SLOVENIJA JE NEKOČ ČRPALA LASTNO NAFTO, IMELA RAFINERIJO IN NAFTOVOD. DANES SMO ODVISNI OD UVOZA. ZAKAJ NE PREVERIMO VSEH ALTERNATIV?

Ko se cena dizla približuje oziroma prebija mejo dveh evrov, se večinoma pogovarjamo samo še o tem, koliko trošarin bo država znižala, koliko dajatev začasno odpravila in kakšna bo naslednja regulirana cena.

Toda obstaja precej večje vprašanje:

KAKO JE MOGOČE GORIVO ZA SLOVENIJO NABAVITI NAJUGODNEJE?

Ne trdimo, da poznamo odgovor.

Pravimo pa, da ga je treba poiskati.

Kajti gorivo ni samo strošek avtomobilista.

Ko se podraži dizel, se dražijo transport, kmetijstvo, proizvodnja, dostava, storitve in posledično izdelki na naših policah.

Zato je cena energije vprašanje celotnega gospodarstva.

SLOVENIJA JE 100-ODSTOTNO ODVISNA OD UVOZA NAFTNIH PROIZVODOV

Po podatkih SURS je bila leta 2025 celotna slovenska oskrba z naftnimi proizvodi zagotovljena iz uvoza. Naftni proizvodi so predstavljali skoraj 35 odstotkov celotne oskrbe države z energijo.

To pomeni, da smo pri tem delu energetike izrazito odvisni od tujih dobavnih poti.

In zato bi moralo biti prvo vprašanje:

KJE KUPUJEMO, OD KOGA KUPUJEMO IN KOLIKO NAS CELOTNA POT GORIVA STANE?

NAREDIMO RENTGEN ENEGA LITRA DIZLA

Javnosti bi morali znati pokazati pot konkretnega litra goriva:

RAFINERIJA

↓

TRGOVEC oziroma TRGOVCI

↓

TANKER / ŽELEZNICA / CISTERNA

↓

PRISTANIŠČE IN PRETOVOR

↓

SKLADIŠČENJE

↓

DISTRIBUCIJA

↓

BENCINSKI SERVIS

↓

NAŠ REZERVOAR

Kolikšna je začetna nabavna cena?

Iz katere rafinerije je gorivo?

Koliko trgovskih členov je vmes?

Koliko stane prevoz?

Koliko pretovor?

Koliko skladiščenje?

Koliko distribucija?

Kolikšna je marža?

Koliko končne cene predstavljajo trošarine, DDV in druge dajatve?

Iz javno dostopnih podatkov celotne komercialne verige posamezne dobave ni mogoče rekonstruirati.

Zato ne bomo ugibali, da je vmes pet ali deset posrednikov.

Zahtevajmo nekaj preprostejšega:

POKAŽITE DOBAVNO VERIGO IN STROŠKE.

Če je sedanja dobavna pot najcenejša, bodo številke to dokazale.

Če ni, poiščimo boljšo.

ZAKAJ NE PRIDOBIMO NEPOSREDNIH DOLGOROČNIH PONUDB?

Na svetovnem trgu obstaja veliko proizvajalk nafte in velikih rafinerij.

Med državami, pri katerih bi bilo mogoče preveriti ponudbe, so na primer:

ALŽIRIJA, NIGERIJA, LIBIJA, ANGOLA, AZERBAJDŽAN, KAZAHSTAN in druge.

Ne trdimo, da bo katerakoli izmed njih avtomatično cenejša.

VPRAŠAJMO JIH.

Slovenija oziroma slovenski uvozniki lahko preverijo:

Koliko bi stala dolgoročna dobava?

Kakšna bi bila cena na tono?

Koliko bi stal prevoz do Jadrana?

Kakšna bi bila cenovna formula za pet- ali desetletno pogodbo?

In potem takšne ponudbe primerjajmo s sedanjo dobavno potjo.

ONI IMAJO ENERGENTE – SLOVENIJA IMA IZDELKE, TEHNOLOGIJO IN ZNANJE

Energetsko sodelovanje tudi ni nujno samo vprašanje nakazovanja denarja.

Slovenija lahko ponudi farmacevtske izdelke, stroje, elektrotehniko, lesene izdelke, prehrambne proizvode, inženiring, tehnologije za čiščenje in upravljanje vode ter drugo znanje.

Tudi voda je lahko del širšega gospodarskega sodelovanja tam, kjer obstaja dejansko povpraševanje in je izvoz gospodarsko ter okoljsko smiseln.

Ne govorimo o primitivni menjavi:

EN SOD NAFTE ZA NEKAJ ZABOJEV VODE.

Govorimo o dolgoročnem gospodarsko-energetskem sodelovanju:

ENERGENTI V SLOVENIJO – SLOVENSKI IZDELKI, STORITVE IN PROJEKTI NA NJIHOVE TRGE.

Tako bi Slovenija ob uvozu energentov hkrati odpirala izvozne možnosti svojemu gospodarstvu.

TODA POZABILI SMO ŠE NEKAJ: LENDAVO

Ko govorimo o popolni uvozni odvisnosti, se je vredno spomniti, da Slovenija ni bila vedno brez lastne naftne industrije.

V PREKMURJU SMO ČRPALI NAFTO.

V LENDAVI SMO IMELI RAFINERIJO.

IMELI SMO TUDI NAFTOVODNO POVEZAVO.

Petišovci so najpomembnejše zgodovinsko območje pridobivanja nafte in plina v Sloveniji.

Po evidencah Geološkega zavoda je bilo med letoma 1943 in 1998 na območju Petišovcev pridobljenih približno 735.000 ton nafte.

Vrhunec proizvodnje je bil v začetku petdesetih let.

To pomeni, da slovenska nafta ni mit.

DEJANSKO SMO JO ČRPALI.

KOLIKO NAFTE JE ŠE POD ZEMLJO?

Tu moramo biti previdni.

Uradno poročilo o stanju okolja je za leto 1992 za območje Doline in Petišovcev navajalo približno:

846.400 TON NAFTE

poleg tega pa še naftni kondenzat in zemeljski plin.

Obstajale so tudi druge, višje zgodovinske ocene potenciala.

Toda to niso avtomatično današnje dokazane in gospodarsko pridobljive rezerve.

Od teh ocen so minila desetletja.

Zato je potrebno nekaj drugega:

NOVA NEODVISNA GEOLOŠKA OCENA.

Država naj javnosti odgovori:

Koliko nafte je dejansko še pod zemljo?

Koliko plina?

Kolikšen del je tehnično pridobljiv?

Kolikšen del je ekonomsko pridobljiv?

Koliko bi stalo pridobivanje?

Kakšni bi bili vplivi na okolje?

In koliko let bi takšna proizvodnja lahko pomembno prispevala k slovenskim potrebam?

DOMAČE NAHAJALIŠČE SAMO PO SEBI NE BI REŠILO PROBLEMA

Tu je treba številke postaviti v pravo razmerje.

Slovenski letni trg naftnih proizvodov je reda velikosti približno dveh milijonov ton, pri čemer največji delež predstavlja dizelsko gorivo.

Če bi zgodovinsko oceno 846.400 ton nafte zelo poenostavljeno primerjali z dvema milijonoma ton letnih potreb po naftnih proizvodih, bi šlo za količino reda velikosti samo nekaj mesecev porabe.

Primerjava ni povsem neposredna, saj tona surove nafte ni enaka toni končnega dizla ali bencina in vseh geoloških zalog ni mogoče izčrpati.

Toda razmerje pokaže bistvo:

PETIŠOVCI SAMI SLOVENIJE ZA DESETLETJA NE MOREJO OSKRBOVATI.

Domača nafta bi lahko bila dodatni vir oziroma strateška rezerva.

Ni pa glede na doslej objavljene podatke rešitev za desetletja slovenske porabe.

TODA RAFINERIJA JE POVSEM DRUGA ZGODBA

Slovenija je imela v Lendavi lastno rafinerijo.

Njena zmogljivost je bila povečana na približno:

600.000 TON LETNO.

Ker domače nafte ni bilo dovolj, je rafinerija že takrat predelovala predvsem uvoženo surovo nafto.

In to je ključno.

ZA LASTNO RAFINERIJO NI TREBA IMETI LASTNE NAFTE.

Surovo nafto lahko kupiš na svetovnem trgu in jo predelaš doma.

NAČRTOVALI SMO ŠE VEČJO RAFINERIJO

Za Lendavo je bila načrtovana nova rafinerija z zmogljivostjo približno:

1,2 MILIJONA TON LETNO.

Oprema je bila nabavljena.

Toda nova rafinerija ni začela delovati.

Oprema je bila leta 1985 prodana kitajskemu kupcu.

Zgodovinske raziskave navajajo približno 26 milijonov takratnih ameriških dolarjev izgube zaradi prodaje, skupaj z obrestmi, preprojektiranjem in drugimi stroški pa približno 36 milijonov dolarjev.

To odpira legitimna zgodovinska vprašanja:

ZAKAJ JE BILA RAFINERIJA NAJPREJ KUPLJENA IN POTEM PRODANA?

KDO JE SPREJEMAL ODLOČITVE?

KOLIKO JE CELOTNA ZGODBA DEJANSKO STALA?

LETA 2000 JE UTIHNILA ŠE STARA RAFINERIJA

Obstoječa lendavska rafinerija je bila oktobra 2000 ustavljena.

S tem je Slovenija ostala brez domače rafinerije.

Toda obstajala je še ena pomembna infrastruktura:

NAFTOVOD VIRJE–LENDAVA.

Ta je Lendavo povezoval s sistemom Jadranskega naftovoda JANAF.

Po zgodovinskih podatkih je bila zmogljivost povezave reda velikosti približno dveh milijonov ton na leto.

Po zaprtju lendavske rafinerije je odsek prenehal opravljati svojo nekdanjo transportno funkcijo.

Zato bi morali danes ugotoviti:

Kaj je od te infrastrukture še ohranjeno?

Kdo je njen lastnik?

V kakšnem stanju je?

Koliko bi stala obnova?

Ali bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti povezavo z JANAF?

KAKŠNO RAFINERIJO BI SLOVENIJA DANES SPLOH POTREBOVALA?

Stara rafinerija s 600.000 tonami letne zmogljivosti bi bila glede na današnje potrebe razmeroma majhna.

Tudi nekoč načrtovanih 1,2 milijona ton ne bi avtomatično pokrilo vseh današnjih potreb.

Če je slovenska poraba naftnih proizvodov reda velikosti okoli dveh milijonov ton letno, bi bilo smiselno v študiji preveriti sodobno predelovalno zmogljivost približno:

2 DO 2,5 MILIJONA TON SUROVE NAFTE LETNO

oziroma drugo optimalno velikost, ki jo pokaže strokovna analiza.

Toda pozor:

Rafinerija iz surove nafte ne naredi samo dizla.

Proizvede različne deleže dizla, bencina, kerozina, utekočinjenih plinov in drugih proizvodov.

Zato velikosti rafinerije ne smemo določiti na pamet.

Treba je vzeti dejansko slovensko porabo vsakega proizvoda in temu prilagoditi tehnologijo rafinerije.

RAFINERIJA BI LAHKO DELOVALA DESETLETJA

Tu je velika razlika med nahajališčem in rafinerijo.

NAHAJALIŠČE JE OMEJENA ZALOGA.

Ko nafto izčrpaš, je ni več.

RAFINERIJA PA JE INFRASTRUKTURA.

Dokler lahko gospodarsko nabavlja surovo nafto, jo lahko predeluje.

Rafinerija z zmogljivostjo 2,5 milijona ton letno bi teoretično v 30 letih predelala do:

75 MILIJONOV TON SUROVE NAFTE.

Ta nafta ne bi bila samo slovenska.

Prihajala bi lahko iz različnih držav.

Prav zato je bistveno vprašanje:

ALI BI BILO ZA SLOVENIJO CENEJE UVOZITI SUROVO NAFTO IN DEL DERIVATOV IZDELATI DOMA, KOT PA UVOZITI ŽE IZDELANE DERIVATE?

Odgovora danes ne smemo izumiti.

Izračunati ga je treba.

KAJ BI MORALA SLOVENIJA NAREDITI?

Potrebujemo eno celovito in javno študijo.

Naj primerja tri modele:

A – DANAŠNJI MODEL

Uvoz končnih naftnih proizvodov.

B – NEPOSREDNEJŠI UVOZ

Dolgoročne pogodbe z različnimi proizvajalci in rafinerijami ter čim krajša dobavna veriga.

C – DOMAČA PREDELAVA

Uvoz surove nafte + morebitna domača nafta + povezava z JANAF + sodobna predelovalna zmogljivost v Sloveniji.

Pri vsakem modelu naj bodo javno prikazani:

investicija,

nabavna cena,

transport,

predelava,

skladiščenje,

vzdrževanje,

okoljski stroški,

financiranje,

varnost dobave,

končna cena proizvoda

in ekonomska tveganja zaradi postopnega zmanjševanja evropske porabe fosilnih goriv.

POTEM NAJ ODLOČIJO ŠTEVILKE.

IN KAJ BI POMENILO SAMO NEKAJ CENTOV?

Če kot ilustracijo vzamemo dizel po:

2,00 €/L,

bi prihranek, ki bi se v celoti prenesel na potrošnika, pomenil:

10 CENTOV MANJ → 1,90 €/l

20 CENTOV MANJ → 1,80 €/l

30 CENTOV MANJ → 1,70 €/l

Pri 50-litrskem rezervoarju:

5 €, 10 € oziroma 15 € prihranka pri enem tankanju.

To niso obljubljene cene.

So samo prikaz, zakaj se splača preveriti že nekaj centov razlike.

NE TRDIMO, DA JE NOVA RAFINERIJA REŠITEV.

TRDIMO, DA JE TREBA IZRAČUNATI, ALI JE REŠITEV.

In enako velja za Petišovce.

Ne trdimo, da pod Prekmurjem leži nafta za naslednjih 30 let.

Pravimo:

UGOTOVIMO, KOLIKO JE JE.

Ne trdimo, da bodo Nigerija, Alžirija ali druge države avtomatično ponudile cenejše gorivo.

Pravimo:

PRIDOBIMO PONUDBE.

Ne trdimo, da je današnja dobavna veriga predraga.

Pravimo:

POKAŽIMO NJENE STROŠKE IN JO PRIMERJAJMO Z ALTERNATIVAMI.

NEKOČ SMO IMELI VELIKO TEGA, O ČEMER DANES GOVORIMO KOT O NOVI IDEJI

ČRPALI SMO LASTNO NAFTO.

IMELI SMO LASTNO RAFINERIJO.

NAČRTOVALI SMO RAFINERIJO Z 1,2 MILIJONA TON ZMOGLJIVOSTI.

IMELI SMO NAFTOVODNO POVEZAVO Z JANAF.

Danes pa smo pri naftnih proizvodih 100% odvisni od uvoza.

Morda je bilo zaprtje rafinerije gospodarsko utemeljeno.

Morda bi bila gradnja nove danes nesmiselna.

Morda bi bila predraga.

Toda morda so se v zadnjih 25 letih spremenile cene, tehnologija, geopolitična tveganja in pomen energetske varnosti.

ZATO PREVERIMO.

Slovenija potrebuje odgovor na tri preprosta vprašanja:

KAJ IMAMO POD ZEMLJO?

KJE LAHKO NAJUGODNEJE KUPIMO?

IN ALI SE NAM KAJ SPLAČA PREDELATI DOMA?

Ne čez deset let.

ZDAJ.

Kajti prava energetska politika se ne začne takrat, ko na bencinskem servisu zamenjajo številko na ceniku.

Začne se mnogo prej.

PRI VIRU, DOBAVNI POTI, INFRASTRUKTURI IN DOLGOROČNI STRATEGIJI DRŽAVE.

Ekipa OPS