Njegova življenjska pot se je začela 1. septembra 1963, ko se je rodil materi Marti in očetu Vladislavu na obrobju Kočevskega roga v mali vasici Stari Log pri Kočevju. Ima brata Roberta, ki je starejši dve leti. Je oče treh hčera, živi z izvenzakonsko partnerico Andrejo od leta 2002, živijo pa na Vrhniki. Hči Katarina iz prvega zakona šteje 28 pomladi, a ne živi z njimi.
Rojstna hiša v Starem Logu pri Kočevju s hišno številko 19
Veliko svojega otroštva je preživel pri babici in dedku na Sveti Ani oz. na Vrheh nad Teharji pri Celju.
Na vrtu pri Babici Ivanki in dedku Francu pri "sveti Ani"
V osnovno in srednjo šolo je hodil v 15 km oddaljeno Kočevje, kjer se je tudi zaposlil v gospodarstvu in sicer najprej v trgovskem podjetju NA-MA, potem pa v kemični tovarni Melamin Kočevje. Že kot zelo mlad je imel občutek za delo z ljudmi in je za to v Melaminu zelo kmalu, pri svojih 20-ih letih, postal vodja najprej enega, potem pa vodja skladiščnih delavcev v vseh skladiščih v tej tovarni, ki so potrebovala okoli 30 delavcev. Zaposlene je usmerjal, vodil in motiviral. Ob delu je nadaljeval šolanje in preden je odšel iz tovarne v službo države, so ga prezaposlili v komercialno marketinški oddelek, kjer je imel namen sčasoma postati vodja tega oddelka.
Doma je pomagal očetu in materi vsak dan, že kot otrok, na veliki državni kmetiji, saj je bil njegov oče Vladislav Troha najprej gozdar, potem pa upravitelj dela gojitvenega lovskega podjetja "Medved". Na tem lovskem državnem posestvu je bilo ogromno dela. Od vseh kmečkih del kot je spravilo sena za divjad, izdelave lesenih krmišč, prež, lesenih skladišč za krmo (koruza, ječmen, pšenica) in zidanih kleti za spravilo, jabolk in sladkorne pese.
Divje živali, predvsem divje prašiše, damjake in muflone, srne in jelene so krmili vsak dan, celo leto ob vsakem vremenu. Redna pa so bila tudi udejstvovanja Lada in brata Roberta pri t.i. pogonih divjadi, ko so domači in tuji lovci prihajali v ta lovišča. Največkrat v jeseni in pozimi skoraj vsak vikend, v vsakem vremenu, v snegu, pri nizkih temperaturah so se izvajali skupni lovi na način poganjanja z ropotanjem in kričanjem živali na merke pušk petičnih lovcev iz Italije, Nemčije, Švice in seveda naših političnih funkcionarjev.
Poleti je bilo delo za pripravo krme, potem pa krmljenje vsak dan ne glede na petek ali svetek na štirih lokacijah, pozimi pa enako še skupni lovi predvsem preko vikendov. Delo, delo, delo, pa še hišo so doma gradili ob vsem tem.
Lovci so za čas lova prebivali pri njih v državni hiši v zgornjem nadstropju, ki je imela sobe za goste, za katere je skrbela mati, ki je lovcem turistom tudi kuhala in urejala sobe. Živeli so od ene delavske plače, dokler se z bratom nista oba zaposlila. Potem so oče, brat in on z lastnimi rokami naredili tri stanovanjsko hišo par korakov od njegove rojstne hiše, ki je bila, kot že rečeno, v državni lasti in so jo morali zapustiti, ko je oče odšel v pokoj, sinova pa nista prevzela njegovega dela v državnem podjetju. To si je oče potihem želel, a ni nikoli kakorkoli prisiljeval, da bi se to zgodilo.
Vojaški rok je služil v zloglasni šoli za rezervne častnike v Bileći, kjer je šolanje zaključil s prav dobrim uspehom, na stažiranje pa so ga poslali v zloglasno specialno 63. padalsko enoto v Niš v Srbijo k t.i. niškim specialcem. Tam je opravil še enomesečno usposabljanje za padalca in opravil stažiranje poveljnika voda, kar pomeni vodenje in poveljevanje 30 vojakom - padalcem.
Pridobil je vojaške stopnje razvodnik, desetnik, mlajši vodnik, vodnik, potem na koncu stažiranje še vojaško stopnjo podporočnik. Na vojaškem razporedu rezervnih vojakov, podčastnikov in častnikov je ostal v tej 63. brigadi niških specialcev in je tja bil trikrat vpoklican na orožne vaje, kar je bila precejšnja redkost, saj so večinoma padalci Slovenci hodili na orožne vaje in na izvajanje trenažnih skokov na letališče v Lesce na Gorenjskem in na letališče v Cerklje na Dolenjskem.
Gojenec zlogasne šole za rezervne častnike pehote (Pitomac) v Bileći, BiH, leta 1981
Vodnik stažist pri niških specialcih padalcih v 63. padalski brigadi, Niš, Srbija 1982
Čakanje na izvedbo trenažnega padalskega skoka na orožnih vajah pri niških specialcih padalcih, Niš, Srbija 1985
Leta 1989 je bil z vojaškega razporeda JLA z vojaško stopnjo poročnik prerazporejen v slovensko teritorialno obrambo. 3. januarja leta 1991 je bil vpoklican na 14-dnevne orožne vaje v Kočevsko Reko, kjer je 30. razvojna skupina TO, kasneje brigada MORiS, že nekaj časa izvajala priprave na morebitno vojno, do katere bi lahko prišlo ob razglasitvi samostojnosti.
Po končanem 14-dnevnem usposabljanju, kjer je kot rezervni častnik usposabljal vpoklicane može v različnih vojaških veščinah, je bil s strani takrat podpolkovnika Toneta Krkoviča povabljen k profesionalnemu sodelovanju, vendar je sodelovanje odklonil, saj je videl v teh 14-ih dneh stvari, ki ne sodijo v urejeno in disciplinirano vojsko, spoznal pa je tudi že zaposlen poveljujoči in inštruktorski kader, ki je bil z vseh vetrov.
Nekatere je tudi osebno poznal in po njegovih ostrih vojaških strokovnih merilih niso dosegali nivoja znanja, niti zagotavljanja reda in discipline, da bi lahko z njimi delal v timu. Potem je g. Krkovič še vsaj dvakrat poskušal pridobiti poročnika Ladislava Troho v svoj tim tudi tako, da ga je dal ponovno vpoklicati na orožne vaje, a je vedno znova zavrnil ponudbo, čeprav bi bila plača skoraj enkrat večja od tiste, ki jo je prejemal v kemični tovarni Melamin Kočevje.
Potem ga je podpolkovnik Krkovič kot rezervnega častnika razporedil na mesto poveljnika izvidniške čete pri poveljstvu 30. razvojne skupine TO kot rezervnega častnika. Tej enoti je potem uspešno poveljeval v vojni za samostojno in neodvisno Slovenijo. Še pred vojno je opravil usposabljanje oz. šolanje za poveljnike čete v Poljčah in napredoval je tik pred vojno na vojaško stopnjo stotnik.
Prva uspešna bojna akcija je bila dosežena, ko so pripadniki prvega voda, nameščenega v Ribnici, zajeli na barikadi na magistralni cesti Kočevje - Ljubljana tri vozila JA, v kamionu hladilnik je bilo naložene tudi več ton hrane za oskrbo vojašnic. Med vozili so zajeli tudi reševalno vojaško vozilo. Na Novi štifti so iznajdljivi pripadniki rezervisti te enote takoj pristopili k barvanju vozil v maskirne barve TO in zamenjali so tudi oznake na vozilih.
Izvedli, kjer je bil tudi sam udeležen z drugim vodom, so napad na skladišče goriva v Ortneku, saj je zaradi omahljivosti poveljnika voda prevzel poveljevanje tej enoti sam. V tej akciji so vsi udeleženi doživeli ognjeni krst, saj je prišlo do streljanja. K sreči žrtev ali ranjenih ni bilo na nobeni strani. Ukazal pa je predčasni umik svoje enote, ker so se slišala iz vojašnice povelja “MINE UZMI” (vzemi mine), kar je pomenilo, da bi lahko, ker je bila enota pred visokim pobočjem, doživeli napad z minometi ali topovi in bi lahko prišlo do nepotrebnih žrtev v enoti, ki ji je poveljeval.
S tretjim vodom, ki je bil nameščen v Ljubljani, pa je bil skupaj s fanti za moralno podporo, ki so obkolili postojanko JA v Črnučah nad kemično tovarno Belinka. Tam je imela JA radarje in posadko za protiletalsko obrambo. Ko je padel glasen poziv preko megafonov, naj se predajo, so protiletalske topove obrnili v smer kemične tovarne Belinka.
Stotnik Ladislav Troha je stekel do prve hiše, prosil za telefon, ker sistem radijskih zvez še ni deloval, da je poročal p.polkovniku Krkoviču, kakšna je situacija in da njegovega povelja zaradi možne ekološke katastrofe ne bo izvedel. Krkovič je vztrajal, naj napadejo posadko ne glede na situacijo. Stotnik Troha je povelje zavrnil, ukazal poveljniku voda, da je odpoklical enoto in se vrnil na poveljstvo, ki ga je 30. RSK imela na Gregorčičevi v prostorih Vlade RS. Pričakoval je, da bo razrešen z dolžnosti poveljnika izvidniške čete, ker ni izpolnil ukaza z naslednjo vsebino:
Še posebej je pomembna 5. točka tega ukaza, katera je takrat še stotnika Ladislava Troho obvarovala pred razrešitvijo, saj je ravnal skladno s tem delom ukaza, čeprav je nadrejeni zahteval, da se brezpogojno izvede napad na postojanko JA. P.p. Krkovič ni rekel ničesar, nobenega očitka o zavrnitvi ukaza ni bilo, ker je najbrž med tem premislil in doumel, da je podrejeni ravnal prav in v skladu s 5. točko ukaza.
Je pa stotnik Troha izdal povelje svoji podrejeni enoti v izvidniški četi - borovniškemu vodu za napad na največje skladišče, ki ga je poveljnik Rok uspešno izvedel brez žrtev. Lažje ranjen je bil samo en pripadnik JA. S tem je stotnik Troha sprejel tudi odgovornost, če bi šlo kaj narobe. Ko so pred nedavnim delili spominske znake ob obletnici tega uspešnega manevra, majorja Trohe niso povabili niti na slovesnost.
G. Ivan Janez Janša je seveda kar izpustil poveljnika izvidniške čete, ki ji je poveljeval. G. Krkovič je poveljeval brigadi, takrat še 30. razvojni skupini TO in je, ko je bila naloga uspešno opravljena, izvedel od poveljujočega stotnika Trohe, da so ukaz izvršili brez žrtev, ko mu je slednji poročal.
Za uspešno poveljevanje enoti TO v vojni brez žrtev v lastnih vrstah je stotnik Troha prejel Zlato medaljo generala Maistra z meči in sicer leta 1992. Takrat je bil še politično sprejemljiv kader za g. Janšo in g. Krkoviča.
Po končani vojni je g. Troha želel iz Ljubljane domov, da bi nadaljeval delo v kemični tovarni Melamin v Kočevju, ki še danes, kljub nedavni nesreči, solidno posluje. A je dobil še nalogo v okviru vpoklica kot rezervist, da pomaga formirati profesionalno enoto, da bi imela Slovenija neko udarno pest, če bi se vojna znova vrnila. Sicer je bila to samo krinka za to, da so zaposlili v začetku profesionalne vojake za logistično podporo pri ilegalni trgovini z orožjem, kar se je kasneje pokazalo.
Na prigovarjanje vojnih kolegov in nekaterih delujočih v 30. razvojni skupini TO, kasneje Specialni brigadi MORiS, ki jih je Ladislav Troha osebno poznal in so med vojno postali zelo dobri zavezniki, se je šele 1. septembra 1991 zaposlil v Specialni brigadi MORiS na mestu poveljnika profesionalne enote s sedežem v Kočevski reki.
Takrat še stotnik Troha je bil potem tudi eden poveljujočih v zadnji bojni akciji s svojo enoto iz Kočevske reke, oktobra leta 1991 in sicer v Kopru, ko je JA zapuščala Slovenijo. Tam je enota MORiS izvajala, ki ji je poveljeval, ožje varovanje natovarjanja opreme in moštva JA na ladje. Bil je član štaba te zadnje bojne akcije, ki jo je bila izvedena brez napak in zelo profesionalno. V moštvu OHI - Odred za hitre intervencije pri Specialni brigadi MORiS je sodelovalo 30 do zob oboroženih mož s štirimi bojnimi vozili, ostrostrelci in potapljači, ki so na določenih točkah varovali umik ostankov JA iz Slovenije.
Odhod vojakov JA na vkrcanje na ladjo v Luki Koper 25. oktobra 1991
Vkrcavanje poslednjih vojakov JA na ladje v Kopru. Desno, dva pripadnika OHI.
Zanimivo je, da od leta 1994 majorja Trohe niso nikoli več povabili na nobeno slovesnost, ki sicer potekajo tudi ob obletnici odhoda zadnjega vojaka JA iz Slovenije vsako leto. Kot že rečeno, so pripadnikom 1. voda izvidniške čete pri 30. razvojni skupini TO, kateri je poveljeval v vojni, so leta 2016 podelili spominske znake za akcijo, ko je ta enota na povelje stotnika Trohe zajela največje skladišče orožja in opreme v Borovnici. Organizatorjem te slovesnosti se ni zdelo vredno, da bi takratnega poveljnika stotnika Troho povabili vsaj na slovesnost, če že ni bil na spisku, da bi tudi njemu podelili ta spominski znak. Revolucija pač žre svoje otroke, bi ali bodo nekateri modrovali. Enako se je zgodilo pred tremi leti, ko so postavili obeležje za bojno akcijo v Ortneku, kateri je poveljeval stotnik Troha. Niso ga povabili niti na slovesnost.
Major Troha je opravil več vojaških usposabljanj, ki so bila organizirana v okviru Slovenske vojske in udeležil se je več mednarodnih vaj v okviru zveze NATO. Ob delu je hodil tudi na Fakulteto za družbene vede - smer obramboslovje in se je na predavanja vozil 80 km v eno stran, kar je bilo prenaporno. Kasneje se je vpisal na Fakulteto za organizacijo dela v Kranju - smer kadrovski menedžment, ko je že služboval v Ljubljani. Ki pa jo je moral prekiniti zaradi odhoda iz vojske, ki ga je zaključil z odmevnim protestom pred Državnim zborom v Ljubljani v vojaški uniformi in mu je ugasnila tudi pogodba o šolanju in moral je vrniti tudi šolnino.
Ob pionirskem delu vzpostavljanja prve specialne bojne enote slovenske države, kjer ni imela Slovenija nobenih izkušenj, si je ustvaril družino v svoji rodni vasi. Poročil se je z Andrejo Hiti iz Cerknice leta 1993, 1994 se jima je rodila hči Katarina. Delo v kasneje imenovanem Odredu za hitre intervencije OHI je bilo, kot rečeno, pionirsko, saj so morali za selekcioniranje in šolanje kandidatov za profesionalne vojake in tudi programe za specializacije po končanem 8 mesečnem šolanju, ko so postali profesionalni vojaki in so šli v specializacije za specialnosti bojnega delovanja na kopnem, pod vodo in tudi za specialce padalce.
Vse vojaške delegacije tujih vojsk, ki so obiskale enoto v nastajanju, so se čudile, kako je mogoče, da je tako veliko delo bilo opravljeno, kar so videli na prikaznih vajah in na urjenjih, v tako kratkem času. Nekateri so trdili celo, da to, kar vidijo, ni mogoče opraviti v tako kratkem času. V enoti so bili nekaj dni prisotni tudi ameriški marinci, ki so z velikim spoštovanjem gledali na delo v OHI (Odred za hitro intervencijo pri Specialni brigadi MORiS).
Postroj Odreda za hitre intervencije pri Specialni brigadi MORiS ob drugi obletnici od njenega nastanka 17. decembra 1993.
Utrinki z urjenja vojaških specialcev OHI
Nekaj utrinkov z napornega usposabljanja in urjenja, vsako jutro pred zajtrkom se je slišalo povelje stotnika Trohe, "ZA MENOJ!" in sledilo je 17 km teka za kondicijo, z vajami za moč in hitrost in streljanje na določenih točkah pod obremenitvijo z zadihanostjo. Pripadniki OHI so vedno, na vsakem usposabljanju in urjenju, nosili s seboj orožje z ostrim strelivom. V treh letih in pol dela ni bilo nobene nesreče. Razen inštruktor, ki je dal skozi 17 let tujske legije v Franciji, se je pri čiščenju orožja ustrelil v nogo (prestrelil si je nart), kar je povzročilo pri njem tako mero sramu, da ni hotel k zdravniku, vse obveznosti pa je opravljal vsak dan kot bi se nič ne zgodilo.
Za požrtvovalno pionirsko delo pri vzpostavljanju Specialne brigade MORiS in uspešno poveljevanje prvi profesionalni enoti v njeni sestavi Odredu za hitre intervencije OHI je bil Ladislav Troha leta 1993 povišan v vojaško stopnjo major, dobil je bronasto medaljo Specialne brigade MORiS in Srebrno medaljo Slovenske vojske.
Že preden se je Ladislav Troha odločil za profesionalnega častnika, je postavil pogoj, da bo imel pri kadrovanju v svojo enoto način delovanja, ustvarjanju reda in discipline, proste roke, kar je bilo s strani nadrejenega p. polkovnika, kasneje polkovnika in brigadirja Toneta Krkoviča omogočeno. Major Ladislav Troha je vseskozi stremel k temu, da je bil vzgled, da je od drugih zahteval, kar je zahteval najprej od sebe, in vedno je gradil pristne medčloveške odnose.
Podatek, da v vsem času delovanja, v skoraj štirih letih, niso v enoti s 100 in več zaposlenimi izpeljali niti enega disciplinskega postopka, pove skoraj vse. To pa zato, ker so bila pravila popolnoma jasna, držali so se jih vsi. Kdor je naredil zaporedoma tri disciplinske iste prestopke, je sam prinesel odpoved, ker je vedel, da je šel predaleč. Enkrat se ti zgodi, drugič za isti prestopek imaš razgovor pri nadrejenemu podrejene enote, za tretji isti prestopek pa sam prineseš odpoved in greš svojo pot.
Postopki kadrovanja so bili natančno izdelani, vsak je lahko prišel, če je izponjeval osnovna merila in kriterije, ko je kandidiral za profesionalnega vojaka specialca, zmagal je, ko je opravil temeljno 8-mesečno šolanje - usposabljanje po zahtevnih kriterijih ocenjevanja in se je po tem redno zaposlil, če je uspešno opravil celoten program. Nobene zveze in poznanstva niso pomagale, če ni kandidat izpolnjeval strokovnih in moralnih kriterijev.
V tem duhu so živeli in delovali pripadniki Specialne vojaške enote MORiS, ko je to vse bolj postajal njihov način življenja.
Rumen trikotnik v našitku je ločeval ostale enote Specialne brigade MORiS od profesionalnih vojakov specialcev Odreda za hitre intervencije - OHI, ki ji je do ponižne politikantske odstranitve po ukazu ministra Jelka Kacina poveljeval major Ladislav Troha.
Vsi so imeli razčiščene pojme v glavah, da je služiti domovini čast, da so v tej enoti za to, da vsako delo opravijo specialno, pa naj bo to kopanje jarka ali pa najtežja bojna akcija. V času delovanja v MORiS-u je major Troha s kolegi bil nekaj tednov gost pri specialnih enotah ameriških marincev v Južni in severni Karolini v ZDA. Kjer je videl marsikaj, kar se mu ni zdelo v redu, saj so tamkajšnji vojaki ozko usmerjeni roboti za ubijanje, ampak je to njihov problem. V svojo enoto je vpeljal drobne elemente stvari, ki se jih je dalo prenesti z relativno malimi denarnimi sredstvi v delo enote.
Naprimer, z dovoljenjem ameriških gostiteljev je fotografiral vojaške prepreke z vseh možnih zornih kotov, da so v vojaški bazi Škrilj pri Kočevski reki naredili po tem vzgledu tudi svoje vojaške prepreke za usposabljanje in urjenje sami vojaki v OHI zaledniki. Treba je bilo kupiti samo gradbeni material.
Obiskal je tudi legijo tujcev v Franciji, od kjer je prihajal eden od inštruktorjev, ki je bil sicer upokojeni legionar Franc iz Kočevja. Bil pa je tudi gost v ameriški enoti specialnih sil v nemškem Grafenwiru, kjer je kot prvi častnik slovenske vojske izvedel skupaj z delegacijo iz Belgije padalski skok iz helikopterja CH 47, to je transportni helikopter z dvema propelerjema, ki ga imenujejo tudi Chinoc in Sandokan.
Leta 1994 se je zgodila politična zamenjava ministrov in lakaji ministra Kacina so na brutalen, ponižujoč način, na način stalinistične čistke odstranili iz skupine častnikov in podčastnikov v Specialni brigadi MORiS 13 takih, ki so bili označeni za Janšev kader in bi lahko bili nevarni za upor v enoti, kar je bila čista norost. Po pričevanju majorja Trohe so delali profesionalno, popolnoma apolitično in jih ni zanimalo, kdo je minister, od vsakega pa so pričakovali, da bo podpiral njihovo marljivo delo. Da bo vsak minister zagotavljal kot politik v Vladi potrebna finančna sredstva in boljše pogoje za vojake, podčastnike in častnike, ki so bili neke vrste uradniki in plačani enako kot njihovi kolegi v drugih povsem običajnih enotah.
Da so se šli, kar so se šli, in je bila morala MORiS-ovcev na zelo visokem profesionalnem nivoju, je k temu botrovala samo tako zelo pokončna drža prvega moža, ki je bil v enoti OHI motivator, pošten poveljnik in seveda vsi njegovi kolegi, častniki in podčastniki ter vsi vojaki profesionalci, ki so na prvo mesto postavljali delo, motivacijo, usposobljenost in šele potem so vprašali, koliko bodo za to požrtvovalno delo plačani. Verjeli so (kot prvi mož major Troha), da bodo sčasoma odgovorni v Ministrstvu za obrambo in v SV uvideli, da je treba tako profesionalno delo nagrajevati drugače kot vse ostale, ki so mnogi vedrili in oblačili v vojski, ker drugega dela nikjer izven vojske niso dobili, t.i. socialci. 12 kolegov in on so bili, kar se tiče položajev, degradirani in prerazporejeni na različne lokacije po celi Sloveniji s fiktivnim razlogom, zapisanim v odločbah - “ZARADI POTREB SLUŽBE.”
Zaščitni znak 1. bataljona 52. brigade TO, avtor našitka v bojnih maskirnih barvah major Troha
Major Troha JE BIL PO STALINISTIČNO - KACINOVI čistki prerazporejen v Ljubljano, v 1. bataljon 52. brigade v Šentvid za namestnika poveljnika te enote, v kateri so vojaški rok služili naborniki v drugem delu. Vozil se je v Ljubljano iz svoje rojstne vasi na Kočevskem vsak dan 85 km v eno smer, ker mu ob prerazporeditvi niso ponudili (kot je po zakonu) službenega stanovanja, ni jih zanimalo, kako bo funkcionirala družina itd. Polna usta so jih bila NATO standardov, kjer pred prerazporeditvijo navedejo vse razloge, zakaj nek kader potrebujejo drugje, predvsem pa se pogovorijo o tem, kaj bo to prineslo in kaj pripada tistemu, ki mora zaradi potreb službe oditi drugam, in njegovi družini.
Majorja Troho so Kacinovi varnostniki ujeli na cesti, mu pobrali ključe in orožje ter mu izročili odločbo. To je bil odnos do nekoga, ki je pustil v enoti srce, znoj in trud, da je sploh nastala in je bila res pravi zametek SLO vojske, iz katere bi morali črpati znanje in moč ter seveda odlične kadre za vse druge enote SV, ki je, kot vemo, danes popolnoma na psu.
Za medklic, v enoti OHI so vsako jutro dvignili slovensko zastavo tako, da sta jo dva najbolj zaslužna vojaka tistega meseca prinesla, jo z nadetimi belimi rokavicami razvila, ker je bila strogo po pravilih zložena po vsakem spustu ob koncu delavnika. Ko sta jo počasi dvigala na drog, je ta ritual spremljal zvok melodije iz trobente, ki jo je igral trobentač enote ali njegov namestnik, če je osrednji manjkal.
To je bil vsakodnevni izkaz spoštovanja do države, domovine, zastave kot osrednjega simbola, do vseh Slovencev in davkoplačevalcev, ki so plačevali delovanje pripadnikov v enoti OHI, da bi bili, kar se da izurjeni za obrambo države, če bi prišlo do morebitne agresije nanjo.
Usposabljali pa so se tudi za posredovanje po morebitnih letalskih nesrečah na ozemlju SLO ali posebnih okoliščinah ob naravnih nesrečah, kjer bi bilo udeleženo na enem mestu veliko žrtev, ki bi jih bilo treba reševati. Nujno bi bilo potrebno posneti dokumentarni film o enoti specialcev OHI, ampak tega nima nihče v načrtu in najbrž tega ne bo ravno zato, ker ji je poveljeval in je na nek način "oče" te enote bil prav (kasneje od leve in desne politike osovraženi) major Ladislav Troha.
Šok majorja Trohe ob prihodu v novo enoto, kamor je bil prerazporejen, je bil velik. Naletel je na enoto v razsulu, kar se tiče poveljujočih okoli sto častnikov in podčastnikov, na velike disciplinske težave pri podrejenih vojakih nabornikih, s katerimi se je v nekaterih enotah delalo zelo neprofesionalno in celo nečloveško. Od poveljnika enote, ki je imel vojaško stopnjo kapetan bojne ladje, saj je bil aktivni pripadnik JA v mornarici, je dobil dovoljenje, da stanje, ki je bilo res porazno, sanira in uredi, da bo enota dobila imenu primeren nivo znanja, usposobljenosti in izurjenosti, predvsem pa motivacije ter reda in discipline.
Del dobrih navad in profesionalnosti je prenesel na ekipo poveljujočih, ki jo je po odhodu bleferjev iz enote, ko je začela delovati nova dirigentska palica, oni pa so s svojim zgledom (kar prej ni bila praksa) prenašali nov način dela na vojake nabornike. Stanje se je po nekaj mesecih tako izboljšalo, da v nadrejenem poveljstvu niso mogli verjeti, da poročil o stalnih incidentih ni več.
Tudi na obrazih vojakov se je videlo, da so se stvari močno spremenile in so postali častniki in podčastniki njihovi zavezniki in niso bili več nasprotniki oz. celo sovražniki, kar se je dogajalo, preden je v enoto prišel novi častnik. Major Troha je vzpostavil odnose, ki so potrebni, ko gre enota v morebitno vojno. Tudi, kar se tiče usposobljenosti, a samo pri tistih, ki so bili v enotah, ki so imele materialno tehnična sredstva, da so lahko izvajali ustrezna usposabljanja in urjenja ter seveda bojna streljanja.
Namreč že takrat je bila težava, ker nekaterih sredstev ni bilo, domnevno zaradi pomanjkanja denarja, pa so tako šli naborniki domov pomanjkljivo usposobljeni in ne bi smeli dobiti razporeditve v rezervne enote, saj je po mednarodni ženevski konvenciji vpoklicati v vojno neusposobljene vojake zločin. Nekdo, ki ni nikoli bojno streljal z npr. minometom, ne more imeti vpisano v vojaško knjižico, da je usposobljen za bojno delovanje z minometom. V Kočevski Reki vsaj teh problemov ni bilo.
Major Troha je poskrbel, da je v območju svojega vpliva naredil maksimalno, kar je mogoče, da se je delalo profesionalno, strokovno in pošteno. V poročila nadrejenim pa so po njegovem prihodu začeli pisati korektno, brez olepševanja, kaj ne naredijo nadrejeni, kakšno je stanje na področju opremljanja, usposabljanja in motivacije zaposlenih, na katero v enoti nimajo vpliva.
Zdelo se je, da teh poročil nihče ne bere, tudi ne v delu, kjer je bila zapisana negativna ocena, kar se tiče usposobljenosti vojakov za določene vojaške evidenčne dolžnosti. Tudi na taka zaporedna poročila s strani nadrejenih ni bilo nobenih reakcij, pač pa ignoranca, čeprav je bilo v Pravilih službe v SV jasno zapisano, da mora vsak nadrejeni na opozorilo o nepravilnostih, tudi, če so podana od vojaka nabornika, anomalijo odpraviti v sedmih dneh ali pa, če tega ne more storiti, predati v reševanje zadeve višje nadrejenemu.
Major Troha je prišel v to enoto leta 1994, leta 1997 pa so jo ukinili z obrazložitvijo, da primanjkuje kadrov in vojakov nabornikov v drugi enoti in bodo iz dveh naredili eno. Medtem je po umiku tožbe major Troha v Ljubljani dobil stanovanje, a se ni pustil podkupiti državnemu sekretarju Borisu Žnidariču, ki mu je (če umakne tožbo) ponujal tri sobno opremljeno službeno stanovanje, ki ga je zavrnil, ker je vedel, da mu za tri člansko družino po merilih tako stanovanje ne pripada.
Lomljenje hrbtenice ni uspelo. Drugi poskus je bil pred ukinitvijo enote, kateri je sopoveljeval, saj je dobil ponudbo, da novo nastali enoti iz dveh ukinjenih on prevzame poveljevanje. Nadrejenim je pisno sporočil, da mu je to velik izziv, ampak želi samostojno odločati o vseh kadrovanjih v novi enoti in o finančnih sredstvih, ki so enoti na voljo, in za vse prevzema vso materialno, moralno in kazensko odgovornost. Po nekaj dneh so mu sporočili, da ni več kandidat za poveljnika.
Je pa bil postavljen znova za namestnika poveljnika in to v poveljstvo, v katerem so bili pretežno kadri enote 2. bataljona 52. brigade, ki je slovela po poveljniku, sicer podpolkovniku, ki je uvedel v svojo enoto slogan: “LAKO ČEMO” (lahko bomo), kar je pomenilo ležernost, nezainteresiranost, nemotiviranost sebe, poveljstva in podrejenih, posledično pa velike težave z disciplino vojakov in ekscese.
Major Troha je ob napornem delu študiral na Fakulteti za organiazcijske vede - kadrovski menedžment v Kranju, a študija ni končal, ker je doživel potem protest zaradi nevzdržnih razmer, ko je začel kriminalna dejanja določenih ljudi v vojski in na MORS obelodanjati v javnosti.
Tega leta, pred prihodom majorja Trohe v enoto, je umrl vojak, za katerega se še danes ne ve, kaj je bil resnični vzrok njegove smrti, vse skupaj pa so prikazali kot samomor. Ta poveljnik, ki je bil zaradi poraznega stanja v enoti odgovoren za vse izredne dogodke, je potem napredoval, najprej v Obveščevalno varnostno službo in nato v General štab SV. Major Troha pa se je takoj po prihodu v to enoto, po dovoljenju nadrejenega, lotil ocene stanja, da bi tudi v tej enoti postavili ljudi in stvari na prava mesta.
Ampak začelo se je šikaniranje, mobing in pritiski, ker je še vedno zahteval, da se začnejo anomalije odpravljati, saj na njegovo pismo in analizo stanja nasploh v SV in negativnih posledic v enotah na 13-ih straneh, podkrepljenimi z elaboratom o dokazih, kaj se dogaja, ni nihče odreagiral. Hoteli so odpraviti njega, namesto, da bi odpravili anomalije in tiste, ki so jih počeli, ko je šlo tudi za klasične kraje, nabave opreme brez kakršnihkoli testov, celo orožje so kupovali Kacini in njemu podobni kar tako ad-hoc v Izraelu in drugje po svetu.
Najprej so kupili orožje, na primer nesamohodne havbice kalibra 155 mm, potem so pa na podlagi nabavljenega orožja pisali formacije enot, ki so na papirju še kar stale za teoretike, v praksi pa so vse njihove teorije o korpusih in brigadah padle, ker je Slovenija ozemeljsko majhna in ji za formiranje klasične armade manjka vse vrste resursov. In ta orožja so pobijala mlade fante in jim jemala zdravje v lastnih vrstah.
Ubijala pa so tudi orožja nekdanje JA, ker jih niso periodično pregledovali z rentgenom ali ultrazvokom. Na to je major Troha pisno opozoril svoje nadrejene, a so pač ignorirali njegova opozorila. Hlinili so žalost takrat, ko je zaradi nepreventive prišlo do tragedije. Major je poiskal družino umrlega vojaka iz Škofje Loke, da sta z materjo podala kazensko ovadbo zoper vrh Slovenske vojske, a seveda (kot je pač navada državah, ki imajo "pravično pravno državo"), je tožilec kazenski pregon zavrnil in dal možnost oškodovani družini, da sama prevzeme pregon zaradi umorjenega sina. Seveda tega ni zmogla. Niti se tega ni lotil njen odvetnik Čeferin, ki je uredil izvensodno poravnavo, da je major Troha jokal, ko je slišal številko. Bila je sramotno in mizerno nizka. Zdajšnjih 9.000 evrov.
"Dnevnik
Vojak umrl za posledicami nesreče
POČEK, 12. junij 2006 - Na vadbišču Poček se je danes pri rednem usposabljanju vojakov na služenju vojaškega roka 1/62 pehotnega bataljona iz Vipave zgodila nesreča, za posledicami katere je življenje izgubil vojak na služenju vojaškega roka, dva člana posadke - vojak na služenju in pripadnik stalne sestave - pa sta bila ranjena. Nesreča se je zgodila pri bojnem streljanju z minometi 120 mm, in sicer je ob izstrelitvi mine prišlo do eksplozije ,v kateri so se ponesrečili trije člani posadke."
Leta 1997 se je častnik Troha odločil, da o vsem (ker skoraj dve leti ni bilo ukrepanja nadrejenih) obvesti slovensko javnost. Kljub temu, da mu tega niso dovoljevala Pravila službe, saj bi moral za obveščanje javnosti v SV pridobiti dovoljenje narejenega poveljstva, ki ga, to je seveda vedel, ne bi nikoli dobil.
Tvegal je kot ŽVIŽGAČ izgubo službe, kariere in izgubo socialne varnosti, kar se je potem tudi zgodilo skozi enostranski stalinističen disciplinski postopek, na katerem sploh ni sodeloval, ker je dne, ko naj bi se ta zgodil, začel (1.julija 1998) odmeven protest v vojaški uniformi pred slovenskim parlamentom.
Na cesto ga je kasneje promptno vrgel načelnik generalštaba Iztok Podbregar, ki je v mikrofon na sestanku z njim povedal, da se zaveda, da je tudi on (veliko časa pred majorjem Troho) kršil Pravila službe v SV, ker ni ukrepal, in dejal je, da ne ve, zakaj jih je kršil. Po teh istih Pravilih v službi SV pa je majorja Troho suspendiral in ga vrgel iz službe, ker je (ko ni zaradi striktnega molka in neukrepanja, da se uničevanje Slovenske vojske ustavi) o tem, kaj se dogaja, obvestil javnost.
Že v JLA je Troha deloval po načelu "kar dela moj nadrejeni, lahko dela tudi sam". Nek vodnik, ki je bil njegov poveljnik oddelka v Bileći, mu je, ko je naredil neko manjšo napako pri urjenju, rekel, da mu jebe mater. Troha se je obrnil in mu zabrusil, naj preskoči njegovo in naj to naredi svoji. Vodnik je popolnoma znorel in ga peljal na raport - zagovor k poveljniku čete, na stopnicah pa si je premislil, ker se je začel zavedati, da je kršil njegovo čast najprej on njemu in da se pri poveljniku čete obtožba Trohe ne bi obnesla. Od takrat je imel vodnik do podrejenega Trohe spoštljiv odnos.
Če krši zakon v vojski njen prvi človek, kar je načelnik generalštaba, ki bi moral biti vzgled spoštovanja pravil, lahko spoštovanje zahteva od svojih podrejenih. Po trdnem prepričanju majorja Trohe do tega nima nobene moralne pravice. Zato je na povabilo, naj 1. julija 1998 pride na zagovor zaradi kršenja vojaške discipline, napisal, da bo prišel takoj za tem, ko bo za kršenje pred disciplinsko poklican in sankcioniran načelnik generalštaba Iztok Podbregar in vsi njegovi predhodniki ter častniki v hierarhiji, ki so kršili ista Pravila službe v SV, po katerih preganjajo majorja.
Pravijo, da v vojski ni in ne more biti demokracije, da tam vse deluje na podlagi ukazov, ki jih je treba brezpogojno izpolnjevati. Tako delovanje je značilno za vojske v nedemokratičnih družbah, kjer so poveljniki bogovi in se požvižgajo na pravila, od podrejenih pa zahtevajo striktno spoštovanje, v demokratičnih družbah pa se kaže demokratičnost vojaške organizacije tudi v tem, da postavljena pravila veljajo za vse enako in so vsi, ki jih kršijo, za prestopke sankcionirani.
Major Troha je skozi svoj primer dokazal oblastnikom, da v Sloveniji, ki so ji eni že takrat rekli brez sramu demokratična, da zakoni veljajo samo za navadne, neprivilegirane ljudi. Ko kršijo zakone in pravila svete krave, največkrat še napredujejo. Z veliko napora je našel novinarja, ki je sploh hotel objaviti neizpodbitne dokaze, da se SV namerno uničuje, saj so vsi novinarji, ki jih je kontaktiral, razen Bojana Budje iz Večera, odklonili, da bi o anomalijah poročali.
Kasneje pa so vsi (tudi Budja), ko majorja Trohe niso uspeli spraviti na povodec na levo ali desno, udarili po njemu z najbolj brutalnimi diskreditacijami in diskvalifikacijami, da bi ga prikazali kot nekakšnega bebca, ki utruja javnost zaradi nekakšnih premajhnih vojaških čevljev. Šlo pa je v resnici za skorumpiran, nepotističen, klientelističen, neučinkovit, potraten, zbirokratiziran sistem Obrambnega ministrstva in Slovenske vojske, ki je že takrat močno hirala v vseh ključnih pogledih.
Vsako leto je postajalo vse bolj jasno, da SLO vojske v bistvu nimamo in je financiranje vojske, ki ni sposobna bojno obrambno delovati, metanje denarja skozi okno. No, nekateri, ki so namestili svoje bankomate v ta sistem, se nam vsem davkoplačevalcem smejijo in upajo, da bomo še naprej tiho.
Vrhovni poveljnik tovoriš Borut Pahor vsako leto celotni svetovni in domači javnosti sporoči, da ima SV znova oceno nezadostno. Smo pač “flek pucarji” in privesek NATA in njegovih potreb, te moralno zelo vprašljive organizacije, ki neti konflikte, da opravičuje svoj obstoj, kar bo trajalo, dokler ne bodo, BOG ne daj, iz namerno ustvarjenih bojišč pripeljali v Slovenijo nekaj krst in ranjenih slovenskih mož ali žensk.
Potem bo še težje napolniti enote z mladimi fanti oz. možmi, dekleti in ženami, ki so pripravljeni za bedno plačilo nesti glavo v torbi za nekakšne višje interese držav, članic NATA, ki so največje proizvajalke in izvoznice orožja ter streliva, ki ga je seveda treba preizkušati v realnosti in ga čim več porabiti. Vse je to biznis!
Naslovnica knjige "Pojoči major", ki jo je major napisal in v njej objavil vse dokaze (dokumente) o barabijah v Slovenski vojski in na Ministrstvu za obrambo. Napisal jo je v času protesta pred Državnim zborom, ki je trajal od 1. julija do 15. novembra 1998, vsak delovni dan od 7.00 do 15.00 v tem položaju. 8 ur je imel delavnik na tej ploščadi, v času 8 ur ni šel niti na wc, stal je tako nepremično in komuniciral z mimoidočimi, ki so seveda spraševali, za kaj gre, ker so mediji po začetnem pompu potem nekaj mesecev popolnoma ignorirali protest razkritega ŽVIŽGAČA iz propadajočega sistema obrambe države. Knjiga je izšla že 17. decembra 1998, na dan obletnice ustanovitve Specialne brigade MORiS.
Po izidu knjige so znova novinarji manipulirali in so se obesili na manj pomembne stvari, bistva pa ljudem niso sporočili, kaj šele, da bi o ključnih problemih organizirali razpravo in zaščitili odkritega žvižgača, da bi si upali žvižgati še drugi. Ko so vsi njegovi kolegi izvedeli, da je izgubil zaposlitev, so njegovi kolegi, ki so vedeli, da govori resnico, povesili glave, se poskrili v mišje luknje in uničevanje SV se je nadaljevalo. Vse za ljubi kruhek. Razumljivo.
Major Troha je leta 1999 zagrozil z gladovno stavko in takoj je dobil ponudbo s strani Ministrstva za obrambo, da ga zaposlijo v Upravi za zaščito in reševanje, seveda pod pogojem, da umakne tožbo na Delovnem in socialnem sodišču. Glede na to, da bi njegova tožba prišla v obravnavo na sodišču šele čez 4 leta, (saj je 1998 poslal urgenco, pa so mu sporočili, da so trenutno v obravnavi zadeve iz leta 1994) in ker je imel brezposelno ženo, ki je še študirala, je tožbo umaknil in dobil zaposlitev z manjšo plačo uradnika, ki mu ni nihče znal dati niti primernega dela, da bi ne videl česa, kar so čarali tudi na tej upravi.
No, zaposlitev ni trajala dolgo, ker je decembra meseca leta 2000 po objavi intervjuja v časniku Večer, ko je spregovoril o napadu Janševih PARA VOMOVCEV na najvišjega predstavnika ljudstva - poslanca v državnem zboru, izginil neznano kam in je veljal za pogrešanega skoraj 5 mesecev.
Kljub temu so ga na MORS, čeprav niso vedeli (mogoče pa so?!), kaj se je z njim zgodilo, promptno odpustili po petih dneh, ko se na delo ni pojavil. Junija tega leta sta ga našla domačina, zvezanega za roke in noge, s podplutbami, shujšanega, neurejenega, umazanega, zaraščenega kot Bedanca, mokrega od lastnega urina ob cesti v kanalu na Strmici blizu Logatca.
Policija sploh ni iskala izvršiteljev kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, da bi zavarovala sledi, da bi blokirala ceste, mejne prehode itd. Ampak je zoper majorja Troho čez kakšna dva meseca podala kazensko prijavo z obtožbo, da je naznanil kaznivo dejanje ugrabitve, ki se naj ne bi zgodila. Če bi major rekel, da ne ve, kaj se je zgodilo, bi ne bilo nobenega kazenskega pregona. Ampak tudi ne bi spoznal, kako deluje režim, če štrliš iz sivega povprečja. Tožilec v šestih letih ni predstavil niti enega samega dokaza. Se pravi, da je major Troha zelo profesionalno izvedel svojo samougrabitev.
Policija in tožilstvo sta namerno kvalificirala prijavo kot ugrabitev (čeprav je major Troha samo naznanil in opisal, kaj se mu je zgodilo), da so potem novinarji - pisuni lažje speljali medijski linč in medijski umor, češ, da je izvedel samougrabitev. Kako lahko človek sam sebe ugrabi? Se sam pretepe, zveže in se tak pripelje na nek kraj in se iz avtomobila odvrže???
Policijsko tožilska kvalifikacija kaznivega dejanja ugrabitev je možna samo v primeru, da storilci po odvzemu prostosti žrtvi od koga (npr. sorodnikov) kaj zahtevajo, v primeru majorja Trohe pa tega ni bilo in bi bila zato kvalifikacija tega kaznivega dejanja možna samo kot protipravni odvzem prostosti, kar pa niso hoteli storiti, ker so vedeli, da bodo novinarski pisuni težje blatili svojo žrtev tako, da bodo natolcevali, da si je sam protipravno vzel prostost, ker bi se jim krave smejale.
Tik pred koncem prvega montiranega sodnega procesa, ki je trajal polnih 6 let, je tožilec Šiška zadevo prekvalificiral v protipravni odvzem prostosti, ko je bil medijski umor že izvršen. To je bil tudi ves čas namen celotne zgodbe in po mnenju majorja Trohe je vse po prihodu znova v javnost vse to režirala posebna enota udbovske milice, da bi ga diskvalificirali, diskreditirali in medijsko umorili. En znan funkcionar LDS je nekomu rekel, naj da mir, če ne, ga bodo pošlihtali kot so majorja Troho.
Po njegovi vrnitvi na prostost so ga zaslišali tudi v zvezi s terorističnim dejanjem PARAVOMOVCEV v zvezi s podtaknjenim eksplozivom pod avtomobil najvišjega predstavnika ljudstva - poslanca Zmaga Jelinčiča, kjer je samo potrdil, kar so kriminalisti že vedeli, da so udeleženci v akciji dobili v brigadi MORiS lažen alibi, zapisan v prirejeni stražarski knjigi.
Obnovitve kazenskega postopka ni bilo, je pa Janez Janša odškodninsko tožil majorja Troho za trditev v intervjuju v časniku Večer, da je Janša ukazal PARAVOMOVCEM, naj pod avtomobil poslanca - najvišjega predstavnika ljudstva podtaknejo eksploziv, kar je bilo tudi narejeno. To je RESNICA.
Sodnice resnica ni zanimala, kriminalistov niso hoteli zaslišati, Janša je pravdo dobil in takrat ni kričal, da so sodišča udbovska, kar vedno počne, ko se on znajde na zatožni klopi, ko mu v resnici s tem tovoriši delajo reklamo, da ga delajo mučenika za desne in demona za leve. Na sodišče pa je pripeljal pet svojih lakajev, da so zanj lagali.
G. Troha je moral na lastne stroške objaviti izrek sodbe, plačati sodne stroške, stroške Janševega odvetnika Hribernika in odškodnino v višini en milijon takratnih tolarjev, ki pa mu jih ni bilo treba plačati potem, ko je Janezu Janši napisal vsebinsko zelo zanimivo pismo. A o tem ob kakšni drugi priložnosti.
Nujno je bilo treba odvzeti kredibilnost Ladislavu Trohi, tudi po tem sodnem procesu so ga mediji, levi in desni, označevali za lažnivca, ga polivali z najbolj smrdljivo udboklerovsko gnojnico, saj je Gibanje OPS, ki ga je ustanovil leta 2000 pod imenom Združenje za novo Slovenijo, začelo pridobivati vse več somišljenikov, pa so to ustavili tako, da so diskreditirali akterja in ga medijsko skušali zatolči.
Kmalu zatem je nastala politična stranka Nova Slovenija (naključje???), nakar je Troha preimenoval Združenje za novo Slovenijo v Gibanje OPS, ko je medtem od hčerke umorjenega idejnega avtorja Gibanja OPS, magistra Janeza Ščeka, pridobil vse avtorske pravice za delovanje pod tem imenom in dovoljenje za uporabo idej in zamisli, zapisanimi v knjigah Gibanje novega tisočletja in OPS - Drugačna politika in Duhovni preporod. Magistra Janeza Ščeka so leta 1999 našli mrtvega na Šmarni gori, kamor je hodil redno meditirati in nabirati kondicijo, saj je imel namen načrte, zapisane v knjigah, uresničiti.
Vsebino knjige lahko preberete v PDF obliki preko te POVEZAVE
Strategi podtalne TITO-istične ORGANIZACIJE, ki še vedno vlada Sloveniji iz ozadja, vedo, da, če človek smrdi, se mu nihče noče niti približati, te metode prejšnjega totalitarnega režima poznamo, ki pa se žal, kot lahko sami vidite, leta 1990 niso končale. Vse se izvaja samo bolj podtalno in na skrivaj. Še posebej je to možno, če vsi mediji sodelujejo z režimom in ne zaščitijo žrtev take tiranije in jo še sami pomagajo izvajati. Medijska blatenja, laži, natolcevanja in klevet pravzaprav še najbolj bolijo.
Montiran sodni kazenski proces z brutalnim medijskim pogromom z zagroženo zgolj denarno kaznijo je trajal, kot že rečeno, polnih 6 let. Tožilec, politični nameščenec, ni prinesel v šestih letih tiranije nad majorjem Troho niti enega samega dokaza, še indica ne, pa se je kljub temu na dve oprostilni sodbi pritožil z namenom, da bi zadeva absolutno zastarala.
Časopisi, še posebej takrat še janšistka Damjana Žist iz Večera je pisala odebeljene naslove: “TROHA IN LONČARIČ KMALU PRED SODNIKI”, načrtna kriminalizacija in postavljanje žrtve ob bok resničnim prestopnikom zakona, g. Lončarič je namreč sedel na zatožno klop, ker je švercal ljudi čez državno mejo. “SOJENJE JELINČIČU IN TROHI SE BO KMALU ZAČELO” Nedeljski dnevnik npr. odebeljen naslov: “KRJAVELJ IZ MULJAVE”, češ, da je lagal in se je v času odvzete prostosti skrival nekje na Muljavi, Slovenske novice, naslovnica: “KDO JE MAJORJU PRAL GATE?” in “PELA BO SODNIŠKA ŠIBA, KER JE TROHA LAGAL O UGRABITVI” itd, itd. Obsodba vnaprej, kršenje Ustave, saj nihče ni kriv, dokler mu to ni dokazano in ni sodba pravnomočna.
Ko sta se zgodili kar dve oprostilni sodbi zapovrstjo, ker se je zlonamerni tožilec Šiška vedno moral pritožiti, pa tega seveda niso napisali na kakšni naslovnici ali notri z odebeljenim naslovom, nekateri sploh niso obvestili javnosti, da je bil kar dvakrat oproščen. Zato še vedno na spletu doživlja napade in diskreditacije udbovskih agentov v stilu“kaj boš ti, samougrabitelj?” in druge ostudne izpljunke.
Je treba ljudi prepričati, da je Troha nek lažnivec, celo kriminalec, ki se mu ne sme zaupati. Tako potem neuki ljudje ne vzamejo njegove kritike do oblastniških dejanj in predloge za rešitev resno, češ, ni vreden zaupanja. Če bi vedeli, kaj so s takimi delali v prejšnjem, še odkritem totalitarnem režimu, bi razumeli, da ga načrtno diskreditirajo, ker se bojijo, da bi mu ljudje zaupali in še pomagali pri njegovem razkrivanju resnice in predlogom za dosego svobode in resnične demokracije.
Že zaradi tega, ker ga konstantno blatijo, da ga tako zverinsko preganjajo kot steklo zver, preko zlorab na kazenskih sodiščih, in ga domala vsi mediji prikazujejo v negativni luči, ko gre za akcije Gibanja OPS, pa to striktno ignorirajo, bi morali ljudje razumeti, da je sovražnik številka ena temu, v barve demokrature olepšanem, v bistvu pa še vedno totalitarnemu režimu oz. ljudem, ki ga po letu 1990 s prevarami, manipulacijami, ko gre tudi za volitve, lažmi in delitvami naroda vzdržujejo, ob tem pa se dogaja konstantno ropanje naroda.
Tudi take so se šli, da so ga prisilno privedli k psihiatru in so o tem poročali vsi veliki mediji, niso pa povedali, da mu je psihiater LDS - ovec Slavko Ziherl pošiljal nezakonita vabila, ker vsakega obtoženca lahko vabi samo sodišče, kamor želijo, s pravnim poukom in grožnjo prisilne privedbe. Nihče se potem ni opravičil, kot tudi ni poročal noben medij, da se mu je za zlorabo oblasti opravičila vodja sodišča, a sicer s figo v žepu. A je Troha to dosegel preko Varuha človekovih pavic, ko glede na dejstva ni mogel kaj, kot da je zahteval od sodišča, da se opravičijo. Odgovarjal ni nihče! Vi odgovarjate, ko kršite zakon, če vas zalotijo?
To je bila, če je bilo tako, nezakonita praksa, ker je Zakon o kazenskem postopku povsem jasen. Osumljenca, obtoženca ali obsojenca lahko kamorkoli vabi samo sodišče, ki ga seznani, kje naj se zglasi, kdaj, zaradi česa in kakšne bodo posledice, če se ne bo odzval. Majorju Trohi pa je izvedenec psihiatrične stroke, zdaj že pokojni, Slavko Ziherl pošiljal vabila brez priporočene pošte, brez pravnega pouka itd. No, kasneje je ta politični psihiater postal podpredsednik policijske ministrice Katarine Kresal v stranki LDS, ki so jo obudili od mrtvih za potrebe povzpetništva imenovane gospe.
Majorja Troho so skušali z izvedenskim mnenjem psihiatra prikazati kot neprištevnega, a se ni izšlo, ker se z njim sploh ni hotel pogovarjati, samo vprašal ga je, če še vedno dela za udbo, in je bil pogovor zaključen. Izvedensko mnenje pa ni bilo izdelano.
Je pa potem sledil 6 letni teror v montiranem sodnem postopku, v katerem so grozili z današnjimi 1.200 € denarne kazni. Angažirali so še izvedenca dermatološke stroke in mnoge priče, da so si izmišljevale pravljice, ampak je sam BOG poskrbel, da sta si dve sodnici upali soditi na podlagi izvedenih dokazov, ki jih ubogi tožilec Šiška ni v šestih letih predstavil niti enega samega, za kar je obtoževal majorja Ladislava Troho. Ampak cilj je bil dosežen, diskreditacija in medijski uboj. Kriminalizacija upornika, sovražnika režima, disidenta.
Kdor pozna, kako je deloval totalitarizem do leta 1990, ve: diskvalifikacija, diskreditacija, medijski umor in na koncu, če vse to ne zaleže, še fizična likvidacija. To se ni po letu 1990 nič spremenilo, vse deluje enako, če ne isto, samo vse delajo bolj naskrivaj. Imajo pa za onemogočanje posameznika tudi bolj sofisticirana sredstva. Tudi možnost mučenja in likvidacije na daljavo s ciljanjem z vojaškimi elektronskimi orožji.
V času protesta in montiranega sodnega procesa so na nekdanjo ženo in njene starše določeni ljudje - udbovski agenti izvajali konstantne pritiske, tako, da so ga blatili in klevetali, posledično mu je razpadel zakon, socialna služba pa je poskrbela, da so mu onemogočili vsakršne stike z njegovo takrat 7 let staro hčerko, ki bi očeta pri svoji starosti najbolj potrebovala.
Nobena njegova pritožba na zlonamerne odločitve CSD-ja in Ministrstva za delo in družino ni bila uspešna, čas pa je neusmiljeno tekel in žena pod vplivom drugih je z manipulacijami hčerko Katarino vse bolj odtujevala od očeta. Po razvezi je imel pravico samo plačevati določen znesek in nič drugega, kar je redno plačeval in v pismih hčerki, na katere ni bilo nikoli odgovora, še dodajal denar, da si bi kaj kupila za rojstni dan ali kar tako. V svoji knjigi je v uvodu zapisal, kaj mu pomeni družina, da mu je sveta, in vedeli so, kaj bo najbolj bolelo. Z znanimi udbovskimi prijemi so naredili vse, da so mu zrušili družino in onemogočili kakršnekoli stike z njegovo ljubljeno hčerko.
V to se je vključil celoten udbovski socialni aparat s CSD Šiška na čelu, Ministrstvom za delo, dom, socialne zadeve in enake možnosti ter Okrožno sodišče v Ljubljani. Izvršili so zločin nad otrokom in nad enim staršem, ki je imel edino pravico plačevati preživnino. Razbojniki, ki jim niti otroci niso sveti, pa kaj bi o tem, če so njihovi starši pobijali med vojno in po njej kar cele vasi, kompletne družine z otroki in nemočnimi starci in starkami vred.
Leta 2001 se je zaposlil v zasebnem podjetju City express, potem, ko ga kot vrhunskega komercialista za prodajo knjig od vrat do vrat s svojo ekipo z vrhunskimi rezultati niso hoteli (razen honorarno po podjemni pogodbi, kar je najslabša možna različica) zaposliti v Mladinski knjigi založbi, ker je znova nekdo poskrbel, da se mu onemogoči redno zaposlitev.
Mreže ORGANIZACIJE so razpredene po celotni državi in daleč v tujino. Zaposlitev V City express-u je dobil zato, ker sta bila z direktorjem skupaj v vojni za Slovenijo in ker je po prebrani njegovi knjigi opazil njegove sposobnosti vodenja in motiviranja zaposlenih. V tem podjetjum kjer so izvajali storitve hitrega prenosa pošiljk po Ljubljani in Sloveniji ter tudi kdaj pa kdaj v tujino, je opravljal dolžnost vodje operative s podrejenimi 30-imi kurirji, dispečerji in drugimi v najboljših časih. Kot odličen motivator in pošten kreativni vodja je uspel sestaviti zmagovalen tim, ki je deloval homogeno, strokovno in v popolno korist strank ter podjetja, da se je dober glas širil daleč naokoli, saj je postajala konkurenca čedalje hujša.
Pet let je delal zelo stresno delo, ker je odgovoren in je bila vsaka, morebiti zakasnela, dostava vzeta zanj kot njegova odgovornost. Proti koncu te epizode so ga poklicali iz Mladinske knjige in mu ponudili zaposlitev, ki je najprej ni sprejel, je pa delal popoldan honorarno oz. na popoldanski s.p. in ob vikendih še to delo, ker si je ustvaril novo družino, s partnerko Andrejo II. (kakšno naključje, znova je spoznal Andrejo, op.p.) sta kupila stanovanje na Vrhniki in vsak tolar in kasneje evro je prišel prav, da sta stanovanje dokončno adaptirala in opremila z malce boljšo opremo. Rodili sta se jima dve krasni in zdravi hčerki. Ena leta 2004, druga leta 2008.
Ko mu je v City express-u zmanjkalo dobre motivacije, ker je žal vodstvo na koncu “škrtarilo” pri nagrajevanju kurirjev, četudi so nekateri krvavi pot potili v vsakem vremenu, se je opravičil, ker mu je manjkal ta element za nagrajevanje najboljših in je sporazumno odšel. Še danes sta z nekdanjim direktorjem in lastnikom City express-a v dobrih odnosih in ta, g. Peter, mu je nesebično pomagal, tudi nekaj finančno ter nudenjem prostorov za vzdrževanje osebne higiene v času gladovne stavke leta 2014, ko je podjetje še delovalo na Gregorčičevi ulici v Ljubljani v bližini Vlade, kjer je major gladovno protestiral 2014, leta 2018 pa je zaprlo svoja vrata s stečajem.
Ves čas pa je bil in je major Troha družbeno politično aktiven, civilna organizacija Gibanje OPS ima na svoji strani www.gibanje-ops.com zapisane mnoge akcije, razkritja, škandale, zamolčane teme, opis oblastniškega terorja nad nemočnimi ljudmi, predvsem pa prave vzroke, ki povzročajo vse to razdejanje v Sloveniji, ko samo preko korupcije vsako leto izgubimo 3,5 milijarde € letno.
Major Troha je bratu za polovično ceno prodal svoj del domačije na Kočevskem, vse, kar je pripadalo pokojnemu očetu in materi, mu je odstopil že prej. Z denarjem, 37.000 €, je ustanovil podjetje s poslovnim partnerjem, ki je tudi vložil polovico, potem, ko je leta 2009 nehal s prodajo knjig, ker ni hotel spravljati v še slabši položaj ljudi, ki so nakupovali na obroke, pa jih potem ne bi mogli plačevati in bi sledil rubež. Ustanovil je podjetje za odkup rabljenih plemenitih kovin po korektnih konkurenčnih cenah, da bi ljudje ne nasedali oderuškim prekupčevalcem, ki so lomastili po Sloveniji v času krize.
Zgodil se je brutalni rop podjetja, ko so ravnokar porabili vsa obratna sredstva in je bila v sefu “na varnem” večja zaloga rabljenih plemenitih kovin, ki so čakale na švicarskega grosista, da bi potem dobili nekaj dodane vrednosti in bi zagnali nov dvomesečni krog odkupov. Brutalen rop velike vrednosti je povzročil preko 100.000 € škode, ker je bilo v sefu (ki so ga izruvali 8 krat pritrjenega na betonski steber z močnimi betonskimi vijaki in ga odnesli celega) tudi nekaj naložbenega zlata.
Policisti pa so se posmehovali, češ, da imajo takih primerov do 5 na noč. Če bi imeli zaloge zavarovane, bi se znalo zgoditi, da bi znova okrivili majorja Troho, da je sam sebe okradel. Ampak zavarovanja ni bilo, ker je bilo vse skupaj precej na začetku, najemodajalec poslovnih prostorov pa ni hotel priznati in prevzeti odgovornosti, ker ni ob 22.00 uri vključil alarmnega sistema. Zanimivo je bilo, da je bilo vlomljeno v vse poslovne prostore ostalih strank, le v poslovni prostor najemodajalca sta vlomilca “pozabila” vlomiti.
Ampak na to opozorilo kriminalisti niso odreagirali (dve silhueti človeka so zaznale kamere na objektih, da bi prepoznali obraze, pa posnetki menda niso bili dovolj kakovostni).
Zanimivo je, da so na enako profesionalen način vlomili tudi v podjetju City express, ko so tudi majorju premetali vse omare, a nič odnesli, ker ni tam imel nič uporabnega, dokumente pa na varnem. Tako je družina Troha z dvema malima otrokoma ostala tako rekoč brez vseh družinskih prihrankov od prodaje nepremičnine na Kočevskem, ker so vse vlagali v razvoj podjetja in trgovinico na Vrhniki, ki jo je vodila partnerka Ladislava Trohe, z materiali za umetniško ustvarjanje in z izdelki umetnostne in domače obrti ZLATA PTICA.
Potem se je zgodil še en pogrom medijev, zaradi zadeve Vaskrsić, ker je major Troha marca leta 2012, skupaj z 18-imi protestniki, branil, družino z malimi otroki, da jih ne bi sredi zime deložirali na cesto zaradi 124 evrov dolga komunalnemu podjetju. Čut za soljudi, še posebej za otroke in za krivice, ki se ljudem dogajajo, ima v svojih genih. Lahko bi zamahnil z roko kot večina, skrbel za lastno zadnjico, a je kljub svojim težavam odšel ta dan v Litijo, da bi skušal na miren način preprečiti oblastniško tiranijo nad malimi otroki. Šlo je tudi za škandal, ki je bil namerno zrežiran pred kamerami vseh velikih medijev, da bi ti v globoki finančni krizi države ljudi zastrašili s konkretnim primerom deložacije, češ, plačajte vsako položnico, sicer bodo prišli rubežniki in policija in vas bodo zmetali na cesto. Pa vas pred tem ne bo mogel nihče ubraniti.
Ubijalski prijem Ladislava Trohe, s strani uniformiranih razbojnikov, ki je v ZDA prepovedan, ker so s takimi prijemi preveč ljudi ubili. Samo ena napačna kretnja in se zlomi tilnik.
Zgodil se je nov montiran kazenski pregon z novim medijskim pogromom, češ, da nasilni pojoči major brca policiste v glavo, da ga iščejo detektivi, da ga miri tožilka, da je skratka kriminalec. Nikoli mu niso očitali, da je koga kam brcnil, le menda se je bolj aktivno uprl kot ostali protestniki. A ve se, koga je treba polivati s smrdljivo gnojnico, da ga imajo ljudje za nekakšnega nebodigatreba. Poglejte si lažnivce.
Pa ne samo rumeni tisk, ampak, kaj je ironija. To, da je v obeh primerih urednik prav g. Bojan Budja, ki je takrat pisal v Večeru o razkritjih majorja Trohe v Slovenski vojski.
Znova laž, ko so tole zapisali, je imel major Troha še tri dni časa za dvig sodne pošiljke. In kaj pove ta slika, kmalu se boš znašel v zaporu, major.
Vzporedno je tekel še en kazenski montiran proces na Vrhniki, ki se je začel z brutalno hišno preiskavo v pričo mladoletnih otrok, potekal pa je 4 leta, a se je na prvem naroku 2014 pokazalo, da je bil znova naklepno zlonamerno obtožen zaradi domnevnega ponarejanja neke listine o izropanih slovenskih državnih bankah, ki je zakrožil po spletu. Bila je izdana nova oprostilna sodba, nek mlad tožilec pa se mu je v preddverju, ko so čakali na razglasitev oprostilne sodbe, opravičil, rekoč, da ni bilo podlage za kazenski pregon, pa je vseeno moral vztrajati na obtožbi.
A v predkazenskem postopku, vpričo dveh malih deklic, je pet uniformiranih oboroženih miličnikov - razbojnikov, vstopilo v stanovanje na Vrhniki in so brezbrižno brskali po osebnih stvareh stanujočih, ukradli so jim oba računalnika in z njih pobrali vse podatke za dve desetletji nazaj. Vse fotografije, projekte, ideje, stike so presneli z obeh računalnikov. Potem je celo Zlatarna Celje uvedla produkt na trg, za katerega je idejo dobila, je prepričan Troha, samo z njegovega računalnika.
Potem, ko je ta produkt ponudilo na trg njegovo podjetje, pa je Zlatarna Celje preko Odvetniške družbe(!) grozila s tožbo, češ, da so jim v Trohovem podjetju ukradli idejo. Po ropu so podjetje za odkup plemenitih kovin preselili na Vrhniko, ker jih je najemodajalec na Škofljici ob glavni prometnici za nameček vrgel na cesto. To je bila pomoč, ker so v njegovih nezavarovanih poslovnih prostorih doživeli rop velike vrednosti. Dejavnost so skušali nadaljevati na Vrhniki v trgovinici partnerke, kar je po novem medijskem pogromu, da je Ladislav Troha nasilnež, ki pretepa policiste in mu zato grozi pet let zapora, postalo nemogoče.
Na Vrhniki se je hitro razvedelo, kdo ima dejavnost odkupa plemenitih rabljenih kovin in trgovinico, kar je povzročilo močan upad prometa in stigmatizacijo, pa ne samo podjetja, temveč tudi cele družine. Obe dejavnosti sta se tako končali, oba sta izgubila zaposlitev in tudi že prej po ropu štirje zaposleni.
Zaprite kriminalca Troho, uničite mu dobro ime, poslovno dejavnost in vsako možnost delovanja. Še koga tako obdelujejo, fizično in psihično? Veste, zakaj? Zato: www.gibanje-ops.com, kjer starim oblastnikom TITO-istom po letu 1990 razdeljene na KUČANISTE IN JANŠISTE nastavljamo ogledalo, ki ga hočejo razbiti. Žrtev pa je seveda predsednik Gibanja OPS, ki si je edini od vseh upal javno nastopati in širiti resnico.
Kaj je lahko razlog za takšno medijsko in policijsko, tožilsko, sodno tiranijo drugega kot to, da je Ladislav Troha aktiven član te naše družbe in velik objektiven kritik podtalne, ljudem nevidne oblasti? Je živ dokaz, da se totalitarizem leta 1990 ni končal, dobil je samo drugačne oblike delovanja, kvazi demokratične. Dokler imate glavo dol, plačujete dajatve, plačujete nore cene in ne poveste javno kaj takega, kar lahko preberete na straneh Gibanja OPS, imate mir. Tudi v odkritem totalitarizmu ste imeli mir, če ste bili pohlevna ovčica in niste oblastnikom povedali, kar jim gre. Ladislava Troho so s Facebook-a zbrisali letos 4-krat, kar je samo znak šibkosti režima, ki ne prenese, da mu kdo nastavlja ogledalo.
Niso ga blokirali, ampak so mu onemogočili dostop z njegovimi podatki na Facebook, tako, da na Facebook ni mogel nekaj let. Tudi, če si je ustvaril lažen profil, so ga agenti SOVE ali s FDV prepoznali po vsebinah njegovih pisanj in so profil ukinili. Zdaj sicer je prisoten na FB, ampak sta Gibanje OPS in on v globoki senci. Gibanje OPS ima preko 30.000 sledilcev, pa objave vidi nekaj 10 ljudi.
Ker so bili v letih 2011- 2014 pritiski na majorja Troho in njegovo celo družino tako neznosni, ko so jim brutalno oropali podjetje, zoper njega pa sta tekla kar dva montirana kazenska sodna procesa, ni videl druge možnosti kot da se upre oblastniški tiraniji z gladovno stavko.
Pričel je 9. junija in napovedal popolni medijski mrk v odzivu na špekulacije, da je v oddaji RTV SLO v javnem soočenju, ko je tekla oddaja o referendumu o arhivih udbe, izgubil živce. V resnici pa je načrtoval incident v smislu, da bi ga ljudje razumeli kot da je končno nekdo udaril po mizi. “Incident” na RTV SLO:
Na RTV SLO so OPS morali povabiti zaradi zakona o RTV SLO, ker je bilo gibanje tudi organizator referendumske kampanje. Sicer RTV SLO od znotraj ne bi videli.
Pojasnilo o “incidentu” na RTV in napoved, kako se bodo obnašali ugrabljeni mediji, ko bo gladovno stavkal: (Videa ni, ker so cenzorji ukinili Yutobe kanal Gibanja OPS)
Letos pred začetkom volilne kampanje za parlamentarne volitve so cenzorji ukinili še Youtube kanal Gibanja OPS in ves arhiv dveh desetletij je šel v nepovrat. Vam je že kaj bolj jasno, v kakšni državi živite? Pote so ukinili še Yutobe kanal majorja Trohe.
Tukaj v videu je bilo pojasnjeno, da je šlo za povsem načrtno akcijo. Zato je major Troha pripeljal v kovčku na kolesih nekaj kilogramov dokumentov z montiranih sodnih procesih zoper njega v Arhiv Slovenije, kjer je potekalo soočenje v živo za referendum o arhivih, da je izvedel ta eksces. Vedel je, če tega ne naredi, bo še eno soočenje izzvenelo v prazno in bo pač preslišan. Moral pa je ljudem povedati, da bo začel gladovno stavkati. Kar je potem po oddaji, ki je bila v četrtek, naredil v ponedeljek v Ljubljani na Gregorčičevi ulici pred sedežem Vlade RS.
S tem "ekscesom" je povzročil, da so ljudje množično delili ta del soočenja, zato je morala RTV SLO zahtevati od YOUTube-a, da je sproti odstranjeval te posnetke zaradi zahteve po varovanju avtorskih pravic RTV SLO. Major je želel, da se informacija o začetku gladovne stavke čim bolj raziširi. V videu pa je tudi napovedal, kako se bodo mediji in oblastniki obnašali.
Ta video, ki ste si ga najbrž pogledali, je obstal, sicer se ne ve, zakaj. So pa napisi obrnjeni, dodani v filmu, pa zato morda ni več bilo zaznano, da gre za RTV prispevek, ki ga morajo odstraniti zaradi zahteve RTV SLO, ker je to njihova last. Pa je res, če je to javni zavod, kaj pa nastopajoči, nima nobenih pravic?
Ampak vseeno jim cenzura in preusmerjanje pozornosti ni v popolnosti uspelo, ker se je vsak večer na Gregorčičevi v Ljubljani pred Vlado RS z gladovno stavkajočim začelo družiti vse več ljudi. Tudi ali predvsem tisti z desnega političnega pola, ki so počasi dobivali tudi informacije, kako manipulira vodstvo desnice, da se ohranja status quo že toliko let.
Majorju Trohi sta se pridružila še dva gladovna protestnika. Enega, ki je imel tudi tak namen in bi bil zelo pomemben, pa so ga od tega odvrnili. In ko je že začelo rahlo dišati po novi slovenski pomladi, so speljali nov slepilni manever. Zaprli so Janeza Janšo (da je v “zaporu” lahko napisal novo knjigo in hodil na redne izlete po poteh Noriškega kraljestva, o katerem je nastajala knjiga) in vso medijsko pozornost usmerili v ta dogodek, organizirali pa so tudi Odbor 2014, ki je vsak večer organiziral protest pred Vrhovnim sodiščem na Tavčarjevi ulici 9. Tako je jedro, ki se je že oblikovalo na Gregorčičevi, nasedlo in so se v večini preselili vsak večer na Tavčarjevo 9.
Majorja Troho je obiskal že v začetku g. Pahor, kaj je povedal, si lahko preberete v povezavi kot tudi dnevnike z gladovne stavke.
Borut Pahor: "ni daleč ta dan, ko ne bo več izplačila pokojnin!"
Po 61. dneh gladovne stavke, ko je prišel skorajšnji konec, saj bi major Troha skoraj umrl, ponoči ob 02.00, iz 60. na 61. dan je bil urgentno z reševalnim vozilom odpeljan v UKC Ljubljana, kjer je sicer prišel k sebi, a mu je zdravnik povedal, da je znak konca neznosna slabost, ki sili na bruhanje, a ker ni kaj bruhati, se človek potem v mukah poslovi s tega sveta ali pade v komo. Močna slabost je prvi simptom, mu je dejal.
61. dan se je za nekaj ur preselil pred RTV SLO, po prihodu iz UKC, ko smo jih prišli vprašati, zakaj o gladovni stavki, ki je pred koncem, ne obveščajo javnosti. Sledil je klic z Ministrstva za pravosodje, da se dogovorimo o poravnavi.
24 ur, noč in dan na pločniku na Gregorčičevi v Ljubljani brez hrane, samo z uživanjem vode iz studenca.
Dachau v Sloveniji leta 2014.
Trikrat so ga hotele agentske urgentne zdravniške ekipe odvleči na silo v UKC, a se je vedno ubranil na način, da jim je razložil, da se ga ne smejo dotakniti, ker pozna svoje pravice gladovno stavkajočega. Hoteli so vplivati na njegovo vest, "otroke imate, lahko umrete"...odgovoril je: "a ko sem bil v vojni za Slovenijo in vsi moji soborci, pa ni nikogar skrbelo, da bi kdo umrl, ki ima otroke. Moj boj na ta način je boj za vse otroke, da ne bodo več živeli v bolni državi in družbi", jim je razložil.
Mediji so o tem, da sta se majorju Trohi pridružila še dva gladovna protestnika, molčali kot grob, ker je bilo zelo nevarno, da bi se začele pridruževati opeharjene množice in posamezniki. Mediji so ključni, da se dvigne ljudstvo, ampak takrat, ko začnejo o vstaji kričati mediji, je teren že pripravljen in režija tistih v ozadju steče, da se veliko dogaja, zgodi pa se na koncu menjava nekaj figur na vidnih pozicijah.
Očitno so iz UKC Ljubljana sporočili ali pa so se agenti pozanimali, da gre zares, zato so tisti 61. dan poslali ministra za pravosodje Pličaniča, da je obljubil mediacijo in izvensodno poravnavo. Kar je odredila Vlada RS s sklepom. Da bo jasno, major Troha je v stavkovnih zahtevah v začetku najprej primarno zahteval, da organi pregona postavijo pred sodišče vse, ki so v letih od osamosvojitve naprej opustili dolžna ravnanja na svojih položajih, ker niso preganjali storilcev hudih kaznivih dejanj, in je naštel, v katerih primerih tožilci in preiskovalni sodniki niso opravili svojega dela.
1. Izginotje arhivskega in dokumentarnega gradiva UDBE.
2. Ilegalna trgovina z orožjem, ko je bila SLO pod embargom OZN.
3. Divje pri(h)vatizacije in tajkunizacije.
4. Ropanje naših bank.
Zdaj pa še na novo:
5. Pranje Iranske milijarde evrov v NLB
6. Kovid 19 prevara in izvedba sklepnega dela genocida ali rodomora nad slovenskim narodom s cepljenjem, brez INFORIRANEGA SOGLASJA PO POUČITVI.
Na tem je vztrajal, da bi se zganila javnost in podprla te stavkovne zahteve, šele podredno po 30-ih dneh gladovne stavke je zahteval ustavitev vseh fiktivnih zlonamernih kazenskih pregonov zoper njega in zahtevo za rehabilitacijo, opravičilo za vse, kar so jim storili, njemu in družini razbojniški organi, in določitve odškodnine.
Minister Pličanič je jokal na uvodnem sestanku, ker se je zavedal, kakšne krivice so bile storjene majorju Trohi, njegovi nekdanji ženi, hčerki, ki so ji ukradli očeta in kasneje partnerki drugi Andreji ter hčerkama, ki sta morali še povsem majhni (3 in 7 let) doživeti brutalen vdor oboroženih uniformiranih neznancev, ki so prišli premetavat njihovo bivališče.
Zagotavljal je, da bodo v mediaciji naredili vse, da se, kolikor se da, krivice popravijo. Major Troha je omilil gladovno stavko (začel je piti sadne sokove in pasirane enolončnice), saj če tega ne bi naredil, bi naslednji dan ali že ponoči padel v komo ali v smrt. Mediatorja pa sta potem prišla in ga skušala na vsak način prepričati, naj gre domov, ker bo kar trajalo, da se dogovorijo na Državnem pravobranilstvu.
Sumljivo je bilo majorju Trohi že to, da so mediacijo dodelili Katarini Kresal, ministrici, ki je ukazala izvršiti hišno preiskavo, ker je najbrž mislila, da je major Troha vpleten v razkrivanje afere bulmastifi in so v zvezi s tem iskali morebitne fotografije in kakšen drug material pri njemu doma, spotoma pa še vse druge podatke in dokumente v njegovih računalnikih, da bi ga lahko diskreditirali. Ampak major Troha ni počel nikoli nič nemoralnega, nič takega ni bilo v računalnikih, kar bi ga lahko kakorkoli obremenilo.
So bili pa zapisi, ideje, predlogi, kritike oblasti, stiki v e pošti z mnogo ljudmi iz Slovenije in tujine, našimi zdomci, ki so potem nekateri nehali sodelovati oz. imeti vsaj stike. Seveda major Troha z afero bulmastifi ni imel nič, razen neprijetnega komentiranja na to temo se s tem ni ukvarjal, ker se mu je vse skupaj močno upiralo. Drugi solastnik mediacijskega centra pa je nihče drug kot Aleš Zalar, ki je bil v času Kresalove minister za pravosodje. Kolega pač, ki sta zastavila svoj biznis in sta izigrala žrtev TITO-ističnih iztirjencev, ki lahko hodijo po ljudeh, celo otrokih in jim nihče nič ne more.
Mediacijo so ves čas peljali s figo v žepu, javnosti so na koncu sporočili, da sta si nasprotni stranki tako daleč vsak sebi, da dogovor ni možen. Niso pa ukinili nobenega montiranega sodnega procesa ali izvršbe, se opravičili za tiranijo, niso ponudili nobene odškodnine in nič, kar bi vsaj malce olajšalo nadaljnje življenje maltretirane družine. NIČ. Major Troha pa ni mogel nazaj zaostriti gladovne stavke, čeprav je rekel, da bo to storil, če bo mediacija prevara, ker bi glede na zdravstveno stanje - izčrpanost, v nekaj dneh, če ne celo nekaj urah umrl.
Tega pa ni imel namen. Že, ko je šel v stavko, se je zavedal, da ima otroke, ki bi ostali brez očeta, in je sicer šel do točke, ki je bila hoja po robu, a je vedel, da bodo morali popustiti, ker so strahopetci in se bodo zbali revolta javnosti, če bi nekdo, ki ga javnost pozna in ve, da je aktiven, umrl. Morda se glede na propagando medijev in načrtno manipulacijo ljudi ne bi zgodilo nič, a tega seveda niso vedeli in niso bili 100% prepričani, da se ne bo zgodil spontan revolt od krize že vsega naveličanih ljudi. V zgodovini so kdaj taki primeri sprožili kapljo čez rob in so se zgodile velike spremembe, v večini žal tudi s krvavimi revolucijami.
Major Troha je protestiral in motil vsakdanji mir nameščencev na Gregorčičevi, ko je vsake toliko preko zvočnikov povedal, kar jim gre. To je trajalo do novembra 2014, tudi ko ni več gladovno stavkal, da je prišel k sebi, nakar je odšel domov in se je pripravljal na sojenje v zvezi z zadevo Vaskrsić, ker so mu še naprej grozili s 5-imi let zapora.
Oblastnike je z gladovno stavko spravil v kot, popustiti so morali, a ker niso gentlemeni, so mediacijo izigrali, češ, crkni major, ti in tvoja družina. Medtem so ga hoteli shiranega prisilno privesti že v času gladovne stavke na sodišče, a so si zadnji hip premislili (to nasilno privedbo pa bi morda javnosti prikazali mediji in so se bali, da bi se kaj sprožilo v narodu).
Dodelili so mu popolnoma nesposobnega odvetnika, češ, da se ne more braniti sam zaradi gladovne stavke, ki ni zahteval prekinitev sojenja, ker so majorju sodili za isto stvar že drugič. No, odvetnika so na prvem naroku odvzeli, ker je sodnik ocenil (ker je tudi "zdravnik"), da se obtoženi major lahko brani sam. V nobenem primeru ne more sodnik sam odločiti, ali je obtoženi sposoben se sam braniti, ampak mora za tako oceno angažirati izvedenca zdravniške stroke. Ker tega sodnik Srečko Škerbec ni storil, je kršil Zakon o kazenskem postopku, kar je počel potem še večkrat. Tudi s tem, da na opozorilo majorja Trohe kot obtoženega ni hotel slišati, da mu za isto zadevo sodijo že drugič, kar pomeni nezakonit kazenski pregon. Še naprej so mu grozili v še ene montiranem sodnem procesu z 5 let zaporne kazni.
Na prvem naroku novega montiranega sodnega procesa, decembra 2014, ko je opozoril in zahteval, da takoj prekinejo to norost, že iz tega razloga, ker mu za isto stvar sodijo že drugič, nihče znova ni slišal, čeprav je na to opozarjal že v predkazenskem postopku v ugovoru na obtožnico in v pismih nedotakljivim.
Obtoženi major Troha je tudi v ugovoru na obtožnico opozoril, da mu sodijo za isto zadevo že drugič, na kar je opozarjal na vsakem naroku javne glavne obravnave, ki se jih je zvrstilo oz. so jih ob vsakokratnem medijskem pogromu speljali kar 10.
Nikogar ni zanimalo dejstvo, zapisano tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in v Ustavi RS, da se nikogar ne sme preganjati ali mu soditi in ga obsoditi dvakrat za isto stvar. Namreč majorja Troho so zaradi domnevnega prekrška, da ni izpolnil uradnega ukaza uradne osebe, že oglobili in je bil sodni (prekrškovni) postopek v zvezi s tem pravnomočno zaključen, zato se kazenski pregon v zvezi s tem sploh ne bi smel začeti.
Končal se je po 7-ih letih tiranije, znova v navezi z zlonamernimi pisuni v medijih in agenti na družbenih omrežjih, ki so majorja blatili in ga polivali z najbolj smrdljivo boljševistično - fašistično gnojnico. Tožilka, ki je očitno po nalogu svojih gospodarjev s kršitvijo zakonov in ustave sprožila zlonameren kazenski pregon, se je na sodišču pojavila samo na zadnjem naroku, vmes pa so si gluhe tožilke podajale spis kot nogometno žogo, kar 4 so se izmenjevale na različnih narokih in niso slišale opozoril, da kršijo Ustavo in zakone po krivem obtoženega, ker ga preganjajo dvakrat za isto stvar.
Medijski pogrom pa se kar še ni nehal. Znova laži in tožilka se ni nikoli več pojavila, ker je provocirala in za medije natolcevala, naj se major umiri, ko je povsem mirno povedal, da mu sodijo že drugič za isto stvar, sicer dovolj glasno, da je slišala cela dvorana.
Tožilke pa zagotovo tudi niso, ker so lene, predelale kazenskega spisa, da bi v nekaj dokumentih videle opozorila, da gre za nezakonit pregon zaradi kršitve načela NE BIS IN IDEM (Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari). Ves čas je bilo popolnoma jasno in bi moral biti že zaradi nezakonitih in protiustavnih dejanj organov v Litiji takoj oproščen, kar je nedvomno povedalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je deložirani družini Vaskrsić dosodilo 85.000,00 € odškodnine. To ste tudi vi plačali, ker gre vse iz ene vreče.
O tem si lahko več preberete na spletni strani Gibanja OPS. Majorju Trohi pripada odškodnina za sojenje brez nepotrebnega odlašanja, saj je sodnik, ki je zamenjal prejšnjega, ki se je iz tega vročega primera izmuznil, zadevo za 3 leta zaprl v predal, misleč, da bo major Troha tiho in bo tudi ta zadeva absolutno zastarala. Pa je major urgiral, zahteval nadzor nad delom sodnika in dosegel rokovni predlog, kar pomeni, da je predsednik višjega sodišča določil 60 dnevni rok, marca 2019, v katerem je moral sodnik končati v predal zaprt primer.
Izvedel je še dva naroka in končal zadevo z ZAVRNILNO SODBO, potem, ko je tožilka z dopisom priznala, da je prišlo do KRŠITVE ENEGA TEMELJIH PRAVNIH NAČEL, NE BIS IN IDEM - PREPOVED PONOVNEGA SOJENJA O ISTI STVARI.
Razumi, kdor more, po sedmih letih tiranije je spoznala, da je ves čas kršila Zakon o prekrških 11. a člen in Zakon o kazenskem postopku 10. in in 372. člen. ODGOVORNOST PA? Ko državljan krši zakon, vemo, kaj sledi, ko ga zalotijo?
Tako skušajo vsakogar, ki ga označijo za protidržavni element, po novih metodah psihično in socialno uničiti. Stalno je na vratih poštar z vabili, sklepi, izvršbami, s čimer brutalno zlorabljajo kazensko in prekrškovno pravo in seveda svoje uradne položaje.
9 polnih fasciklov dokumentov se je nabralo, ves čas major Troha in njegova partnerka doživljata tudi tiranijo s strani FURS-a. Ker je zaradi medijskega pogroma nad partnerjem morala zapreti trgovinico in svoj s.p., saj k “nasilnežu”, ki brca policiste v glavo, in njegovim bližnjim nihče ne hodi nakupovat, so zaradi nekaj sto evrov neplačanih prispevkov poslali rubežnike na vrata, čeprav je hotela, ko je dobila zaposlitev preko javnih del, urediti, da bi dolg poplačala po obrokih, a so namesto tega točno na njen rojstni dan poslali rubežnike, da bi zarubili premično premoženje.
Njemu pa so ves čas pošiljali kazni zadnja 3 leta, ker ni sam sebi zaradi ropa velike vrednosti in medijskega pogroma nanj, ki je odgnal vse stranke, izplačeval plač, saj podjetje ni poslovalo. Naložili so mu kakšnih 15.000 evrov kazni zaradi sebi neizplačanih plač, čeprav jih je redno obveščal, da so mu podjetje brutalno oropali in ga medijsko uničili. Da podjetja ne more spraviti na zeleno vejo, ker za poslovanje v tej dejavnosti rabiš obratna sredstva, ki pa jih nimajo, ker na bilanco s 100.000,00€ minusa, nobena banka ne da niti premostitvenih sredstev.
Kljub temu pa je razvijal inovativni ekološki izdelek, ki ga je nameraval 2019 predstaviti trgu, da bi dobil investitorja ali več njih, a je bil pritisk s strani FURS, inšpektorice Ines Đonlić in vodje FURS Ljubljana Zlatka Alibegovića tako neznosen, da je za družinsko podjetje razglasil stečaj in ga zaprl. Potem so mu na SPIZ-u za čas, ko si ni izplačeval plač, ukradli še 3 leta delovne dobe, čeprav je v podjetju delal. Tako ima zdaj namesto 38 let, 35 let delovne dobe.
Za nameček jima je ruska banka SBERBANK D.D. dan pred Božičem 2018 prekinila kreditno pogodbo za kupljeno stanovanje leta 2006 na Vrhniki v švicarskih frankih in je sprožila izvršbo na dve nepremičnini, stanovanje na Vrhniki in hišo staršev partnerke, ker anuitete niso bile v celoti mesečno poravnane (namesto 700, sta plačala 500 € na mesec, dve leti), ker je po zvišanju tečaja valute SCHF mesečna anuiteta poskočila za 200 €.
Izvršba poteka, čeprav se ve, kaj se dogaja okoli najetih kreditov s strani okoli 17.000 kreditojemalcev v Sloveniji in kakšno stališče je do tega že zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice. Banke so ravnale nepošteno, ker so kreditojemalce kljub temu, da so vedele, kaj se bo s tečajem franka zgodilo, izpostavile neomejenemu tveganju. Seveda črnega možnega scenarija, ki se je potem v resnici zgodil, niso predstavile nobenemu kreditojemalcu.
Posebna zgodba, v kateri je po svojih najboljših močeh kot motor sodeloval več kot dve leti, od 2016 do 2018, je Peko kooperativa, ki je nov zločin v tej državi in šolski primer, kako mafija onemogoči vsakogar, ki ni na njihovi liniji. Samo mimogrede: ko je šla v stečaj Mura d.d., je kmalu za tem “velika podjetnica” brez najmanjših težav ustanovila AHA Mura d.o.o., pridobila od svojih pajdašev TITO-istov 6 milijonov evrov in ponovno naplahtala delavce.
Kaj se je dogajalo z enim od zelo perspektivnih projektov PEKO kooperativa z.o.o., pa si lahko preberete TUKAJ. Ekološko, trajnostno v krožno gospodarjenje naravnan projekt, ki ne škodi ljudem in naravnemu okolju, z razpršenim lastništvom inovativne kooperative, ki v svojem poslovnem procesu nikogar ne izkorišča, dodana vrednost pa se deli po tretjinah zadružnikom, zaposlenim in za razvoj. Slovenija je na repu pri razvoju zadružništva v Evropi, čeprav se je v razvoj tovrstnega gospodarstva zmetalo milijone €, a seveda ljudem, ki so na liniji tovorišev in so mojstri za pretakanje javnih sredstev v zasebne žepe.
Tudi o tem obstaja analiza, ki so jo naredili v Peko kooperativi, narejena na podlagi dejstev in dokazov ter poslana tudi vladi Marjana Šarca, ki je pobudo za sestanek na temo Peko kooperative in dogajanja na področju zadružništva gladko ignoriral.
Nekateri agenti udbe že špekulirajo in natolcujejo, kako je Troha opeharil vse, ki so vložili v večini po 20 € v zadrugo. Kdor pa ve, kako se spravi en par čevljev do serijske proizvodnje, pa tudi ve, da vsaj 80.000 € za en par ni dovolj, v primeru Peko kooperative gre za 4 pare v vseh potrebnih številkah in z vrhunskimi ekološkimi materiali, po lastnih zamislih oblikovanih čevljev.
Poleg tega se je postavilo vse, da bi se proizvodnja in trženje vrhunskih eko čevljev lahko začelo in razvilo skladno s postavljeno vizijo in poslovnim načrtom. Ves denar zadružnikov je bil skrbno porabljen, da se je podjetje iz nič postavilo na noge. Preberite preko te povezave, kaj se je dogajalo, kakšne vse barabije so izvajali, da Troha ne bi uspel. Namerno si družina trga od ust, da se plačuje 100 € za vzdrževanje in gostovanje spletne strani, da se ve, kako delajo razbojniki, da onemogočajo pošteno delo.
Se vam zdi možno, da je Ladislav Troha kdaj kogarkoli prinesel naokoli, ko so mu ravno v času, ko sta s partnerko garala, da je nastalo, kar je, prišli rubit osebni avto, banka jima je prekinila kreditno pogodbo in rubežniki so se izmenjavali na dvorišču. Mar si ne bi vsak kradljivec poplačal vse obveznosti, ko bi prišel do denarja vlagateljev???
Za Peko kooperativo je v fasciklih za vsak izdatek verodostojna listina, računi, pogodbe, fakture itd. Kdor želi, lahko vedno ob predhodni najavi pregleda vse izdatke in prihodke v poslovanju družbe, ki ji je Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer so sodili v montiranem sodnem procesu Ladislavu Trohi 7 let, v začetku leta 2018 prepovedalo delovati pod imenom Peko kooperativa, ker naj bi zlorabljali blagovno znamko Peko, ki je bila že dve leti v likvidaciji.
Očitno so Peko kooperativo vpisali namenoma, zato, da potem stečajna upraviteljica Peka d.d. v stečaju toži, tožbo dobi in pri tem nastanejo pravdni stroški v višini 10.000 €, da to zadrugo pokoplje finančno, četudi bi spremenila svoje ime.
Potem so se vsi sprenevedali in zavračali zahtevke za povrnitev škode, ki je nastala zaradi sodne zmote pomote pri vpisu v sodni register. V pritožbah in zahtevku je bila priložena sodna praksa iz EU, ki dokazuje, da če sodišče po pomoti vpiše subjekt v sodni register, napako prizna in poplača nastalo škodo država. Oni pa trdijo, da se niso zmotili, po drugi strani pa dajo prav podjetju v stečaju oz. stečajni upraviteljici, ki je menda ščitila interese propadlega podjetja, da kdo ne bi pod podobnim imenom nadaljeval 113 letno tradicijo našega najstarejšega čevljarja.
Na sodoben, naravi in človeku prijazen način, kar je nekaj povsem drugačnega, kar se gre Alpina, ki je po naročilu mafije morala za 100.000 € kupiti blagovno znamko Peko, ki je sploh ni uporabljala, ampak so se šli nekaj pod blagovno znamko Peter Kozina, ki je skoraj nihče ne pozna. Je bilo kaj narobe z nakupom, da na predstavljenih čevljih - prototipih ni značilnega ali posodobljenega loga PEKO? No, pred nekaj meseci je DUTB prodal Alpino češkemu kupcu, ki ga zanima samo športni del tega našega zadnjega čevljarja. Zdaj je s Pekom konec, zagotovo. Namesto, da bi se Slovenija proslavila doma in po svetu s kooperativo, ki bi sčasoma postala multinacionalka.
Ampak veje pozitivna energija iz teh čevljev. Edina pridobitev, ki jo je Ladislav Troha pridobil od tega dela za Peko kooperativo, sta dva para čevljev. Ki ju nosi že od leta 2018 in sta še vedno oba para čevljev odlična, Oliver in Bleddior, sicer v črni. Sta na probi, ker je bila to t.i. nulta serija, še dva, trije popravki in bi bili čevlji za vse trgovinske police po svetu. Ampak ne, bolje, da so mojstri čevljarstva iz propadlega Peka končali na Zavodu za zaposlovanje.
In prišla je korona plandemija. Major Troha je že 23. aprila povedal, da gre za KORONA PLANDEMIJO PREVARO in povedal je v videu že 21. aprila 2020 tudi, da so se globalisti ustrelili v koleno, ker se bo človeštvo prebudilo. Video si lahko ogledate TUKAJ. Dokler morda ne ukinejo še to spletno stran.
Vse videe o dogodkih v organizaciji Gibanja OPS, katerega začasni predsednik je, v času plandemije, si lahko ogledate TUKAJ. Naj ne bo pozabljeno, da smo v Gibanju OPS razni članice in člani, pa tudi taki, ki so samo čutili z nami, razdelili po Sloveniji zagotovo preko 200.000 letakov, da bi ljudje ne nasedli cepilski propagandi. Organizirali smo zagotovo 100 javnih zborovanj in javljanj v živo, da smo svarili naše ljudi, naj ne nasedajo propagandi MS medijev, politikantov in prodani stroki.
Zgodil se je tudi poskus umora, a je major preživel tudi ta napad. Očitno so stari oblastniki že prešli v fazo, ki gredo po vrsti. DISKVALIFIKACIJA, DISKREDITACIJA, MEDIJSKI UMOR, če to ne zaleže pa tudi FIZIČNA LIKVIDACIJA. Poskus jim je spodletel, ker ima major Troha očitno Božjo zaščito in mora načrt OOPS speljati do te mere, da bo slovenski narod osvobojen in bo potem vse steklo v očiščenje in preporod.
Večina je njegovega dela, vsaj 80% na dveh spletnih straneh. www.gibanje-ops.com in na tej spletni strani, kjer tole berete. In kar je najbolj ključno, je soavtor VIZIJE SLOVENIJA 2030 in Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS - Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije.
Ni njegove zmage, če ne bo zmage njegovega ljubega slovenskega naroda, je dejal večkrat in prisegel v predzadnjem videu, da nikoli ne bo izigral zaupanja ljudi.
To je življenjska pot nekega našega rojaka, ki mu ni vseeno, v kakšni državi in družbi živi. Vsega, kar se je lotil v družbeno dobro, so tisti, ki imajo namesto smisla za gradnjo velik smisel za rušenje, vztrajno rušili. Njegovo delo in delo njegovih sodelavcev so zrušili ali pa to stalno poskušajo. To se dogaja vse od takrat, ko se je leta 1994 javno uprl, ko je bil premeščen s kadrovsko čistko.
Padla je Specialna brigada Moris, njegova enota s 120 usposobljenimi specialci - v Odredu za hitro intervencijo OHI, padla je enota, 1. bataljon 52. brigade SV v Šentvidu pri Ljubljani, padel je tudi 2. bataljon, ki je bil že na poti, da ozdravi, saj je major postavil diagnozo akutne bolezni in bi se lahko začelo zdravljenje.
Konec koncev je padla tudi Slovenska vojska in to zato, ker so namesto, da bi upoštevali opozorila njega kot odkritega žvižgača, udarili po njemu, da so lahko nemoteno ropali in rušili, kar je bilo dobro narejenega. Rušili so in zrušili Peko kooperativo, poskus, da bi v Sloveniji na pogorišču Peka, ki so ga po 113 letih uničili, naredili zgledno kooperativo, ki bi bila zgleden model za vse druge podobne nove uspešne zgodbe, ki bi postavile Slovenijo na področju zadružništva na evropskem zemljevidu med uspešne države.
Raje imajo uvoz kitajske plastične obutve, ki zastruplja narod in naše naravno okolje. Čim so videli, kdo je generator postavljanja Peka znova na noge, so rušili že s prvim prispevkom najbolj gledane komercialne TV. Ves čas rušijo Gibanje OPS, tako, da so skušali in poskušajo zrušiti idejo z diskreditacijo in kriminalizacijo osrednjega akterja, majorja Ladislava Trohe in seveda kaznimi in globami, samo, da se kje javno pojavijo.
Ladislav Troha je človek gradnje, to se je naučil že kot otrok, ko je očetu pomagal graditi vse, kar so si zastavili doma in na državnem posestvu in so tudi zgradili. Nekateri objekti stojijo še danes, med drugim tri stanovanjska hiša v Starem logu na koncu vasi na hribu na levi, če se peljete iz Kočevja priti Novemu mestu, ki si jo je družina zgradila sama v nekaj letih.
Nekateri pač imajo smisel za rušenje in žal so ti ljudje na odločilnih mestih v državi, ki odločajo o marsičem in to tako, da se zruši, kar se jim zdi dobro, pokradejo, razprodajo za dobro provizijo, spri(h)vatizirajo, psi pa lajajo in karavana gre naprej z vedno novimi najetimi krediti na račun obubožanega naroda in novimi aferami.
Milijarde pa se stekajo v žepe goljufov, roparjev in kleptomanov, ki so v navezi z ORGANIZACIJO. 100 in več milijard € kapitala smo do sedaj od leta 1991 Slovenci izgubili samo zaradi korupcije. Ki se jo da odpraviti in izkoreniniti v nekaj mesecih, odgovorno trdi major Troha.
Se vprašate, od kod človeku toliko energije, da se kljub vsem polenom pod noge sploh še gre kaj za skupno dobro, ne bi raje poskrbel za svojo zadnjico in svoje ljube, pa bi se kot večina obnašal? Pravi, da gre za otroke in vero v to, da je Slovenija lahko povsem drugačna država, narejena po meri delovnega in poštenega slovenskega človeka, kar je naslikal kot osrednji avtor v VIZIJI za Slovenijo.
Zato si lahko na spletni strani Gibanja OPS preberete načrte, ki jih bomo uresničili, ko boste tudi ostali razumeli, da to, kar se dogaja, zelo škoduje vam in vašim naslednikom. Z nekaj truda slehernika pa lahko združeni naredimo drugače, ki bo vsem v korist.
Major Troha nima sovražnikov, pravi, da tisti, ki naj bi to bili, so njegovi najboljši učitelji, ker ga najbolj nazorno učijo, česar on ne sme nikoli početi sočloveku. Take ljudi pomiluje, čustva sovraštva ne pozna. Zahvaljuje pa se vsem, ki so ga s svojimi, tudi zlimi dejanji, spodbudili k stalnemu učenju na različnih področjih. Neformalno se izobražuje vsak dan.
Naučil se je tudi stvari, ki jih nobena fakulteta ne more naučiti, ker je znanje črpal iz oceana ljudskih modrosti. Zaveda se, da človek takrat začne pravilno delovati in se učiti, ko spozna, da zelo malo ve in se je treba vsak dan učiti od drugih, iz knjig in iz virov, ki se jih najde na spletu. Na primer, vse pravne bitke v 17-ih letih, ko so trajali montirani sodni procesi, je dobil tako rekoč brez odvetnikov, ker je preštudiral mnoge zakonske člene, člene ustave in razlagalne argumente zakonov in Ustave ter pakte in konvencije.
Preštudiral je mnoge domače ter izoblikovane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v podobnih primerih, ki jih je sam doživljal. Zaradi tega, ker se je veliko naučil, je po svojih najboljših močen in znanju vedno pomagal tistim, ki so ga vprašali za nasvet, ogromno svojega časa in denarja je žrtvoval, da je pomagal drugim, ker se zaveda, da se vsako dobro delo tako ali drugače poplača.
Sam je bil vzgojen po diamantnem pravilu "ravnaj z drugimi tako, kot bi želel, da bi drugi ravnali s tabo in tako skupaj s partnerko Andrejo vzgajata svoje otroke. Če bi leta 2022 ne spoznal nje, bi bilo njegovo delo veliko težje, ker je ogromno pomagala. S proučevanjem skrite literature, raziskovanjem udbovskega arhiva, izgorevala je pri delu za Peko kooperativo in nasploh je ženska, ki v resnici doma podpira tri stebre. Skupaj sta tandem, ki verjameta, da bo ves vložen trud poplačan, ko bo slovenski narod svoboden.
Vsa področja življenja in dela majorja zanimajo. Če naleti na problem, ki ga ne razume, pomisli, kje bi se lahko širše podučil. Zakoplje se v literaturo, vpraša ljudi, ki so strokovnjaki na področju, kjer je zatečen problem, najde odgovore, se nauči, da je kompetenten sogovornik ali govornik.
Takrat, ko doživlja napade oblastnikov in njihovih lakajev, se zave izkušnje, ki so jo doživeli mnogi aktivni ljudje v zgodovini, ki niso upognjenih glav potovali s tokom. Rek pravi: NAJPREJ SE BODO IZ VAS NORČEVALI, POTEM SE BODO Z VAMI BOJEVALI, NATO BOSTE ZMAGALI. Ampak major Troha pravi, da brez zmage slovenskega naroda ni in ne more biti njegove zmage.
Prepričan je, da lahko pridemo do drugačne, veliko boljše države, ki smo si jo želeli že leta 1990, samo z odprtim pogovorom, svobodnimi mediji in najboljšimi ljudmi v ospredju, ki jih odlikuje resnična strokovnost, poštenje, čast in srčna kultura. Začaran krog nenehnih krvavih revolucij in vojn lahko prekinemo samo tako, da odpovemo možnost vladanja samodržcem, namesto njih pa z vzvodi neposredne demokracije vzpostavimo prvinsko karantansko vladavino ljudstva s podaljšano roko srčnih strokovnjakov na položajih, ki jih bo mogoče tudi predčasno odpoklicati.
Kakršnokoli nasilje, psihično ali fizično bi pomenilo zagotovljen konec slovenskega naroda, saj bi se zaradi razdeljenosti in medsebojnih nesoglasij pobili med sabo. Še ena morebitna državljanska vojna bi nas uničila. Če uspe oblastnikom (ko bo znova zmanjkalo tujega denarja), kar se je zgodilo v Jugoslaviji, ko so vladali še predniki današnjih oblastnikov, zanetiti nasilje, bo to nova tragedija in zagotovo še sklepni del GENOCIDA ali RODOMORA, ki se dogaja nad našim narodom v zadnjem času zelo intenzivno, tudi z elementom prekomernega načrtnega naseljevanja tujcev in seveda depopulacijo, ko ljude vbrizgavajo zelo nevaren zverek za katerega trdijo, da je učinkovit in varen. Učinkovit pa je, evo poročila o številu stranskih učinkov.
To je major, častnik Slovenske vojske, ki je imela možnost, da v resnici postane slovenska v pravem pomenu besede, a so jo zrušili tisti, ki so naredili vse, da se iz nje odstrani vse, ki so hoteli delati prav, strokovno, častno in pošteno.
Tudi v SV je osrednja rakasta tvorba negativna kadrovska selekcija, kar se vidi vse bolj tudi s postavljanjem uboge ženske za načelnico generalštaba SV, kar se v nobeni vojski ne more zgoditi, ki ima enote popolnjene večinoma z moškimi. Treba se bo odločiti, kaj storiti, a to bo tema potem, ko se dogovorimo na splošno, kako naprej. (Ta življenjepis je bil pisan pred leti pa zato ta omemba postavljanja ženske na čelu SV.)
Rušijo namreč tudi slovensko državo ali jo bodo zrušili kot so enega osrednjih stebrov državnosti, slovensko vojsko, pa je odvisno od tega, koliko časa boste Slovenci še potrebovali, da se vam posveti, da gre ves čas za prevaro, odkar so se TITO-isti začeli po letu 1988 prerazporejati in so se leta 1990 razdelili na KUČANISTE in JANŠISTE, da bi tako razdelili slovenski narod, ker jim je to zagotovilo vladanje in neusmiljeno ropanje sadov narodovih žuljev, ki so jih generacije ustvarile z odrekanjem, udarniškimi ob sobotah nedeljah in praznikih tudi v nemogočih in zelo nezdravih delovnih razmerah, še največ pa se je ustvarilo dobrega s samoprispevki.
Major Troha je v svoji knjigi POJOČI MAJOR napovedal kolaps Slovenske vojske leta 1998 in ta se je zgodil oz. se dogaja. Nedavno je napovedal kolaps slovenske države in verjemite, človek ima preroške sposobnosti pa ne zato, ker bi bil nekakšen prerok - mesija, ampak zato, ker ima glede na ohranjeno zdravo kmečko pamet, zmožnost logičnega razmišljanja in moralnega presojanja.
To je pridobil in razvil v 30 let trajajočem delovanju vsak dan v tesni simbiozi z naravo od svojega ranega otroštva. Tako ve, ko gleda dogajanje v državi, kjer so domala vse vrednote pohojene in poteptane, ko najvišja mesta v državi prevzemajo bleferji - komedijanti in njihovi pajdaši, ki nikoli ne napovedo, kaj šele, da bi naredili revizije in bi najprej postavili pravično pravno državo ter povrnili pokradeno narodu, da sprememb na bolje ne more biti in bo samo še slabše.
Ob dejstvu, da se že tako enormna javna poraba vsak dan povišuje, da smo do grla zakreditirani in je že skoraj vse razprodano, ogromno pameti pa nam je pobegnilo v tujino, da 80% ustvarjenega in sposojenega denarja izgine v zasebne žepe in nam načrtno prekomerno priseljujejo še nove revne in neizobražene tuje ljudi, drugega kot konflikti in kolaps, morda tudi vojna, ne more slediti.
Seveda, če boste še naprej mirno sedeli doma, se sicer jezili in čakali na odrešenika, kateri je lahko samo vsak izmed vas sam, odrešitelj sebe in v pomoč drugim. Ne čakajte, da se bo premaknilo, vstanite iz lažnega udobja in premikajte, obračajte, da bo BOG lahko obrnil. Če ljudje ne obračamo, BOG nima kaj obrniti.
Delite to resnično zgodbo, ki se bere kot kriminalka, in se končno začnite zavedati, da so taki ljudje še edini branik Slovenstva v času, ko je slovenski narod podvržen brutalnemu genocidu ali rodomoru. Major Troha, domoljub, je organiziral več zborovanj, na katere so prišli posamezniki in posameznice , ki so pričakovali, da ko bodo prišli oni, se bo pa vsula vsa Slovenija. Pa se seveda ni, ker bi bilo treba vztrajati, pozivati še druge, da jih pride naslednjič še več in bi tako dosegli, kar so sčasoma Islandci:
Pa je premalo motiva ali zavedanja, da smo vsi na TITANIKU, ki pluje direktno proti ledeni gori.
Ali bodo novinarji naredili DOSJE TROHA posthumno, tako kot so o dobrih delih generala Maistra začeli govoriti in se mu dobrikati šele po letu 1990, ali bo major Troha doživel korektno obravnavo, ko bo dokončno padel TITO-izem in udbokler ter potem še, ko drugi narodi naredijo, kar je prav, globalistična oligarhija. SVETOVNA MAFIJA.
Ko bodo osvobojeni tudi novinarji, ki so danes v SLO prava sramota novinarskemu poklicu. Major Troha je živi dokaz, da to, kar razkriva v popolnosti drži. Po letu 1990 so se TITO-isti razdelili na leve in desne TITO-iste KUČANISTE in JANŠISTE, zato ga oba pola obravnavata kot sovražnika, noben levi ali desni medij ga ni po tem, ko so videli, da mu ne bodo mogli zlomiti hrbtenice, da bi se pokoril kateri izmed strani, povabil na kakršno koli oddajo, intervju, soočenje, ker se vsi bojijo, da bi razkrinkal to levo desno prevaro.
Zdaj po prebranem ste na potezi vsi vi, ki si želite uresničenje VIZIJE SLO 2030.
HVALA ZA SODELOVANJE!
DOKLER SE LJUDSTVO BOJI OBLASTI, JE TO TIRANIJA, ŠELE, KO SE OBLAST ZAČNE BATI LJUDSTVA IN GA SPOŠTOVATI, LAHKO ZAČNEMO GOVORITI O SVOBODI IN DEMOKRACIJI. Thomas Jefersson
Vse dobro, VSAK SAM NAJ BO MOČAN, VSAJ POL TOLIKO KOT JE LADISLAV TROHA, SKUPAJ PA SMO SLOVENCI NEPREMAGLJIVI!
Ekipa OPS
Komentarji (4)
Oct 18, 2024
0
IF YOU WANT TO RECOVER YOUR STOLEN BTC CONTACT GEO COORDINATES RECOVERY HACKER FOR ALL KINDS OF HACKING JOBS The internet today is full of scammers. But here is some good news to everyone who has been a victim of internet scammers. You can get your money back from the scammers. If you have been a victim to internet scammers, then you should contact GEO COORDINATES RECOVERY HACKER. I have been a victim of online scams. I lost $723,000 worth of BTC. I saw where so many people recommended GEO COORDINATES RECOVERY HACKER. Hackers who have dedicated time to helping individuals to get back their money from internet scammers. Recovering lost Bitcoin can require unique hacking skills and expertise that are possessed by only a handful of professional hackers, it’s best to seek out a trusted hacker like GEO COORDINATES RECOVERY HACKER who can help you recover your funds. Am here to give glory to GEO COORDINATES RECOVERY HACKER. You guys did a great job for me. And all of this was done at an affordable price. Thanks a lot. To get in touch with the recovery hacker, you can contact them via email Email: geovcoordinateshacker@gmail.com Website; https://geovcoordinateshac.wixsite.com/geo-coordinates-hack WhatsApp +1 (512) 550 1646
Oct 18, 2024
1
THE BEST WAY TO RECOVER YOUR LOST FUNDS OR CRYPTO CONTACT; GEO COORDINATES RECOVERY HACKER? Email: geovcoordinateshacker@gmail.com Website; https://geovcoordinateshac.wixsite.com/geo-coordinates-hack WhatsApp ( +1 (512) 550 1646 ) You can recover bitcoin and other cryptocurrency with the help of GEO COORDINATES RECOVERY HACKER. They can help you retrieve your cryptocurrency if you fell victim to a fraudulent scam and lost bitcoin or other cryptocurrency. I never thought I would fall victim to a crypto scam until I was convinced of a crypto investment scam that saw me lose all my entire assets worth $957,000 to a crypto investment manager who convinced me I could earn more from my investment. I thought it was all gone for good but I kept looking for ways to get back my stolen crypto assets and finally came across GEO COORDINATES RECOVERY HACKER, a crypto recovery company that has been very successful in the recovery of crypto for many other victims of crypto scams and people who lost access to their crypto. Their comprehensive understanding of blockchain technology and cryptocurrency systems was evident in their thorough and meticulous approach to resolving my issue. I’m truly grateful for their help as I was able to recover my stolen crypto assets and get my life back together. I highly recommend their services to anyone out there. I hope this information reaches someone truly in need of it.
Sep 14, 2022
0
Sodelavca v kriminalu in zločinu vseh 30 let. IzdaJJalec ni nikoli zapustil partijo in že po izgledu ni Slovenec. Le igrala sta delitve, ker je vse režija svetovne mafije. ZARADI TEGA SE NISTA NIKOLI JAVNO SOOČILA: https://scontent.flju1-1.fna.fbcdn.net/v/t39.30808-6/307096288_5516028021776302_6742166046713762631_n.jpg?_nc_cat=105&ccb=1-7&_nc_sid=730e14&_nc_ohc=gjh7or1rFw4AX8a0jFZ&_nc_ht=scontent.flju1-1.fna&oh=00_AT-tqxN7IUH-jf1Pkago0YvJ4YKXEVUhtUH8UBIm5ZCSiA&oe=63276F9E
Sep 14, 2022
0
Smo vsi sedaj občutili, da imamo med policisti nasilne miličnike. Mene je robokop na shodu v temi večkrat porinil v hrbet, ki me je dolgo bolel. Miličnik Vinko Gorenak SDS mi je razbil telefon. Kot gospoda Ladislava so udeležence shodov podobno odvlekli v kombije ker niso hoteli pokazati dokumenta. Za lažne begunce to ni nobena ovira. Hodili so med nami in zahtevali naj stojimo narazen. Neverjetno a nacizem se ponavlja. Podobno je povsod po svetu in za denar nekateri naredijo vse.