značilnosti. Zato je moč pričakovati in tudi napovedati, da bo to zodiakalno znamenje dalo zlasti novi duhovnosti nesluten razmah.
Premik v duhovnem razvoju. Razširilo se bo razumevanje, da smo tu in zdaj zaradi svojega duhovnega razvoja in ne zaradi ustvarjanja in kopičenja materialnih dobrin. Rezultat tega razumevanja bodo spremembe vibracijske frekvence naše duhovne energije, medtem ko bo iskanje resnice vodilo v nov življenjski slog.
Ko bo dosežena kritična masa ljudi, ki razumejo nova duhovna spoznanja, se bo to razumevanje razširilo na ves planet. Sledilo bo obdobje intenzivnega pogleda navznoter. Ljudje bodo začeli dojemati lepoto in dragocenost naravnega sveta; razumevanje njegove duhovne biti pa se bo stopnjevalo in jih spodbujalo, naj ohranjajo in častijo gozdove, reke, jezera, morja, gore, puščave in svete kraje. Tako ozaveščeni ljudje novega tisočletja ne bodo več dopuščali gospodarskih dejavnosti, ki bi ogrožale vse te naravne zaklade.
Razodevanje usode. S prepoznavanjem naključij in intuitivnih prebliskov, ki nam osvetljujejo pot, bomo zadovoljili potrebo po pomenu in smislu. Da bi mogli prisluhniti vsaki novi resnici, se bomo bistveno upočasnili in čuječe spremljali nova pomembnejša srečanja. V vsakem srečanju bomo izmenjali vprašanja in dobili novo smer in spoznanja, ki bodo spreminjala vibracijsko raven.
S sprejemanjem jasnih intuitivnih prebliskov o tem, kdo smo in kaj naj bi sploh počeli, bomo začeli menjavati zaposlitve, ki nam bodo omogočale nadaljnjo rast. Vsak posameznik bo korak za korakom sledil svoji usodi in povsem naravno doživljal intuitivne prebliske, povezane tudi z reševanjem družbenih problemov in problemov okolja.
Osveščena skrb za okolje. Postopoma bodo ljudje prerasli potrebo po obvladovanju narave in bodo veliko bolj kot do sedaj častili naravne energijske vira gora, puščav, gozdov, rek, jezer in morij. V novem tisočletju bodo mnogo bolj kot doslej varovali zlasti gozdove, bolj bodo zaščitili tudi nekatere druge naravne lepote.
Ljudje bodo živeli v bližini svetih krajev, a tudi v primerni oddaljenosti od urbanih središč zelene tehnologije, kjer se bodo oskrbovali z življenjskimi potrebščinami, kot so hrana, obleke in drugo. Skrbno bodo gojili vrtove okrog svojih bivališč in pošiljali energijo užitnim rastlinam v njih. Ne bo jih več vodila vlada političnih oblastnikov, temveč njihova lastna intuicija, zato bo vsak natanko vedel, kaj naj dela in kako naj se usklaja z delovanjem drugih.
Nastanek duhovne ekonomije. V naslednjem tisočletju (Opomba: tem tisočletju) bodo ljudje namerno omejili število rojstev, da bi se s tem izognili problemom prenaseljenosti. Dojeli bodo, da je denar samo ena od oblik energije. Zavedali se bodo, da doteka v praznino, nastalo z dajanjem, podobno kot nam doteka energija, ko jo pošiljamo navzven.
Taka duhovna ekonomija bo naposled sprožila pravi premik v poslovni kulturi naslednjega (Opomba: tega tisočletja) tisočletja, saj bo zajela čedalje več ljudi. Avtomatizirana pridelava dobrin bo ljudem omogočila, da bodo zadovoljevali svoje potrebe brez denarne izmenjave, ne da bi se prepustili lenobi in brezdelju. Ko se bodo rešili strahu pred pomanjkanjem in potrebe po nadzoru, bodo rešili okolje, nahranili lačne in vpeljali demokracijo.
Zaradi avtomatizacije proizvodnje dobrin bodo imeli ljudje več časa, tako da se bodo mogli posvetiti drugim zanimanjem. Delovni čas bo krajši. Na enem delovnem mestu s polnim delovnim časom, ki ga sedaj zaseda en človek, bosta delala po dva ali trije. Nihče ne bo pretirano porabljal, saj bodo ljudje opustili potrebo po lastništvu in nadzoru. Bolj ko jim bo energija dotekala, hitrejši bo proces njihovega razvoja in višja bo njihova (energijska) vibracijska raven.
Razvoj duhovne doktrine. Vsa evolucija bo temeljila na duhovnih načelih, sedanje religiozne dogme pa se bodo morale spreminjati in zajeti tudi revolucijo posameznika. Doslej se je religija ukvarjala s človeštvom, ki išče odnos z višjim virom duhovne energije. Šlo je za zaznavo Boga znotraj vernikov, ki naj bi jih izpolnjevala in jim dajala večji pomen.
Vendar se je ta zaznava izkrivila, ko so začeli cerkveni vodje razlagati »Božjo voljo«, namesto da bi ljudem pokazali, kako je mogoče najti to smer v sebi. Pričakujemo lahko, da bo nekdo med ljudmi z novo kulturo spoznal, kako naj se poveže z »Božjim virom« energije. Tako bo postal zgled, da je takšna vez tudi možna.
Nato bodo tudi drugi sledili tej poti in se povezali z istim virom energije. Ko bodo ljudje naposled lahko dvigali energijsko vibracijsko raven na čedalje svetlejše in čistejše duhovne frekvence, bodo cele skupine ljudi zaživele v drugačnem – za običajno oko nevidnem svetu. Videti bo, kot da so nekam izginili, toda ta, za navadne ljudi nevidna, skupina bo čutila, da je še zmeraj na istem kraju, le v svetlejši in bolj duhovni obliki.
Zmožnost povečanja energijske frekvence in postati za navadno oko neviden, bo naposled omogočila prehod meje med tem življenjem in svetom, od koder ljudje prihajajo in kamor gredo po smrti njihovih materialnih teles. Doseči nebesa na zemlji, kar dvig duhovne vibracije pravzaprav pomeni, je navsezadnje tudi smisel človekovega obstoja na tem planetu.
Evolucijski skok
Raziskovanje okultnega. Naše sedanje življenje in zavest sta del mostu v prihodnost. Na novo moramo preiskati različne sposobnosti in zmožnosti človeškega telesa in pospešiti njihov razvoj. Sodobni dvom o zunaj telesnih vidikih življenja omejuje raziskovanje in razvoj nekaterih transcendentalnih sposobnosti.
Vendar so nekateri prepričani, da imajo ljudje veliko paranormalnih sposobnosti. Če bi jih razvijali v širšem obsegu, bi gotovo sprožile novo vrsto življenja na planetu oz. bi presegli življenje, kakršnega poznamo.
Spremembe zaznav in sposobnosti. Zamisel o povsem novih ravneh obstoja in razvoja evolucijskih sposobnosti ljudi, ki je tudi osrednje gibalo razmišljanja nekaterih vidcev, je opredeljena z naslednjimi vidiki:
Izjemna zaznava. Ljudje z novo kulturo bodo postopno pridobili tako izjemno zaznavo, da bo vključevala: prepoznavanje nadnaravne, skrivnostne lepote v znanih predmetih; in spontano jasnovidnost in stik z bitji ali dogodki, ki niso dostopni običajnim čutom in zaznavam.
Izjemna sposobnost. Ljudi z novo kulturo bo odlikovala izjemna sposobnost delovanja: telesno zavedanje in samouravnavanje; komunikacijske sposobnosti; življenjska moč; gibalne sposobnosti; in nagnjenost za ohranjanje okolja.
Dvig osebnosti. Ljudi z novo kulturo bo prevevala radost, ki obstaja sama od sebe. Njihove intelektualne zamisli se bodo porajale v skupku (vse naenkrat). Imeli bodo tudi neobičajno močno voljo.
Dvig duhovnosti. Ljudje z novo kulturo bodo postopoma pridobili vrednote, kot so nova duhovnost, ki sočasno presega in izpolnjuje običajni občutek jaza (ega) in razodeva temeljno enost z drugimi; ljubezen, ki razodeva temeljno enost; in spremembe v strukturi telesa, stanj in procesov, ki podpirajo izkušnje in zgoraj navedene sposobnosti.
Preseganje dosedanjih navad. Mnogi ljudje so nekatera zgoraj omenjena stanja in sposobnosti že izkusili v vsakodnevnem življenju; največkrat jih nenamerno sprožijo osebne krize. Pričakujemo lahko, da jih bo namerno udejanjalo čedalje več ljudi. Ko bodo razširili in integrirali novo raven obstoja, se bo človeško življenje korenito spremenilo.
Ljudje z novo kulturo bodo presegli nekatere sedanje zelo pogubne navade, kot sta zlasti konflikt in nadzor nad drugimi, kar bodo storili s samoobvladovanjem. Pričakovati je moč, da bodo učenci nove kulture na duhovnem področju širili tudi razvoj metanormalnih sposobnosti, zlasti z meditiranjem, borilnimi veščinami, tehnikami gibanja in dihanja ter z drugimi načini notranjega raziskovanja.
Metanormalne sposobnosti
Pestra zgodovina izkušenj. Očarljiva zakladnica neobičajnih človeških sposobnosti in zmožnosti se povečuje. Iz biblijskih časov so znana Jezusova čudežna zdravljenja, njegovo vstajenje po križanju in nadaljnji religiozni pojavi: stigme krščanskih mistikov, njihove avreole (svetniški sij), dolgoletni posti, izločanje svetih vonjev in zdravilnih tekočin ter telekineza. Življenje svetnikov, pa tudi mojstrov zena, sufijev jogijev in šamanov je polno zgledov prerokovanja, telepatije in jasnovidnosti.
V šestdesetih letih (Opomba: prejšnjega stoletja) so se raziskovanja meje snovnega sveta še razširila. Šamanske veščine, potovanja v druge svetove, zdravljenje, vedeževanje in spreminjanje oblike so ljudi prisilile, da so začeli raziskovati svoje domnevno neomejene sposobnosti.
Antropologi poročajo, denimo, o šamanih, ki izvajajo obredne operacije na svojih telesih – brez bolečine in brazgotin. Kakorkoli že, onstran zunanjih pojavov šamanstva bržkone leži prvotne narava starodavne zdravilne dejavnosti.
Šamanstvo ni zgolj praznoverje. Veliko zanimanje za šamanizem potrjuje spoznanje o človeški potrebi po osebnem izkustvu neobičajnih stanj zavesti in želji po stiku z božansko energijo. Šamanstvo je neposredno izkustvo duhovne povezave z zemljo, saj nas poveže z modrostjo narave.
Nekatere posebne tehnike, ki se v šamanstvu že dolgo uporabljajo, denimo, spreminjanje stanja zavesti, zmanjšanje stresa, vizualizacija, pozitivno mišljenje in pomoč iz neobičajnih virov, so le nekateri prijemi, ki se danes že veliko uporabljajo. Teh tehnik se, bojda, lahko vsak nauči. S pomočjo neposrednega védenja naj bi se človek, menda, naučil ohraniti osebno moč in se po svoji volji pomikal med stanji zavesti.
Starodavne duhovne metode, razširjene po vsem svetu, bi nam potemtakem lahko pomagale, zlasti pri ponovni vzpostavitvi ravnotežja z naravo.
Uporabne vzhodnjaške veščine. Včasih so osupljivo podobni pojavi značilni za različne stroke. Katoliški svetniki, tibetanske lame in eskimski šamani zmorejo proizvajati visoko notranjo temperaturo, na primer, v okoliščinah, ko pade termometer pod ničlo ali v ledenih morjih.
Taoistične mojstre in druge religiozne učence so opazovali pri vzletu ali lebdenju v zraku, čeprav znanstvenih zapisov o levitaciji ni. Hindujski svetniki lahko obstajajo v kataloničnem stanju, preživijo pa tudi dolgotrajen pokop. Znano je, da se telesa mnogih katoliških svetnikov sploh niso razkrojila po smrti in pokopu.
O telepatskem sporazumevanju aboriginov (avstralskih domorodcev) in amazonskih plemen, ki govorijo le svoj jezik, pa poročajo angleško govoreči raziskovalci.
Zamisel duhovne utopije. Katoliška cerkev je od nekdaj preučevala in zapisovala pojave metanormalnih sposobnosti, stanj in dogajanj, saj jih je potrebovala za razglašanje svojih svetnikov. Od začetka dvajsetega stoletja potekajo znanstvene raziskave fizioloških učinkov metanormalnih sposobnosti in stanj, pa tudi duhovnih tehnik.
Navedeni podatki, raziskani filozofski pogledi in teorije podpirajo tezo, ki se ujema tudi z na začetku omenjenim starodavnim rokopisom, in sicer: duhovno energijo nam daje nekaj, kar je onstran običajnih vplivanj; razvoj različnih umskih, telesnih in intuitivnih sposobnosti pa »projicira prihodnost, v kateri bodo ljudje uresničili prelepo življenje na zemlji.«
Nova duhovna doba
Nova duhovna spoznanja. Prvo duhovno spoznanje o kritični masi pravi, da nam kozmos skrivnostno daje naključne priložnosti, ki nas vodijo proti usodi, medtem ko spoznanje o daljši sedanjosti omogoča, da si ogledamo preteklost in uvidimo svojo duhovno naravo.
Spoznanje o duhovni energiji razodeva, da je kozmos čista energija, ki se odziva na našo namero, spoznanje o boju za energijo pa dokazuje, kako si ljudje zmotno prizadevamo pridobiti energijo drug od drugega, kar se nato izraža v občutkih pomanjkanja, tekmovanja in borbe.
Spoznanje o skrivnostnih sporočilih opisuje, kakšen je skrivnostni tok s kozmično energijo in kako širi naš pogled na življenje, medtem ko spoznanje o razjasnitvi preteklosti pomaga ljudem, da se osvobodijo dram nadzora, nato pa z ogledom starševske dediščine določijo poglavitno življenjsko vprašanje.
Spoznanje o vključitvi v tok sproži razvoj človekove prave biti z nasveti o postavljanju pravilnih vprašanj, sprejemanju intuitivnih prebliskov in iskanju ustreznih odgovorov. Spoznanje o medsebojni etiki pa pokaže, kako prebujati najboljše v drugih in s tem izroča ključ do delovanja skrivnosti in priklica odgovorov.
Z ozaveščanjem in postopnim udejanjanjem vseh teh spoznanj, kar nam zbuja povišan občutek budnosti in pričakovanja, je moč pričakovati dokončno izoblikovanje nove kulture, ki nas bo naposled povezala s čudovito skrivnostjo naše biti in obstoja človeštva na tem planetu.
Velike spremembe z majhnimi koraki. Duševno – duhovni vzpon človeštva nekateri opisujejo kot širši izraz, ki je bogatejši, bolj pretanjen, bolj prepleten in osvetljen z iskro božanskega. Prepričani so, da je evolucija lastnost narave, poteka pa v individualnem umu, ko prevaja latentno nezavedno kolektivno misel v zavedanje in ustvarjanje novih oblik psihološke in družbene organizacije.
Povsem jasno je, da je posameznik v svojem mišljenju orodje duha. Vse velike spremembe zatorej pridobijo prvo jasno, učinkovito in neposredno oblikovalno moč v umu in duhu posameznika ali omejenega števila posameznikov.
Udejanjanje nove kulture. Prvi pogoj za napredek je pripravljenost kolektivnega uma ali kritične mase ljudi, ki sledijo svojemu višjemu vodstvu. Prvi bistveni znak mora biti razvoj subjektivnih zamisli o življenju, to je zamisli o duši, notranji biti, njenih močeh, možnostih, rasti, izrazu in ustvarjanju lepega, resničnega in dobrodejnega okolja zanjo.
Ko bo človeško razmišljanje bolj subjektivno in notranje usmerjeno, se bo množilo število novih znanstvenih odkritij, ki bodo postopno odpravile prepad med dušo in snovjo, ki sestavlja človekovo telo.
Ko bodo ljudje ob pomoči nove kulture razvijali in opuščali ego, bodo začeli oblikovati resnično poduhovljeno družbo. Slednja bo živela tako kot njeni posamezniki, vendar ne v egu, ampak v duhu; torej ne kot kolektivni ego, temveč kot kolektivna duša. Prvi cilj vseh teh prizadevanj in dejavnosti bo: »iskati in odkriti »božanski Jaz« (torej ne Božanski jaz, kot je bilo v navadi doslej).
Najpomembnejši korak evolucije bo potemtakem v tem, da bodo ljudje z novo kulturo ozavestili svoj notranji »sedež resnice«, se osredotočili na njegovo prisotnost in ga oživili. V kolikor hočemo prepoznati svoje poslanstvo na zemlji, moramo voljno odstraniti vse, kar lahko nasprotuje in ugovarja notranji resnici.
Najbolj spoštovan zakon nove kulture v novi duhovni dobi bo notranja svoboda, ki bo združena z notranjo enostjo ter z drugimi. Čeprav je tak podvig, ki izhaja iz pozitivnega združevanja zahodnjaških in vzhodnjaških vrednot in temelji tudi na nekaterih dosedanjih izkustvih, zagotovo posejan tudi s pastmi pa je vsaj njegov cilj vendarle pogumen in gotovo tudi utira nadaljnjo pot k novi duhovnosti.
Nova vrsta človeštva. Moč je zaslediti tudi evolucijsko tezo, da so evolucijski pojavi pravzaprav procesi, ki jih nikoli ne bo mogoče ustrezno razumeti zgolj z opazovanjem izvorov. Bolje jih lahko razumemo, če opazujemo njihovo smer in raziskujemo njihove potenciale.
Po teh zamislih naj bi se človeštvo razvijalo v eno duševno-družbeno enoto s kolektivno zbirko misli, nekakšno skupno glavo, ki kuje evolucijsko pot. Tako neki uglede filozof poudarja: »Morali bi gledati na medsebojno razmišljujoče človeštvo kot na nove možnosti za evolucijo življenja na tem planetu.«
Pogoji za napredek človeške izpopolnjenosti naj bi bili: »globalna združenost umske organizacije človeštva ali sistema zavedanja, toda z veliko stopnjo raznolikosti znotraj nje; ljubezen združena z dobro voljo in predanim sodelovanjem; osebna integracija; notranja skladnost; in stopnjevana vrednost.«
Vendar nas »globalna združenost« v tej tezi opominja, da si nekateri globalizacijo, ki čedalje bolj buri duhove po celem planetu (več o tem v naslednjem poglavju in v »Besednjaku«), bržkone predstavljajo tudi povsem drugače in po naši oceni tudi izkrivljeno.
Brez dvoma pa kaže verjeti neizogibnemu dejstvu, da se naše življenje že po svoji zgradbi, potem ko smo se povzpeli na sedanjo raven razmišljanja, ne more nadaljevati, ne da bi si prizadevali za še višji vzpon.
Spoznavanje novih razsežnosti
Telo je vozilo duha. Obstajajo napovedi, da bo ob koncu dvajsetega oz. v začetku novega stoletja (Opomba: je torej že mimo…) človeštvo sposobno izkustveno razumeti mistično zavest. V teh višjih stanjih zavesti so možni izjemni dosežki in uvidi, ki jih omenjajo, zlasti pripovedi o paranormalnih doživetjih. Čeprav so videti spontana, je zanje značilno: sprožijo jih izjemna disciplina; zajemajo novo vrsto delovanja (»novo razsežnost«); in zahtevajo osredotočeno predajo.
Zamisel o življenju po smrti že od nekdaj vznemirja človeštvo. Po poročilih raziskovalcev obsmrtnih in zunajtelesnih doživetij osebna zavest lahko preživi prehod, ki mu pravimo telesna smrt. Taka poročila dajejo močan dokaz za trditev, da naša zavest lahko obstaja tudi brez fizičnega telesa, vendar le ob pogoju bistveno višje energijske vibracije.
Spoznanje o skrivnostnih sporočilih poudarja, da bodo ljudje v prihodnosti gledali na razširjeno zavest kot na način bivanja, ki ga je moč dejansko doseči. Zdi se, da so nekateri že razvili raziskovanje zunajtelesnih razsežnosti. Tako naj bi se tudi prepričali, da zavest obstaja kot kontinuum in je pravzaprav naše bistvo – fizično telo pa le trenutno vozilo duha, ki živi in se uči v zemeljski razsežnosti.
Podrobno pa opisujejo tudi metode, s katerimi je mogoče spremeniti domneve in prepričanja v podatke, te pa nato empirično preveriti.
Onstranstvo ni zgolj verska utopija. Tako naj bi bilo »drugo telo« tisto, ki doživlja zunajtelesno izkustvo, »del drugega energijskega sistema, ki se sicer spaja z zemeljskim življenjskim sistemom, a je na drugi razvojni stopnji«. Je samo afera obstoja, ki sega onstran časa in prostora. V tem smislu človeška misel ustvarja takojšnja dejanja, medtem ko rabijo naše misli, ki delujejo v gostejši atmosferi fizične snovi, precej več časa, da se udejanjijo.
Tako naj bi na začetku enaindvajsetega stoletja razvili metode, ki nam bodo omogočale vstop v te razsežnosti. Tovrstne znanstvene raziskave dajejo nov pogled na naravo in smisel človeškega življenja, čeprav smo ljudje na sedanji točki razvoja sposobni razumeti in prevajati le delček te sfere, ki se nanaša na naše zemeljske zamisli.
Informacije, ki jih bodo različni ljudje prinašali z zunajtelesnih potovanj, bodo gotovo pospešile hitrost evolucije. Že v obravnavi prvega duhovnega spoznanja (v drugem poglavju) so prisotne trditve, da se bo življenje zelo spremenilo, takoj ko bo dosežena kritična masa ljudi, ki se bodo zavedali, da so ljudje precej več kot zgolj fizična telesa.
Sodeč po informacijah o zunajtelesnih potovanjih, je človeško življenje neznansko dragoceno. Njegov smisel je širjenje znanja in izkustev, ki jih je moč pridobiti le v fizičnem telesu. Vsaka posamična stvar, ki se je naučimo, ne glede na to, kako majhna in navidez nepomembna je, ima »Tam« - onstran časa in prostora, v tako imenovanem onstranstvu – veliko vrednost.
To naj bi bilo mogoče razumeti šele tedaj, ko »srečaš diplomiranca iz človeškega stanja v zemeljskem življenjskem sistemu. Tedaj veš, ne samo verjameš, da je biti človek in učiti se vredno vsake cene.« Po njihovem zatrjevanju smo » v človeških telesih zato, da se naučimo usmerjati energijo, odločati, spoznavati in ljubiti druge – tudi smejati. Z razvojem analitične, linearne leve možganske polovice pospešujemo evolucijo védenja in oživljamo navdihe desne možganske polovice.«
Kakorkoli že, če pomislimo le na razvoj prometnih znakov v našem stoletju (denimo, od prometa s konji do medplanetarnih vesoljskih plovil), se povsem upravičeno odpirata vprašanji: Kaj lahko pričakujemo od razvoja paranormalnih sposobnosti? Kako daleč je mogoče seči z zavestjo?
Združevanje fizične in duhovne razsežnosti. Raziskave v drugih razsežnostih dajejo slutiti, da krožimo po različnih življenjih in pridobivamo izkustva na razvojni poti duše. Zato imamo v večini primerov življenjski smisel, cilj in poslanstvo. Možno je, da nas vodi skupek vplivov, izbranih iz prejšnjih (in prihodnjih?) življenj, kažejo pa se kot intuitivni prebliski, naključja ali manjši čudeži.
Navadno se bolj nejasno zavedamo svojih »darov« nadarjenosti in tako ne uvidimo povezave s prejšnjim življenjem. Čeprav zvenijo te zamisli še tako čudno, je moč reči, da so del evolucijskega potenciala, ki je na voljo človeštvu.
Koliko več bi mogli doseči, ko bi si prizadevali prodreti do globljih izkustvenih plasti? Nedvomno pa je, da bo nadaljnja neposredna komunikacija z drugimi nivoji obstoja novo področje razvoja. Več ko se nas bo posvečalo načelom višje zavesti, bogatejša bo »prst zavesti«, v kateri se razvijamo.
Že od nekdaj človeštvo trka na globlje plasti zavesti, in sicer zato, da bi lahko zdravili, vedeževali, vzpostavili stik z ljubljenimi pokojniki in poiskali smisel življenja. Naša kultura kaže čedalje več zanimanja za raziskavo vseh področij kozmosa. Treba je tudi priznati, da so imeli tudi naši starodavni predniki izdelano celo »tehnologijo« za duhovno povezovanje in raziskovanje.
Eno takih tehnik, imenuje se »strmenje v ogledalo«, je opisal neki zdravnik. Njegova preučevanja, ki temeljijo na kontemplativnih metodah, dosegajo pri vstopanju v druga področja zavesti enake rezultate, kot so jih imele stare civilizacije. Tako delo je v veliko pomoč žalujočim, ponuja pa tudi priložnost za doživljanje in preučevanje zavesti zunaj fizičnega telesa.
Priljubljenost takih raziskav in knjig na tej podlagi dajeta slutiti, da se naša civilizacija bliža novemu, odločilnemu evolucijskemu trenutku.
Doseganje »nebes« na zemlji. Spoznanje o novi kulturi opozarja, da smo ljudje tu zato, da bi lahko dosegli nebesa na zemlji. Z našega zgodovinskega stališča planetarne krize so nebesa bolj podobna pravljici, pod katero prežijo bolezen, kriminal, revščina, vojna in obup. Slednji nas lahko preveva, zlasti zaradi nerazumnega uničevanja okolja, zloma družbe in nenadzorovanega širjenja jedrske tehnologije in tovrstnega orožja.
Nič čudnega torej, če nas vsaj nekatere čedalje bolj navdaja obup. Presenetljivo pa je, kako zelo ga skrivamo pred sabo in drugimi. Nekateri bržkone upravičeno trdijo, da družbeni tabuji zoper »izgubo vere« in strah, da bi naša vrsta izumrla, povzročajo psihično otopelost. Tako ohromljeni precejamo negativne informacije in izgubljamo sposobnost, da bi se ustvarjalno spopadli z našimi poglavitnimi težavami in problemi.
Navdajajo nas torej občutki strahu, obupa in ogroženosti, zato je del evolucijske poti, ki jo moramo prehoditi v našem zgodovinskem obdobju, ozaveščanje globokih občutkov o družbenih problemih ter njihovo reševanje. Povsem enako kot obravnavamo obtičalo energijo dram nadzora, moramo zaznati in sprejeti občutke hudega obupa in nemoči ter vsaj poskušati rešiti ključne probleme našega planeta.
Ko bomo taka izkustva tudi imenovali in jih ovrednotili, bomo sprostili neusahljive vire ustvarjalne energije, ki jo sedaj v glavnem zapravljamo za odpovedovanje.
Zgled naravnih sistemov
Novo civilizacijsko načelo. Naravni sistemi obstajajo kot mreže, ki jih sestavljajo omrežja medsebojnih povezanih večsmernih, nelinearnih delov. Njihova skupna značilnost je, da so ciklični in se samourejajo v procesu zank in povratnih zvez. Povratne zveze so v njih zato, ker pomenijo učenje (na primer, če se dotaknemo ognja, se opečemo – izkustvo: ne dotikaj se).
Gre torej za učni proces, ki samodejno prenaša rast in ustvarjalnost. Posameznik ali skupnost se samoorganizirata z neposrednim izkustvom. Ne potrebujeta neke zunanje avtoritete (denimo, današnje institucionalne politične vlade), ki bi opozarjala na napake. Brž ko razumemo, da je življenje nekakšno omrežje, lahko potem tudi dojamemo, da je samoorganiziranost ključna značilnost življenja.
Gre torej za povsem novo, delujoče načelo naše civilizacije, ki se oddaljuje od dosedanjega načela, že od srednjega veka dalje naslonjenega na trojno oblast religije, politike in znanosti.
Nemoteno delovanje samozadostnih sistemov je, seveda, odvisno od sodelovanja in partnerstva njegovih delov. Ciklični tok je pomembnejši od Darwinove zamisli o tekmovanju. V naravnih ekosistemih živijo vrste druga v drugi in njihovo preživetje je medsebojno odvisno in usklajeno. Tok steče, ko se osredotočimo na lastno energijo, ki jo prosto dajemo tudi drugim.
Pomembna dva naravna zakona sta prožnost in različnost. Vsak sistem, ki hoče preživeti, se mora odzivati na spremembe. Bolj ko je raznolik, več možnosti ima, da bo preživel večje spremembe, saj lahko črpa iz različnih virov.
Osveščeno delovanje v okolju. Pomembno je tudi načelo (so)evolucije. Da bi se neka skupnost ohranila, se mora (so)razvijati v medigri ustvarjalnosti in vzajemnega prilagajanja. Ustvarjalno sprejemanje novosti je namreč temeljna lastnost življenja. Kot ustvarjalna in intuitivna bitja, ki nas hromita strah ali obup, znamo reševati težave, če le prisluhnemo svojemu notranjemu vodstvu.
Načrtovanje mnogih organizacij temelji na naslednjih načelih ekologije: medsebojna odvisnost, vzdrževanje (z vizijo dolgoročnega vpliva), ekološki cikli, energijski tok, partnerstvo, prožnost, različnost in soevolucija. Neki vodilni ekološki mislec poudarja, da moramo za spremembe, ki so potrebne za preživetje in ohranitev življenja na zemlji, obvladati zmedo, nevednost in močan odziv, ki nam jih poraja zlasti onesnaženo okolje.
Tako tudi on meni, da bi morali najti poti za reševanje ekoloških načel. V pogovor o njih bi morali zajeti čimveč ljudi, jim zbuditi upanje in jim ponuditi sodelovanje. V vseh družbenih skupnostih in pri neposrednem delu bi se potemtakem morali predvsem pogovarjati o tem, ali naj človeštvo sodeluje pri obnovi, ali pa naj se prepusti nevednosti, ki ga bo nedvomno in slej ko prej obsodila na popolno izginotje.
Ker evolucija človeštva in živalskih vrst bolj vijuga kot napreduje, je umestno predpostavljati, da so tudi za evolucijo na metanormalnem področju značilni viški in padci, kar že po običaju (in ne brez vzroka) sprošča adrenalin. Odločitev o tem, ali naj razvijemo svoje višje zmožnosti, je namreč naša, ne pa božja. Če tega vsaj nekateri med nami ne bodo uresničili, se človeštvo ne bo razvijalo naprej.
Duhovno gospodarjenje
Razsvetljeno družbeno dogajanje. Duhovna ozaveščenost zajema tudi prepoznavanje medsebojne odvisnosti v življenjskem sistemu, pa tudi njegovo lepoto. Oba pogleda nas spodbujata k delu, ki ga moramo opraviti v našem zgodovinskem obdobju – k usklajanju z naravnim okoljem, učenju naravnih zakonov in življenju po njih.
Pojavlja se novo vodstvo oz. zahteva, da se premaknemo od ropanja virov k takemu gospodarstvu, ki bo usmerjeno tudi k obnavljanju virov. Načrtovano in zgrajeno mora biti razumno, da bo na vsakem koraku posnemalo naravne sisteme. Biti mora prava simbioza podjetja, porabnika in ekologije. Najti je torej treba primerne tehnike in načrte, ki jih je moč takoj uporabiti, orodja za spremembo, ki jih je moč takoj razumeti, in se tudi naravno ujemajo s pokrajino človeške narave.
Sploh ni nujno, da je sama narava poslovne dejavnosti kot po pravilu izkoriščevalna in uničevalna, kar se je doslej skoraj večinoma dogajalo. Poslovna dejavnost je tudi v sodobnem svetu neobhodna, saj nobena druga institucija ne zmore pospeševati potrebne spremembe.
Poslovna dejavnost je torej problem in mora zato biti tudi del rešitve. Če naj organiziramo in učinkovito zadovoljujemo svetovne potrebe, je njena moč pomembnejša kot kdajkoli prej. Čeprav je trgovina v primerjavi z lepoto in prepletenostjo naravnega sveta včasih videti prava umazana »klavnica«, so zamisli in glavnina tehnologije, ki jih potrebujemo za preoblikovanje poslovne dejavnosti in obnovo sveta, že pri roki. Potrebna je le še skupna volja, da vse to tudi udejanjimo in dosežemo.
V trgovini že sedaj pomembno naraščajo težnje po precej večji uporabi duhovnih in ekoloških načel. Tako se v mnogih delovnih okoljih pospešeno odstranjujejo poglavitne značilnosti preteklega poslovanja, saj pomenijo velike ovire za sodobnejše poslovanje, in sicer: razdrobljenost (pomanjkanje povratnih informacij), tekmovalnost (eden poglavitnih temeljev kapitalizma) in nazadnjaštvo (neprožnost in pomanjkanje ustvarjalnosti za prihodnost).
Danes je prisotno vedno več teženj po decentralizaciji vodstva, kar omogoča in spodbuja produktivnejše delo vseh zaposlenih. Treba je ustvariti še skupno strukturo, ki bo porajala ustvarjalnost in spodbujala učenje. Šele ko se bodo ljudje znali in tudi hoteli na tak način pogovarjati in se poslušati, bodo ustvarili ustrezne razmere (polje uglašenosti) za porajanje novih dejstev in nato (seveda) tudi njihovo udejanjanje.
Nove družbene razmere. Če naj novo poslovno vizijo tudi uresničimo, se ji moramo zavezati. Vsaka organizacija mora zato temeljiti na naslednjih zahtevah:
Nova kultura. Načela, ki so osnovana na novih duhovnih spoznanjih in nekaterih transcendenčnih človeških vrednotah, kot so ljubezen, čud, skromnost in sočutje (odsev spoznanja o skrivnostnih sporočilih).
Etika dialoga. Niz tehnik za izviren pogovor in usklajeno in učinkovito medsebojno delovanje (odsev spoznanja o medsebojni etiki).
Ciklični tok. Splet sposobnosti prepoznavanja in delovanja s tokom življenja (odsev spoznanja o kritični masi in spoznanja o vključitvi v tok).
Če bodo ljudje nove dobe delovali po teh načelih, seveda, ob opustitvi mnogih sedanjih kratkovidnih metod, se bodo približali avtomatizaciji, o kateri je že bilo govora. Z uporabo čistih energijskih virov bodo lahko proizvedli vse, kar bodo potrebovali za svoje življenje. Prišel bo čas, ko bodo vsi imeli enako število delnic v avtomatizirani industriji in poglavitnih storitvenih dejavnostih, kar jim bo zagotavljalo tudi približno enake dohodke.
Osrednje represivne oblasti naposled ne bo več, saj je navsezadnje tudi ne bodo potrebovali. Največ pozornosti bodo posvečali naključjem, ki bodo usmerjala njihovo duhovno rast. Sledili bodo svojemu notranjemu vodstvu, njihovo duhovno evolucijo pa bodo usmerjala duhovna načela.
Nov pogled na dajatve. Sčasoma bo denar postal nepotreben. Že zdaj, konec dvajsetega stoletja, se hitro približujemo času, ko bo avtomatizirana proizvodnja ljudi povsem osvobodila dela, ki jim zagotavlja golo preživetje. Pričakujemo lahko, da bodo ljudje nove dobe plačani na podlagi njihovih spoznanj in dejanske vrednosti.
Razred, status, oblast in lastnina jih ne bodo več spodbujali in zato tudi ne bodo več določali njihove uspešnosti. V razviti novi civilizaciji bodo dajali določen del tistim, ki jih bodo duhovno navdihovali. Zamisel takega dajanja pravzaprav izhaja že iz časov, ko je bilo treba dajati določen del (največkrat desetino), kot redni dohodek za določene institucije, navadno tudi za Cerkev (to se je obdržalo vse do danes, o taki dajatvi, menda, razmišljajo tudi pri nas) ali v dobrodelne namene.
Bolj ko bodo ljudje nove dobe cenili razvoj, ki ga porajajo naključja, bolj bodo pripravljeni za morebitno dajatev vsem, ki jih bodo lahko zalagali z duhovno energijo, novimi zamislimi in priložnostmi. Taka dajatev bi namreč postala otipljiv način medsebojne izmenjave in izraz spoštovanja ter hvaležnosti.
Učenje za prihodnost
Znanje za življenje in razvoj. V kolikor si želimo prihodnosti, kakršno napovedujejo vsa do sedaj obravnavana duhovna spoznanja, potem velja razvijati in obogatiti izobraževalno okolje za nov rod, da se bo zlahka vključil v evolucijski tok. Zato bodo v okviru nove duhovne dobe osrednjega pomena tako imenovane »učne skupnosti«, ki bodo novi rod vzgajale in usposabljale za življenje po načelih nove duhovnosti in kulture.
Organizacijska načela, ki običajno veljajo za samozadostne skupnosti, je moč smiselno uporabiti tudi za vzgojo in izobraževanje v prej omenjenih učnih skupnostih. V letih postopnega prehoda se bodo, seveda, porodile še številne nove teorije in podrobni programi za vzgojo in polno ozaveščenje otrok novega rodu.
Delovanje duhovnih skupnosti. Le kot zgled je mogoče glede delovanja take učne skupnosti podrobneje razčleniti že omenjen model za sisteme, ki se samoorganizirajo in samovzdržujejo, in sicer:
Medsebojna odvisnost. V učni skupnosti bodo učitelji, učenci, upravni delavci, starši, poslovni člani in člani skupnosti povezani v omrežje medsebojnih odnosov. V njem si bodo vsi skupaj prizadevali za lažje učenje in želene učne dosežke.
Vzdrževanje. Učitelji v teh skupnostih bodo prepoznavali dolgoročen vpliv, ki ga bodo imeli na svoje učence.
Ekološki cikel. V taki učni skupnosti bo vsak učitelj hkrati tudi učenec.
Tok energije. Učne skupnosti bodo odprte, v katere bodo ljudje nove dobe prihajali on odhajali, pri čemer bodo ustvarjalno iskali svoje niše v sistemu.
Partnerstvo. Vsi člani učne skupnosti bodo delovali v okviru ustreznega partnerstva, kar bo zagotavljalo demokracijo in dajalo skupnosti tudi potrebno moč, saj bo imel vsak član ključno vlogo.
Prožnost. V učnih skupnostih bodo dnevne razporede dela in učenja po potrebi spreminjali, medtem ko bodo učno okolje ob vsaki novi spremembi téme na novo ustvarili. Za vsako učinkovito skupnost je namreč značilno dinamično spreminjanje in prilagajanje potrebam.
Različnost. Učence v teh skupnostih bodo spodbujali, da bodo uporabljali različne učne metode in strategije. Uspešna skupnost namreč spoštuje tudi različne sloge, pomembna pa ji je tudi kulturna različnost.
Soevolucija. Učna skupnost bo delovala v okviru poslovnega združenja, ki ga bodo sestavljale posamezne skupine v skupnostih in starši, ki bodo vzpostavili s skupnostjo partnerski odnos, kar bo med drugim vplivalo tudi na medsebojni razvoj.
Moč nove duhovnosti. Obstaja domneva, da bi tako široka preobrazba lahko pomenila tudi splošno veljavno evolucijsko gonilno moč. Hitrejše spreminjanje zavesti širše družbe, kar bi nedvomno tudi rešilo naš planet, pa bo, seveda, možno šele tedaj, ko bo prišlo do širšega odmeva spoznanj nove duhovnosti in njenih zamisli o kritični masi, o čemer je že bil govor na začetku knjige.
Povzetek spoznanja o novi kulturi
Spoznanje o novi kulturi je zavedanje o tem, kako se bo evolucija nadaljevala, ko bomo lahko polno zaživeli vsa doslej opisana duhovna spoznanja. Naključja se bodo stopnjevala in dvigali se bomo na čedalje višje ravni duhovne energije.
Prepoznali bomo svoje pravo poslanstvo, po potrebi tudi zamenjali poklic, ali pa si izmislili kak nov posel in delali na področju, ki nas bo najbolj navdihovalo in zapolnjevalo. Mnogi bodo razvijali avtomatizacijo proizvodnje osnovnih dobrin in uslug, denimo, pridobivanje hrane (razen tiste, ki jo bomo osebno gojili v okolici svojih bivališč), zgradb za bivanje, potrebnih oblačil in obutve, prometnih sredstev, sredstev občil in sredstev za sprostitev, ipd.
Avtomatizacija bo uzakonjena, kajti večinoma se ljudje nove dobe ne bodo več osredotočali na industrijo, kot na svoje življenjsko delo. Ker bodo ljudje sledili naključjem, ki jih bodo vodila po njihovi razvojni poti, in bodo uporabljali le tisto, kar je nujno potrebno, ne bodo več zlorabljali dostopa do materialnih dobrin.
Dajatev določenega dela rezultatov človekovega dela bo nadomestila današnje dohodke in ljudi osvobodila delovnega okolja, kot ga poznamo danes. Sčasoma bo povsem izginila potreba po denarju, saj bodo energijski viri omogočili popolno avtomatizacijo vseh osnovnih dobrin. V nadaljevanju evolucije bo sinhronistični razvoj dvignil človekove energijske vibracije do točke, ko bo lahko prodrl tudi v razsežnost življenja po življenju, z njeno spojitvijo pa bo sklenjen krog rojstev in smrti.
mag. Janez Šček